Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
Mokrišča so od nekdaj veljala za območja brez gospodarske vrednosti. Zato smo jih ljudje preurejali in podrejali svoji rabi in to še vedno počnemo. Ne zavedamo se, kakšno vlogo imajo v prostoru in kot ekosistemi. V naravi so mokrišča nenadomestljiv zbiralnik za zadrževanje poplavnih voda in edinstvena naravna čistilna naprava, skozi katero v podtalje potujejo milijoni hektolitrov vode, ki na tej poti postaja naša pitna voda. Raznovrstna mokrišča so prava oaza življenja, v njih žive številne živalske in rastlinske vrste, ki so se v svojem razvoju prilagodile življenju na poplavljenih in razmočenih tleh. To naravno bogastvo lahko preživi samo, če se ohrani ta življenjski prostor. Zaradi uničevanja in slabega razumevanja mokrišč je tudi pri nas že ogroženih kar nekaj rastlinskih in živalskih vrst. Naloge, kako izboljšati stanje mokrišč in jih ohranjati vitalna, se lotevajo strokovnjaki v projektu Wetman – Ohranjanje in upravljanje slovenskih sladkovodnih mokrišč. Spoznavanje teh prostorov nam ponuja izjemne možnosti učenja in sproščujočega občudovanja narave.
Vrhunci slovenske znanosti skozi dosežke Zoisovih in Puhovih nagrajencev ter ambasadorke znanosti 2021 je dokumentarni film, ki jasno kaže, kako vrhunska je v svojih dosežkih slovenska znanost, kar se vsak dan potrjuje z njeno vpetostjo v svetovno pomembno znanstveno srenjo. Film s stvarnimi in potrjenimi dosežki slovenskih znanstvenic in znanstvenikov skuša preglasiti vsakodnevno banalnost političnih in tračarskih novic ter dati glas ljudem, ki so svoje življenje zapisali znanosti ter v nas zbudi radovednost in hkrati zaupanje. Le to, poleg občega družbenega konsenza in evropsko primerljivih sredstev, potrebuje znanost za svoj obstoj in razvoj, ki pa je pravzaprav naš, občečloveški razvoj in obstoj.
Športne stave so dobičkonosen posel s katerim se ukvarjajo milijoni ljudi, tisti, ki stavijo in drugih, ki stave prirejajo. Legalne in zasebne spletne stavnice so povzročile revolucijo v prirejanju stav in pritegnile stavce iz vsega sveta. Veliki zaslužki so premamili tudi kriminalne organizacije – stavne sindikate, ki služijo s prirejanjem izidov in stavnih trgov ter postajajo največje zlo modernega športa. Vedno več je primerov, športov in držav, kjer so preiskave že prinesle obsodbe, tudi v Sloveniji smo obravnavali nedovoljeno prirejanje stav in prirejanje izidov zaradi zaslužkov na stavnicah.
Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenija in predstavljajo naše največje naravno bogastvo. Upravljati občutljivi ekosistem pa ni preprosto. Nekatere stvari so samoumevne do bolečine. Stvari, na katerih neposredno temelji obstoj človeka na planetu so zaradi samoumevnosti potisnjene v kot človekovega zanimanja. Pričujoči dokumentarni film ima željo povedati zgodbo o gozdu, temu prvaku samoumevnosti ter njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. Problem z gozdom je na načelni ravni za Slovence dokaj preprost. Gozda imamo veliko in takšnega, da se zanj ne zanimamo preveč. Smo tretja država po gozdni površini v Evropi, ena izmed najbolj gozdnatih na planetu. Da nekaj, kar je samoumevno, ni vredno obravnave, je znano že od časov Rimljanov. Tako je gozd deležen ali prenapete pozornosti ob naravnih nesrečah, besnih spopadov ob njegovem lastninjenju ali suhoparnim predstavitvam stroke. Avtorji dokumentarca ga želijo predstaviti kot živo, zapleteno, prečudovito in predvsem nenehno spreminjajočo se tvarino. Gozd je zmagovalec v nečem kar modno imenujemo obnovljivi naravni viri. Slovenci pa imamo znotraj gozdnega vesolja tudi enkratno zgodbo, prispevek, ki je prav tako fascinanten, kot je tudi neznan. K dobičku