Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Reporter Ervin Hladnik Milharčič, Novogoričan, se v cestnem kolažu obmejnih vinjet vrne v svoje kraje in potuje ob današnji meji. Meje so resna stvar. Tu se stikata latinski in slovanski svet, Srednja Evropa in Mediteran – in tu ni čistokrvnosti. Tu živijo fantastični ljudje. Milharčič nam pomaga spoznati, kaj se je tam mešalo, izmenjevalo in tihotapilo - nekoč in danes. Kako je Drago Mislej Mef čez mejo pripeljal električno kitaro, od kod Iztoku Mlakarju ideja, da svet ni resen, kako so z vsake strani "pobrali tabulše" Tminski madrigalisti, zakaj so aleksandrinke naredile pravo malo revolucijo, kako se sliši vstajenska maša v Gorici in med drugim še kako Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič zaznamuje prvomajsko proslavo. Svet ob meji je videti kot neskončna, brezmejna pokrajina odprtega neba in duha. Skozi mozaično pripoved dokumentarec zgradi podobo ene ključnih tem današnjega časa: o življenju, medkulturnih razlikah in dilemi, kako ravnati z njimi.
Film Otroci s Petrička obravnava usodo otrok, ki so bili skupaj s starši zaprti v taborišču Teharje pri Celju. Junija leta 1945 so jih od staršev ločili in odpeljali v otroško taborišče Petriček, starše pa brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih. Otrokom so z različnimi prevzgojnimi ukrepi poskušali iztrgati staro identiteto in jim s silo privzgojiti novo. Vzeli so jim starše in otroštvo ter jim zasekali rane, ki se do danes niso zacelile. Dokumentarni film Otroci s Petrička je nastal po scenariju in v režiji Mirana Zupaniča, tenkočutno avtorsko nit je prispeval tudi direktor fotografije Janez Kališnik. Dokumentarec je leta 2007 na 10. Festivalu slovenskega filma prejel nagrado za najboljši film.
Oče z albanskega višavja, čigar hči je bila ubita v trpkem sporu med dvema družinama, mora prekiniti krog nasilja in odpustiti. V albanskem visokogorju je v trpkem sporu med sorodniki ubito 18-letno dekle. Lokalni škof in vodja nevladne organizacije iz prestolnice pritiskata na njenega očeta, naj morilcu, ki je v zaporu, in tudi njegovi družini ne le odpusti v krščanskem duhu, pač pa naj se z njima spravi – kot je nekoč veleval starodavni albanski zakonik, kanon. Pronicljiv in pretresljiv pogled na patriarhalno družbo, ujeto med napol pozabljeno preteklost in negotovo sedanjost.
Ljudje, ki zbolijo za Parkinsonovo boleznijo, med drugim postopoma izgubijo zmožnost kazanja čustev z izrazi na obrazu. Pravijo, da zamrznejo. Namizni tenis jim pomaga, da se začnejo znova smejati. Dokumentarec govori o pozitivnih učinkih igranja na bolnike. Vrhunec je svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, na katerem je Slovenija v dveh kategorijah osvojila naslov svetovnega prvaka. Pri nas je za razvoj tovrstne terapije za bolnike s Parkinsonovo boleznijo zaslužen Vinko Kurent, vodja štajerskega dela društva Trepetlika. Pomembno vlogo v tej uspešni zgodbi pa ima tudi Gregor Komac, vrhunski igralec in trener bolnikov s to boleznijo.
Aleksander Saša Dev – Plečnikov učenec – je bil vodilni arhitekt modernega Maribora. Tako kot je Plečnik gradil klasično Ljubljano, je Saša Dev gradil moderni Maribor. V 30. letih prejšnjega stoletja je kot prvi arhitekt z lastnim birojem v Mariboru opustil klasicistično tradicijo gradnje in v mesto vnesel svetovljanskega duha modernistične arhitekture. Nekdanja banka na Tyrševi ulici, Hutterjev blok in železniška postaja so ikone mesta, ki jih je v soavtorstvu zasnoval Saša Dev. Kvalitete njegovih arhitekturno-urbanističnih zasnov in razloge, zakaj je v širši javnosti ostal prezrt, odkrivamo v dokumentarnem filmu, ki je nastal ob veliki retrospektivni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor.
