Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tržaški Slovenec, odvetnik, univerzitetni professor, prostozidar…. Boris Furlan je bil človek s katerim se je usodo igrala celo življenje. Čeprav antifašist, intelektualec, svetovljan, humanist, liberalec… se je v življenju vedno znašel na nepravi strain. Leta 1947 ga je revolucionarna oblast, kot domnevnega britanskega špijona obsodila na smrt in zaradi pritiskov iz tujine pomilostila. Po štirih letih samice je bil zaradi bolezni izpuščen. Leta 1953 je profesor filozofije prava in prvi povojni dekan ljubljanske pravne fakultete umrl zapuščen, pozabljen, obubožan… V žalostni zgodbi “gospoda profesorja”, dr. Borisa Furlana, se zrcali čas polminule zgodovine Slovencev. Čas katerega rane še zdaleč niso zaceljene in ki je v kričečem nasprotju z danes, povsod prisotno hollywoodsko iluzijo, da dobro na koncu vedno zmaga in da so krivice na koncu vedno poravnane.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Zmaj iz Kosez, o tem, kako je Gogi iz malega stanovanja prišel do košarkarskih nebes. Pa o vsem, kar je bilo prej in vmes. Še posebej pa o tem, kako je Goran Dragić doživljal dogodek Noč zmaja, na katerem se je dobrodelno in veličastno v ljubljanskih Stožicah poslovil letošnjega avgusta. Izvedeli pa boste tudi, kaj danes zlati kapetan počne v daljnem Miamiju.
Mateja Bora se spominjamo kot partizanskega pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«. Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi Previharimo viharje. S kulturniško skupino so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar – Nino. Ko je bil po vojni ravnatelj ljubljanske Drame, so njegovo dramo Vrnitev Blažonovih po petih ponovitvah umaknili s sporeda. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane« in se samo od peresa – raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Vizionarsko je opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes. V drami Šola noči je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. Naslov filma ROB JE TAM | MATEJ BOR se lahko bere z obeh strani. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je vnuk Mateja Bora Jernej Marušič.
To je film o opazovalcu in Parizu v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je mesto postalo središče sodobne umetnosti. Pariz je bil takrat zbirališče prišlekov, ki so iz vzhodne Evrope prihajali v prestolnico umetnosti, upali na umetniško slavo in v njegovi boemskosti iskali svoj prostor, večinoma iz dneva v dan in iz rok v usta ... Med njimi je bil tudi nadarjen, doma že uveljavljen slikar Veno Pilon. Atelje in skromno prebivališče je imel na bulvarju Montparnasse 75, o katerem je Frederic Beigbeder zapisal: »Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt.« Tu je srečeval Henryja Millerja, Maxa Ernsta, Ossipa Zadkina, Giorgia De Chirica, Rolanda Oudoja ... Čez dve leti, ko je postal eden izmed njih, pa je zapisal: »Ker se mi je vera v lastno delo omajala, me k slikanju ni več vleklo, slikanje se mi je upiralo. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase ... Zato sem se tudi izogibal razstav.« Po prihodu v Pariz je opustil slikanje, prevzela ga je fotografija. Pilonu v Parizu ni uspel preboj med najbolj znane fotografe, za kar sta bila kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti. Iz teh dveh razlogov je Pilon tudi veliko prezgodaj končal svoje slikarsko ustvarjanje. S fotografiranjem del parnasovcev, portreti najpomembnejših umetnikov francoske umetniške šole ter posnetki Pariza je bil Pilon izjemno pomemben za razvoj fotografske umetnosti. Ob Andreu Kerteszu, Henriju Cartier-Bressonu in Brassaiu je bil začetnik reportažne fotografije. Pozneje pa je ob boku Mana Raya, Christiana Schada, Laszla Moholy-Nagya iskal svoj eksperimentalen izraz in svoje mesto znotraj novih avantgardnih estetik. Potem ko se je poročil, se je oddaljil od boemskega življenja in opustil druženje s predstavniki avantgardnih montparnaških omizij. Je pa fotografiranje postalo njegov vir zaslužka, s katerim je preživljal družino. Leta 1968 se je vrnil v domovino, fotografiral pa je pravzaprav do zadnjega dne. Njegovi zadnji diapozitivi so bili odkriti šele pred kratkim. Jean Cocteau je v enem od svojih najbolj znanih citatov rekel takole: »V Parizu bi bili vsi radi igralci, nihče noče biti samo gledalec.« To je bil prav tisti Cocteau, ki je Pilonu na njegovi prvi pariški razstavi v galeriji Carrefour leta 1934 na fotografijo Maske pritrdil svojo dolgo pesnitev ter mu ob njej napisa spoštljivo posvetilo: »To je bilo moje največje priznanje iz te dobe.