Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Niko Goršič je vsestranski gledališki ustvarjalec, igralec, performer, režiser in vesten spremljevalec odrske umetnosti, od gledališča do plesa. Odigral je nešteto vlog v gledališču, filmu in na televiziji ter režiral več kot trideset gledaliških predstav in še vedno aktivno ustvarja. Dokumentarni portret tega izjemno vitalnega in neumorno umetniško angažiranega osemdesetletnika ima za rdečo nit gibanje oziroma hojo. Niko Goršič namreč vsak dan kot del umetniške akcije naredi 10.000 korakov. V dokumentarnem filmu sledimo njegovim korakom po nekdanjih in trenutnih gledaliških poteh, pri čemer njegovo pripoved dopolnjujejo različni sopotniki iz preteklosti in sedanjosti.
Vinko Möderndorfer, pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, gledališki, radijski, filmski in televizijski režiser sodi med najbolj plodovite, priznane in večkrat nagrajene ustvarjalce zadnjega obdobja. Filmski portret poudari različna področja njegovega ustvarjanja: režijo predstave Evgenij Onjegin v SNG Opera in balet Ljubljana, delo v radijskem studiu, pogovore v prostorih Viba filma in predstavitev monografije Gledališče Möderndorfer. Njegova gledališka, filmska in literarna poetika se razkriva v dialogih s sodelavci in sopotniki. Pri tem se dotikajo osnovnih določil njegovega ustvarjanja – socialne občutljivosti, družbene kritičnosti, ljubezni, erotike in humorja. Ob obisku Planinske jame gledalec skozi igro odsevov vstopi v Möderndorferjev najbolj intimni svet, z obujanjem spominov na otroštvo in obiskom domačije njegovega deda, učitelja, etnologa in socialista v Dolah na Avstrijskem Koroškem. Zgodba o umetniku, ki ustvarja z neizprosno iskrenostjo, predanostjo in zahtevo po človeškem dostojanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije in snemalec Andrej Lupinc.
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
Muzikolog in zborovodja dr. Mirko Cuderman je v petdesetletni karieri ključno zaznamoval naše glasbeno življenje. V uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija so ob njegovi 80-letnici ustvarili dokumentarni portret, ki predstavlja njegovo osebnost in življenjsko pot, tudi intimna razmišljanja o otroštvu, duhovniškem poklicu in poslanstvu glasbenika. Posnet je bil v domačih Tupaličah in Preddvoru, v Ljubljani in na Dunaju. Mirko Cuderman je vodil najvidnejše slovenske zbore, nekatere je tudi ustanovil: Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Cudermanovo znanje je izjemno in predal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. Urednik in scenarist Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik.
Portret neutrudnega svetovljana Evalda Flisarja v vsej njegovi slikoviti, pisani večplastnosti, ki ga zaznamuje kot človeka in umetnika. Svetovni popotnik, ki je prepotoval je 86 držav, avtor enajstih romanov, med njimi legendarnega Čarovnikovega vajenca, petnajstih dram, ki jih uprizarjajo na odrih širom sveta, prejemnik pomembnih literarnih nagrad, preveden v 32 tujih jezikov, urednik enciklopedije znanosti v Londonu in slovenske literarne revije Sodobnost, voznik podzemnega vlaka v Avstraliji, pisec scenarija v Hollywoodu, sedem let predsednik Društva slovenskih pisateljev, srečni oče petletnega sinčka... Vse to in še več je Evald Flisar.
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
Ecce Homo - Ecce Oman je portret osrednjega slovenskega likovnega umetnika na avstrijskem Koroškem, Valentina Omana. Valentin Oman živi v Bekštajnu pri Beljaku in na Dunaju. Ustvarja v raznolikih slikarskih, grafičnih in kiparskih likovnih tehnikah, s svojimi umetninami pa je posebej zaznamoval koroški javni prostor z monumentalnimi likovnimi deli v šolah, kulturnih ustanovah, cerkvah, pokopaliških vežicah in parkih. Vzklik Ecce homo! oziroma Glejte človek! je Omanov likovni in idejni program, zato je simbolno upodobljena človeška podoba v njegovem opusu prevladujoča. Valentin Oman je tudi kulturna avtoriteta in velik borec za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem. Film je nastal ob slikarjevi petinosemdesetletnici in ob stoletnici koroškega plebiscita, v njem je spregovoril portretiranec, sodelovali pa so še številni rojaki in institucije na Koroškem in na Dunaju. Scenarist dokumentarnega filma je Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc.