Marica Nadlišek Bartol, tržaška pisateljica, prevajalka, publicistka, urednica prvega ženskega lista Slovenka, je živela in pisala v času velikih zgodovinskih sprememb. Svojo sled ni pustila samo kot avtorica kratkih zgodb in prvega tržaškega romana, ampak tudi kot mentorica številnih publicistk, pesnic in pisateljic.
Dokumentarni film, ki opazuje življenje v neki majhni slovenski vasi, kakor so ga avtorji filma videli sredi poletja 2014. Sprva je bilo zamišljeno, da bo film Hiške pripoved o usodah zapuščenih slovenskih domačij. Da bi prišli na sled izgubljeni usodi nekdanjih prebivalcev, so se avtorji filma med raziskovanjem ene od takih domačij po pomoč obrnili na prebivalce iz sosednjih hiš. Vsakdanje življenjske zgodbe so vpričo iskrenosti vaščanov nenadoma postale bolj zanimive od zgodb zapuščenih hiš. V avtorskem ospredju filma je scenaristično-režiserski dvojec Darko Sinko in Matjaž Ivanišin, ki je opravljal tudi delo direktorja fotografije.
Ali globalizaciji in tehnični razvoj v človekovo življenje prinašata več sreče in človečnosti, ali pa se sreča in človečnost skrivata v načinu življenja? Začetek 21. stoletja zaznamujeta globalizacija ter uniformiranost mnenj, idej, vizij. Prebivalci vasi Juršče pa še vedno ohranjajo spomin na to, kako so živeli njihovi stari: samobitno in solidarno znotraj vaške skupnosti. V »učinkovitem« svetu ni prostora za zasebnost, svobodo, ustvarjalnost, polnokrvnost. Domačini pa temu svetu odgovarjajo s svojo himno Ko psi zalajajo … Smo priča vaški skupnosti na razpotju med tradicijo in sedanjostjo; bodo sence prednikov zadostna spodbuda vaščanom? Vas Juršče leži odmaknjena od zlaganega sveta in ponorelega časa, a vendarle tako blizu … Dokumentarni film Na koncu ceste ne ponuja misli, temveč zastavlja vprašanje: »Kakšni smo ljudje, priče Kristusa, danes?« Odgovor na to vprašanje mnogi iščejo vse življenje in izjemno naporno je to iskanje, v upanju, da bo morda, pa četudi le za trenutek, človek človeku res človek.
Aleksander Saša Dev – Plečnikov učenec – je bil vodilni arhitekt modernega Maribora. Tako kot je Plečnik gradil klasično Ljubljano, je Saša Dev gradil moderni Maribor. V 30. letih prejšnjega stoletja je kot prvi arhitekt z lastnim birojem v Mariboru opustil klasicistično tradicijo gradnje in v mesto vnesel svetovljanskega duha modernistične arhitekture. Nekdanja banka na Tyrševi ulici, Hutterjev blok in železniška postaja so ikone mesta, ki jih je v soavtorstvu zasnoval Saša Dev. Kvalitete njegovih arhitekturno-urbanističnih zasnov in razloge, zakaj je v širši javnosti ostal prezrt, odkrivamo v dokumentarnem filmu, ki je nastal ob veliki retrospektivni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor.
