Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šaleška dolina je od nekdaj slovela kot dolina gradov, cerkva in polj. Bujni gozdovi ter z ribami bogati potoki in vodotoki so od nekdaj vabili obiskovalce. Dolina se imenuje po naselju Šalek, ta po gradu in grad po nekdanjem grofu Egelofu Šaleškemu (Egeloffus de Shelek). Na vzhodni strani leži danes mesto Velenje, na zahodni strani doline pa Šoštanj. Na turističnih kmetijah v Šaleški dolini pripravljajo pestro izbiro juh z močnatimi ribanci (drobljenci) in vlivanci ali forflci. Drobljence iz zmesi sadja, moke in mleka zakuhajo v hruševo čežano. Kuhajo tudi mlečno forflcovo župo s češplji, ki ji ponekod dodajo proseno kašo. Vlivance ali drobljence dodajajo tudi v gobovo juho. Kot jušne zakuhe pripravljajo razne mesne zvitke in dvobarvne fanclje, pečene močnato-jetrne kocke. Vsak prebivalec Velenja je danes povezan s tradicijo rudarjenja (knapovščino) že s tem, da živi v Šaleški dolini. Velenjčani so v glavnem ponosni na svoj dom in rudnik, saj je Velenje vsekakor posebno mesto. Na tržnici se inšpektor trudi, da bi mlade navdušil za svoje delo. In spet naleti na vnukinjo, ki pa je tokrat ne prepozna. V kuhinji pomaga vnukinjina prijateljica, ker babice še vedno ni s poti. Da bi ga spravili v dobro voljo, dekleti atu natvezita zgodbo, da je prijateljičin oče svetovno znani kuhar, ki dela na Danskem.
Haloze, čudoviti svet goric in rajskih dobrot. Vinorodni okoliš Haloze (1502 hektara) je eden od sedmih okolišev 9813 hektarov obsegajoče slovenske vinorodne dežele Podravje. Haloze so hribovje, ki v dolžini 40 km poteka ob desnem bregu reke Drave, južno od Ptuja in so prijeten svet močno razgibanih, nizkih terciarnih goric. Začenjajo se na zahodu pri Makolah oziroma Jelovškem potoku in pobočju Plešivice, in se potem vlečejo v že omenjenem sorazmerno ozkem pasu v smeri JZ-SZ, vse do Zavrča oz. Goričaka na hrvaški meji. Ime Haloze prvič omenjajo v 15. stoletju kot Chalas in Kalosen. Izviralo pa naj bi iz latinskega Colles, kar pomeni vinorodne gorice, ali iz staroslovanske besede halonga, ki pomeni gričevnat svet. Vnukinja na tržnici preseneti inšpektorja, ki je tokrat nekoliko zmeden.
Slovenske gorice imajo veliko podobnosti s Prlekijo, s katero se v veliki meri prekrivajo, vendar kljub temu predstavljajo samostojno gastronomsko regijo. So izrazito gričevnata pokrajina z dolinama Ščavnice in Pesnice, ki se razširita v Ptujsko in Mursko polje. Pri naselju Radenci in v Pesniški dolini je veliko izvirov naravne mineralne vode. Z njo ljudje že stoletja pijejo belo vino kot »špricer« (mešanico vina in mineralne vode) in »škropec« (vino z manjšim curkom mineralne vode). Za Slovenske gorice je značilna tudi kipjena gibanica ali kvasenica. Kot pove ime, je to slana ali sladka pogača iz kvašenega testa, obložena s skuto in kislo smetano. Najprimernejša za uživanje je takoj po peki. Od drugih gibanic se razlikuje predvsem po testu, ki ni vlečeno. Prav tako haloška gibanica nima več plasti, ampak je nadev položen na testo, ki ga prekriva le ob robu. Na tržnici inšpektor ob preverjanju računov naleti na vnukinjo, ki mu zopet ne pusti do besede. Ata je zaskrbljen, ker se babica še vedno ni vrnila, zato vnukinja povabi na obisk v jedilni kot svojo prijateljico (igra jo Lea Čok).