usmerjena gozdarska teorija govori o gozdu, kot samo-obnavljajočemu se naravnemu viru in gozdarska praksa tej tezi natančno sledi. Danes je prevladujoča tehnika evropskega, celo svetovnega gozdarstva, ustvarjanje ogromnih golosekov, ki jih po eksploataciji ponovno pogozdujejo in po naslednjem rastnem ciklu zopet posekajo. V Sloveniji pa se je že na samem začetku organiziranega gozdarjenja, v ogromnih gozdovih grofa Auersperga na Kočevskem zgodil nenavadne premik. Tamkajšnji gozdarji so pričeli s heretičnim gozdarjenjem, po katerem iz gozda odstranjujejo in v nadaljnjo predelavo pošiljajo le izbrana drevesa in s tem vzdržujejo v gozdu naravno ravnovesje, saj se gozd obnavlja sam in posegi v smislu pogozdovanja praktično niso potrebni. To metodo je gozdarska stroka branila stoletje in pol in je še danes splošno priznana doktrina, ki jo na slovenskem imenujemo sonaravno gozdarjenje. Zgodbo o tem fenomenu, ki ga počasi odkrivajo tudi drugod po Evropi in ki se ga k nam hodijo učiti najbolj napredni gozdarji iz vsega sveta, pripovedujemo v pričujočem dokumentarcu. Gozd ni samoumeven in je razmišljanje o njem potrebno vsaj v tolikšni meri, kot so razmišljanja o ostalih velikih ekosistemih.
Dokumentarni film bo spregovoril o temi, o kateri neradi govorimo: o neozdravljivih boleznih, o smrti, o sprejemanju in predvsem o tem, kaj nam medicina s svojimi novimi znanji lahko ponudi v tem življenjskem obdobju. Film tenkočutno izriše zgodbe bolnikov, ki so v paliativni obravnavi in se nas s tem globoko dotakne. To je za bolnika in svojce čas velikih sprememb, prav paliativna oskrba pa naj bi z multidisciplinarno obravnavo lajšala številne telesne, psihične, socialne in duhovne težave, ki jih doživlja bolnik na svoji poti. Kako pomembna je za bolnika paliativna oskrba, pove že podatek, da v Sloveniji letno umre približno 19.000 ljudi, samo 7 % predstavlja nenadne smrti, ostali pa se poslavljajo po daljši kronični bolezni. Ti bolniki nujno potrebujejo paliativno oskrbo, ki naj bi bolniku pomagala že ob postavljeni diagnozi in ne zgolj v obdobju tik pred smrtjo, kot si večinoma zmotno predstavlja.
Osrčje Pohorja je planotast svet, ki ga krasijo številna barja. Na vrhu Pohorja, za gostim smrekovim gozdom, je Lovrenško barje – največje visoko barje v Sloveniji. Na nekaj več kot 1500 metrih nadmorske višine, med slikovitim rušjem, najdemo od 11 do 22 jezerc, barjanskih oken. Njihovo število je odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. S površino nekaj kvadratnih metrov so temna jezerca naravna in turistična znamenitost Pohorja.
Dokumentarni film Zavržene tačke z različnih zornih kotov osvetli reševanje problematike zavrženih živali. Nazorno prikaže in razloži delovanje zavetišč, postopek posvojitve, sterilizacijo ter pomen ozaveščanja o primerni skrbi za čuteče živo bitje. Za dejstvom, da potepuških živali v Sloveniji praktično ni, se skriva veriga delovnih ljudi, ki vsakodnevno skrbijo, da živimo v človeku in živali prijazni deželi.
Suzana in Rok iz vasi Idrsko pri Kobaridu sta se lani v gojzarjih poročila na vrhu “njune” planine. Prisotna sta na Facebooku, njuno kleno posoško primorščino dopolnjujejo moderne angleške skovanke, govorita italijansko in angleško. A vsako pomlad se skupaj s triletnim sinčkom Tilnom preselita na Idrsko planino pod Matajur v prostovoljno izolacijo in življenje z naravo, daleč od ljudi in sodobnega potrošništva. Rok je namreč najmlajši sirar, ki sir prideluje na tradicionalen način. Film brez olepševanja prikaže življenje in delo na planini, pašo, tradicionalno proizvodnjo sira, skute in masla, pa tudi medčloveške odnose, ki jih pogojuje takšno izolirano okolje. Ciklus se začne z vstajanjem v trdi noči...