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
Igrano-dokumentarni celovečerni film Pot domov je portret izjemnega slovenskega košarkarja Jureta Zdovca, ki je sredi osamosvojitvene vojne za Slovenijo na Evropskem prvenstvu v Rimu leta 1991 igral za ekipo Jugoslavije. Tedaj se je moral odločiti, ali bo ostal del jugoslovanske reprezentance ali se bo zlati medalji odrekel. Zgodbo o življenjski odločitvi, ki je zaznamovala njegovo igralsko kariero, pripoveduje skupaj z nekdanjim novinarjem in komentatorjem TV Slovenija Miho Žibratom, s katerim se poda po poti spominov. Skupaj obiščeta nekdanje soigralce iz Rima: Žarka Paspalja, Dina Rađo, Tonija Kukoča in trenerja Dušana Ivkoviča v enem zadnjih intervjujev pred prezgodnjim slovesom. V produkciji studia Art7video in s finančno pomočjo RTV Slovenija in Filmskega centra Slovenija je nastal igrano-dokumentarni film ceste scenarista in režiserja Aleša Žemlje. Zmago Sagadin, Božidar Maljković, Janez Drvarič, Peter Vilfan, prijatelji, sorodniki in drugi osvetljujejo trnovo športno pot od Juretovih mladih nog pa do sprejema v Fibino hišo slavnih. Pri upodobitvi najtežje odločitve v karieri pa si je ekipa pomagala tudi z igranimi sekvencami, kjer v vlogi Jureta in Miha nastopata priznana slovenska igralca Luka Bokšan in Jure Lajovic. Pogum in odločnost slovenskega naroda izpred 30 let se kažeta skozi osebne zgodbe, ki si zaslužijo biti videne, slišane. Zgodba ne teži k mistifikaciji posameznih dejanj, ampak služi kot psihološki oris teže odločanja. Jure Zdovc med 24. in 26. junijem 1991 kot edini slovenski predstavnik nastopa v košarkarski reprezentanci Jugoslavije na prvenstvu v Rimu. Po prvenstvih v Zagrebu (EP 87) in Buenos Airesu (SP 1990) se izkaže, da je na delu »zlata« generacija košarkarjev, ki ji napovedujejo še dolgo uspešno pot. V dogajanje na prvenstvu pa zarežejo odločilne novice iz Slovenije, kjer se JLA z orožjem poda iz kasarn poda med ljudi. Takratna slovenska politična oblast sprejme sklep in pozove slovenske športnike, da zapustijo jugoslovanske ekipe. Jure Zdovc ostane sam pred odločitvijo – zapustiti »zlato« generacijo soigralcev zdaj ali pozneje? Pobrati zlato medaljo ali oditi domov branit družino, domovino? V zgodbi iz prve roke sledimo mislim in dejanjem posameznikov, ki so se v Rimu znašli skupaj z Juretom, nato pa so se morali odpraviti domov. Gre za vpogled posameznikov v lastne vzgibe in dejanja, ki je hkrati tudi družbeni in osebni pregled časa in prostora, v katerem živimo. Glede na pomanjkanje domačih dokumentarnih filmov s športno tematiko smo tako izkoristili priložnost in slovenskemu prostoru namenili navdihujočo zgodbo cenjenega športnika. Z njo si želimo prikazati težo odločitve slehernega posameznika ob toku zgodovine mimo vzorcev delitve na »naše« in »vaše«.
V dokumentarnem portretu bomo predstavili izjemno zgodbo slovenskega izseljenca v Braziliji, Štefana Bogdana Šaleja. Šalej je novinar, diplomat in podjetnik. Njegovo mladost je po koncu druge svetovne vojne v Celju zaznamovala usoda staršev. Oče je emigriral iz države, zato je mati morala v zapor. Kljub temu se je lahko šolal v Šentjurju in Celju, kjer si je v gimnaziji z različnimi dejavnostmi – tudi pisanjem za medije – tlakoval prihodnost. S šestnajstimi leti je skupaj z mamo in sestro odpotoval k očetu v Brazilijo. Tam se je začela njegova pot uspeha. Moral se je naučiti portugalščine, da je lahko pozneje študiral ekonomijo in politične vede ter celo doktoriral. Med študijem je bil stalni dopisnik časopisa Delo in je poročal o vseh pomembnih dogodkih v Braziliji in širše. V zvezni državi Minas Gerais je nato skupaj s še dvema partnerjema ustanovil podjetje Technowatt, ki je med drugim izdelovalo dele za cestno električno razsvetljavo. Podjetje je delovalo v številnih južnoameriških mestih ter drugje po svetu in je kot prvo poskrbelo za osvetlitev kipa Jezusa Kristusa v Riu de Janeiru. Šalej se je ukvarjal tudi z diplomacijo. Dolga leta je bil častni konzul Slovenije v Braziliji in je poskrbel za 8 različnih sporazumov med Slovenijo in Brazilijo. Leta 2008, ko je Slovenija predsedovala EU-ju, je sodeloval na številnih dogodkih. Najpomembnejši pa je njegov prispevek k razvoju programa za industrijo elektronike v mestu Santa Rita do Sapucai. Tam sta skupaj s slovenskim podjetnikom dr. Petrom Kraljičem izvedla projekt RASTI MINAS in namesto kavnih plantaž je nastala »dolina elektronike«. Omeniti velja še, da je Bogdan Šalej ustanovil trgovsko akademijo Escola do Sabrae v mestu Belo Horizonte, in sicer po vzoru take šole v Celovcu. Brazilska akademija je oktobra 2024 praznovala tridesetletnico uspešnega delovanja. Bogdan Štefan Šalej je kot prvi Slovenec postal častni državljan brazilske zvezne države Minas Gerais. Več pa boste izvedeli v dokumentarnem portretu z naslovom Uganka Šalej.
Neveljaven email naslov