Za območje Obsotelja in Kozjanskega je posebej značilnih šest jedi: kozjanska juha, zmes, koruzni pečenjak, mlinci, kopun in sirova zafrkjača. Seveda pa boste v gostinskih objektih na območju našli tudi klasično ponudbo hrane. Med jedmi, ki danes bolj redko zaidejo na mize, a se jih na območju trudijo vključiti v gostinsko ponudbo, so tudi stare jedi, kot so slivov ali drnulov močnik, klecnprot (sadni kruh) in pršjača. Posebnost kozjanske gastronomske regije je pogača, ki ji tukaj pravijo zafrk(n)jača. Ime je povezano z načinom priprave te slastne jedi, nadevane s skuto, položene na kvašeno testo, ki ga ob robovih zavihajo ali »zafrknejo«. Kot samostojna jed ali priloga k omakam in mesnim jedem pa so odlični kozjanski krapi, žepki iz ajdovega testa, nadevani s proseno kašo in zabeljeni z ocvirki in smetano. Vnukinja z zanimanjem opazuje ata, kako pripravlja jedi, babica pa zaloti mesarja Franca v neprijetni situaciji v njegovi mesnici.
V Posavju so številne šege in navade povezane z izvrstnimi lokalnimi jedmi. Poleg divjačine, rib in kolin, so priljubljene še puhla s pregreto smetano, cop na lop, bizeljski ajdov kolač, pečeni sirovi štruklji in korejevc. Ko govorimo o Posavju, pa ne smemo pozabiti na Bizeljsko - pokrajino, obdano z vinogradi in soncem na dlani. Tam se mir in spokojnost prepletata z dobro kulinariko in prijetnimi ljudmi. Pot do osrčja bizeljsko-sremiškega vinorodnega področja nas bo v oddaji vodila skozi naselji Bukošek in Župelevec. Posebnost te pokrajine so repnice - jame, skopane v kremenčev pesek, kamor so nekoč shranjevali repo, danes pa je ta prostor večinoma namenjen hrambi in zorenju kakovostnih bizeljskih vin. Bizeljsko namreč daleč naokoli slovi kot dežela vina. Babico na tržnici zaloti inšpektor, vendar mu ta ne ostane dolžna...
V zabavni kuharski seriji Čarokuhinja spremljate Gojmirja Lešnjaka Gojca v vlogi ata, ki v svoji kuhinji pripravlja jedi po starih receptih. Družbo mu dela nečakinja, ki pa si za pripravo jedi ne vzame toliko časa in si kot mlada sodobna ženska raje kupi že pripravljene in zamrznjene jedi. 15-minutno humoristično in izobraževalno serijo popestrijo tudi obiski znanih gostov, ki ata in njegovo nečakinjo obiščejo v kuhinji in pripravljene jedi tudi poskusijo.
V zabavni kuharski seriji Čarokuhinja spremljate Gojmirja Lešnjaka Gojca v vlogi ata, ki v svoji kuhinji pripravlja jedi po starih receptih. Družbo mu dela nečakinja, ki pa si za pripravo jedi ne vzame toliko časa in si kot mlada sodobna ženska raje kupi že pripravljene in zamrznjene jedi. 15-minutno humoristično in izobraževalno serijo popestrijo tudi obiski znanih gostov, ki ata in njegovo nečakinjo obiščejo v kuhinji in pripravljene jedi tudi poskusijo.
V zabavni kuharski seriji Čarokuhinja spremljate Gojmirja Lešnjaka Gojca v vlogi ata, ki v svoji kuhinji pripravlja jedi po starih receptih. Družbo mu dela nečakinja, ki pa si za pripravo jedi ne vzame toliko časa in si kot mlada sodobna ženska raje kupi že pripravljene in zamrznjene jedi. 15-minutno humoristično in izobraževalno serijo popestrijo tudi obiski znanih gostov, ki ata in njegovo nečakinjo obiščejo v kuhinji in pripravljene jedi tudi poskusijo.
Mehiška kuhinja izvira iz majevske kulture, izpred 9000 let, ko so Maji, ki so zasedli prostor južne Mehike in sever srednje Amerike, začeli oblikovati kmetijske skupnosti in kultivirati koruzo. Kasnejše kulture Olmekov in drugih srednjeameriških kultur so prispevale mnoge tehnike priprave hrane. Danes bomo pripravili enčilade z bučo, koruzo in fižolom, za sladico pa bomo imeli mehiško vročo čokolado z dvobarnimi rogljiči. Na tržnici pa vnukinja Ajdo tokrat sreča inšpektorja, s katerim si delita isto tegobo. V jedilnem kotu pa pričarajo vsi trije, ata, babi in vnukinja, avtentično Meksikansko vzdušje, katero jim pomaga pričarati gost iz Meksika.