Ob 10. obletnici predstave Razstava src in 40. obletnici delovanja Društva Sonček Maribor je nastal dokumentarni film NIČ KAJ DRUGAČNI OD DRUGIH avtorjev Svetlane Dramlić in Roka Vilčnika, producentke Lidije Šestak Zorič ter v produkciji Društva Sonček Maribor in Rosa production. Razstava src je predstava Roka Vilčnika, ki je nastala kot projekt Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. V njej so zaigrali člani in uporabniki Mariborskega društva za cerebralno paralizo Sonček in Zveze Sonček. Doživela je 37 ponovitev in ogledalo si jo je več kot 6000 gledalcev. Prebila se je v finale regionalnega Linhartovega tekmovanja amaterskih gledališč leta 2013, producentka Lidija Šestak Zorič in mentorica gledališke skupine pa sta dobitnici posebnega priznanja selektorice regijskega tekmovanja. Gledališka skupina se je za gostovanja na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter kasneje v Srbiji naučila besedilo tudi v hrvaškem oziroma srbskem jeziku. Radovedna kamera je pospremila člane društva na pot v Beograd, kjer so leta 2017 v gledališču Kulturnega centra Vuk Karadžić še zadnjič odigrali svojo gledališko uspešnico. Ta je nekaj posebnega prav zaradi njih samih, saj so na odrske deske prenesli svoje veselje, nepopustljivo voljo in odločnost ter brezmejno srčno čistost. Njihovo vsakdanje življenje je omejeno z vsemi mogočimi skorajda nepremagljivimi ovirami, ki pa jih s pomočjo svojih skrbnikov pogumno premagujejo. To je zgodba o trudu in požrtvovalnosti njih samih in njihovih spremljevalcev. Nežni road movie o drugačnosti drugačnih, ki v resnici niso nič kaj drugačni. Premiera filma je bila 1. decembra 2022 v mariborskem kinematografskem središču Maribox.
»Pavliho«, satirični list, je ustanovil pisatelj Fran Levstik, daljnega leta 1870 na Dunaju. Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih. To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja, in ene satire. Vsi so se smejali istim stvarem. Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji. Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade. Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala. Mladina in Nova revija in sta prišli kasneje. V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov. Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno. Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije. Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo.
Dokumentarni film o prvi plošči znamenite skupine Buldožer. Skupina Buldožer je na svojem prvencu Pljuni istini u oči, ki ga je objavila leta 1975, predstavila edinstveno mešanico številnih glasbenih in kulturnih vplivov, od rocka do alternativnega popa in jazza. Tako z ovitkom kot vsebino je prinesla nekaj povsem drugačnega od prevladujočih trendov na jugoslovanski popularno glasbeni sceni sredi sedemdesetih let. Njeni odrski nastopi so bili manične eksplozije kreativne norosti, ki so publiko bodisi šokirale ali navduševale. Besedila so bila poezija ironije in absurdnosti, ki ji je navidezno manjkalo smisla, a so postala priljubljena in določene fraze so se prikradle v pogovorni jezik. Odnos skupine z mediji je bil že v času socializma, ko za PR še nismo slišali, zastavljen grandiozno in manipulatorsko. Njen prvenec Pljuni istini u oči je povzetek vsega naštetega. Ne le, da je beležil rekordno prodajo (preden je bil umaknjen iz prodaje oziroma prepovedan), album še po štirih desetletjih odmeva in navdušuje nove generacije glasbenikov. V dokumentarcu Varje Močnik člani skupine Buldožer, njihovi prijatelji in oboževalci obujajo spomine. Njihova pričevanja se prepletajo s fiktivnimi prizori, slikovnim materialom s plošče, arhivskim gradivom in animacijami. Vse skupaj ustvarja svež in surrealističen film, ne samo o legendarnem albumu, ampak tudi o aktualni družbi in času. Dokumentarec LP film Buldožer – Pljuni istini u oči je drugi v seriji filmov o ključnih ploščah, ki so pisale slovensko glasbeno zgodovino. Prvi je bil posvečen prvencu Pankrtov, plošči Dolgcajt (Igor Zupe, 2006), tretji pa prvencu skupine Laibach.
Neveljaven email naslov