Sedemindvajseti januar je obletnica osvoboditve nacističnega taborišča Auschwitz in svetovni dan spomina na žrtve holokavsta in deportacije. Slovenski program RAI je ob tej priliki v okviru čezmejne televizije pripravil dokumentarno igrani film Pisma iz Auschwitza v dveh različicah in sicer slovensko in italijansko verzijo. Podlaga za idejno zasnovo so bila pisma, ki jih je Darinka Veljak pisala iz Auschwitza staršem v Trst. Ta še neobjavljena pisma je njen sin Boris Kralj prinesel zgodovinarki Dunji Nanut, ki je na podlagi le teh in poglobljene raziskave rekonstruirala Darinkino zgodbo. Gre za izjemen dokument, ki odkriva širši javnosti doslej skorajda neznan podatek, da so lahko nekateri interniranci pisali domov in tudi prejemali pisma. Obenem razkriva, kako je potekalo življenje v taborišču smrti, kjer je bilo preživetje stvar naključja in sreče v veliki meri pa odvisno od solidarnosti sotrpink. Nastal je tako scenarij v katerem Darinka, ki jo pooseblja Tamara Stanese, prebira pisma in pripoveduje kaj vse je doživela v zloglasnem taborišču, kjer je preživela leto dni. Z njeno pripovedjo se prepleta in jo umešča v zgodovinski kontekst narativni del. Scenarij je napisala Dunja Nanut, režijo pa je podpisala Luana Grilanc. Producent dokumentarca je RAI Deželni sedež za Furlanijo Julijsko krajino – Slovenski program.
Oddaja je posvečena ljudem, ki smo jim v prvem valu epidemije novega koronavirusa ploskali z balkonov, sedaj, v drugem valu, pa smo nanje pozabili – medicinskim sestram in zdravnikom. Vsak dan se srečujejo z najhujšimi posledicami bolezni, ki je korenito vplivala na življenja nas vseh in mnoge za vedno spremenila. Mnogim lajšajo bolezen, a žal tudi mnogim stojijo ob strani, ko se jim prezgodaj izteče življenje. Bolezen ne izbira, čeprav je res, da je največ življenj zahtevala med starejšimi. V oddaji nastopajo dr. Nina Graselli Kmet, ki je že v prvem valu tudi sama prebolela covid 19 in dr. David Zupančič, z ljubljanske infekcijske klinike, ki je marca sprejel prvega bolnika s to boleznijo v Sloveniji, medicinska sestra Sonja Leskovar iz Nove Gorice, ki o svojih občutjih in razmišljanjih ob srečevanju s to boleznijo piše dnevnik in ga deli na družabnih omrežjih ter vsak dan teče do svoje 12 urne službe v bolnišnici dr. Franca Derganca ter kolektiv Splošne bolnišnice Murska Sobota, ki deluje v pokrajini, ki je dolgo časa bila naša najbolj okužena regija. Kako sprejemajo in se spopadajo s tako velikim število bolnikov in ali morda vidijo luč na koncu tunela?
Slovenski gozdovi so narodovo naravno bogastvo, ki ga želimo ohraniti za prihodnje rodove. Zato so ujme, ki so v zadnjem desetletju prizadele gozd v Sloveniji, resno opozorilo, da bodo prilagoditve v gozdnih sestojih nujne. Gozdarska stroka vodi raziskave, ki dajejo že prve odgovore na vprašanja, kako pomagati gozdu v njegovem prilagajanju neizogibnim spremembam temperature in vlažnosti, močnim vetrovom in vodnim ujmam. Oddaja predstavi projekt LIFEGENMON, v katerem strokovnjaki Gozdarskega inštituta Slovenije spremljajo genetsko raznolikost jelke in bukve in ugotavljajo, kako to pestrost ohraniti in uporabiti v prid gozdu. V prihodnosti bo predvsem bukev, kraljica slovenskega gozda, nadomestila občutljivo smreko na rastiščih, kjer je z gotovostjo pričakovati ostrejše razmere zaradi sprememb podnebja.
Neveljaven email naslov