Geografsko je Avstralija dežela z veliko različnimi podnebji – od krajev, kjer sneži, do neskončnih suhih puščav in vsega vmes. Avtohtone sestavine, od katerih za mnoge nimamo niti slovenskega imena, imajo okus po odpornosti, upornosti, po boju za preživetje. Hkrati avstralska klima omogoča gojenje tropskih sadežev, ki jih pridelujejo v – iz našega srednjeevropskega in zmernopodnebnega vidika – prav smešno ogromnih količinah in raznovrstnosti. Posamezni predeli pa dovoljujejo tudi gojenje rastlin in živali, ki so Evropejcem bolj domače. Prvi človeški prebivalci, Aboridžini, so se v Avstraliji naselili pred 60.000 leti, morda celo bistveno prej. S seboj so prinesli bumerang, kopje in prednike dingov ter zaživeli v lovsko-nabiralniški družbi, močno povezani z naravo in naravnimi viri. So eno od najstarejših ljudstev na svetu in še danes posedujejo drobce znanja od svojih začetkov. A v kuhinji bosta ata in vnukinja pripravila glavno jed-mesne zavitke z listnatim testom za sladica pa mini Pavlove z mangom in pasijonko. Ko gre vnukinja po meso, pa svojega mesarja Franca sreča samega v mesnici, a še večje presenečenje pa sledi v jedilnem kotu, ko jo babi in ata presenetita z izletom.
Pa smo zopet skupaj z našo babico ( Ljerko Belak ), atom ( Gojmirjem Lešnjakom-Gojcem) in vnukinjo ( Kajo Vidmar ), ki tokrat gredo na kulinarično popotovanje v Armenijo. Najstarejše tradicije so se razvijale tisoče let na delu armenskega pogorja, ki danes delno spada pod državo Armenijo, delno pa leži v okoliških Iranu, Turčiji in Iraku. Groba, a rodovitna pokrajina je omogočala gojenje riža, leče, fig, pistacij in marelic ter oblikovala značilne specialitete in okuse. Nanjo so vplivale mogočne civilizacije, ki so jo obkrožale – bizantinska, perzijska ruska in otomanska. Več kot 300 let so Armenci preživeli pod Otomani in Perzijci, kar je močno vplivalo na armensko hrano. Tokrat bodo v družinski kuhinji ata in vnukinja pripravila za predjed skutin burek, za glavno jed-Imam bajildi, za sladica pa sladico z mareličnim nadevom iz pekarne. Vnukinjo pot tokrat zanese k svoji branjevki na tržnici, da nabavi vse potrebno za kuhinjo, v jedilnem kotu pa babi tudi tokrat ne more iz svoje kože in hudomušno preizkuša armensko kuhinjo.
Tokrat gremo v bližino Afrike, na velik otok Mavricij. To je otok sredi Indijskega oceana, 2000 kilometrov jugovzhodno od Afrike, kraj, ki je edinstven v mnogih pogledih, tudi po tem, da je edini znani kraj, kjer je živel danes že izumrli ptič dodo. Republiko Mavricij sicer sestavlja več otokov, poleg Mavricija še otok Rodrigues, ki leži še 500 kilometrov bolj vzhodno v morju, in več zunanjih otokov. Mavricij je tudi naravni raj. Obkroža ga več kot 150 kilometrov belih peščenih plaž, zalive pa pred odprtim morjem varuje tretji največji koralni greben na svetu. V bližnji okolici leži še 49 majhnih, nenaseljenih otokov, od katerih so mnogi naravni rezervati za ogrožene vrste. Znan je po svoji pestri flori in favni, veliko vrst je endemičnih. V družinski kuhinji danes delava njihovo najbolj tradicionalno jed Rugaj, ki je ena od najbolj tipičnih mavricijskih jedi, prava kreolska poslastica, za sladico pa bo vnukinja šla iskati v pekarno različne vanilijeve sladice. A tudi tokrat jo na poti v pekarno ustavi inšpektor, ki pa se poslavlja. Babica pa išče primerna oblačila za jedilni kot, da bo v duhu kreolske dežele.
Neveljaven email naslov