« Ironično pa Cocteaujev citat ravno za Pilona ne drži. Pilon je bil namreč najprej opazovalec življenja in šele nato »nastopač« in vse drugo … Fotografija je bila Pilonova skrita strast, tiha ljubezen, ki ji je bil predan vse svoje življenje. Scenarij in režija Igor Vrtačnik.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Jožef Klekl st. je bil duhovnik in narodni voditelj prekmurskih Slovencev v prvi polovici 20. stoletja. Oral je ledino slovenstva v pokrajini že kot mlad kaplan ob koncu 19. stoletja in po vzoru Mohorjevih knjig v času, ko je Prekmurje še bilo del Ogrske, slovenstvo zastavil tudi s pisano besedo. Slovensko krajino, kot je poimenoval Prekmurje, je s številnimi publikacijami povezoval s svetom, izseljenci, vojaki na frontah prve svetovne vojne in s kritično mislijo opisoval dogodke svetovnih razsežnosti. Ob tem pa predvsem med preprostim prebivalstvom gojil bralno kulturo. Po prvi vojni je bil poslanec v ustavodajni skupščini v Beogradu, a je kljub temu bdel nad »svojimi« Prekmurci. Leta 1941 je bil izgnan na Madžarsko, po srečnem spletu okoliščin vojno preživel in leta 1948 umrl odrinjen iz družbe in politike, a med ljudmi nikoli pozabljen. 12. oktobra so njegove posmrtne ostanke iz Murske Sobote z državnimi častmi prepeljali v Črenšovce, kjer je preživel največji in najustvarjalnejši del svojega življenja.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Glasbeno-dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo hornista Andreja Žusta, edinega Slovenca, člana slovitih Berlinskih filharmonikov. Od vaje do koncerta kamera občuteno spremlja Žusta na njegovi zahtevni glasbeni poti in poda gledalcu poseben vpogled v eno najbolj cenjenih kulturnih ustanov na svetu – Berlinsko filharmonijo. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija s podporo Slovenskega kulturnega centra Berlin. Idejna zasnova in urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Daniel Celarec in Jože Baša, montažer Marko Hočevar, režiser in direktor fotografije Jože Baša. V filmu o Andreju Žustu spregovorijo njegovi orkestrski kolegi (Sarah Willis, Stefan Dohr, Knut Weber), žena Brina Kafol Žust, Žustov nekdanji profesor Boštjan Lipovšek ter Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra Berlin.
Ime Matej Sternen se ob slehernem naštevanju slovenskih impresionistov znajde na zadnjem mestu. Sodba Ivana Cankarja in Otona Župančiča o zgodovinski razstavi v Salonu Miethke leta 1904 je Ferda Vesela in Mateja Sternena namreč označila za sopotnika. Na tej razstavi, v času, ko so že zamrla iskanja nacionalne slike v monumentaliziranem žanru, sta se predstavila predvsem kot slikarja žanra. Prav ta odločitev ju je potisnila na rob v kritiških ocenah, ki so se oprle na krajino in na njej utemeljevale regionalno posebnost predstavljenega slikarstva. Zato je Sternen nekaj več krajin naslikal v letih po dunajskem sprejemu slovenskih slik v upanju, da bo tako lažje nagovoril občinstvo. Tudi sicer je kritika njegovo delo le občasno postavila v ospredje na skupinskih razstavah, ki se jih je udeleževal zadržano in se razstavljanja na njih nekajkrat celo vzdržal. Predhodne generacije so njegovo drugačnost opisovale kot odklon od norme, ki jo vzpostavlja zgodovina slovenskega impresionizma. Jakopič je npr. dejal, da je bil Sternen najbolj Ažbetov, kar je pomenilo konservativen, medtem ko sta se z Matijem Jamo od Ažbeta distancirala. Rajko Ložar je postavil tezo, da je Sternen nadaljeval tam, kjer je Ažbe prenehal, v stiku z generacijo naših münchenskih realistov. Predvsem pa so ga označevali za naturalista, ki je vztrajal pri realistični ekvivalenci stvarnega sveta in njegove podobe. Svoje ambicije je uresničeval v človeški figuri – portretu, aktu in ženski v meščanskem interierju. Sternen je Ažbetovo šolo razumel kot dopolnjevanje svojega slikarskega znanja, pozneje pa je bilo to njegovo delovno okolje, kjer so bili akti vedno na voljo. Študij in delo po živih modelih brez predhodnega uvajanja z dvodimenzionalnimi predlogami, odlitki antične plastike in velikimi deli starih mojstrov sta ločevala pedagoško prakso münchenske in dunajske akademije. Kurikularno reformo je münchenska akademija izvedla v času Ažbetovega študija sredi osemdesetih let. Iz nje je izhajal tudi Ažbetov način poučevanja, pri katerem je mojster spodbujal študente k risanju z barvo. Eno od njegovih temeljnih načel je bila kristalizacija barv, kar pomeni zlaganje čistih barv na širok čopič, s katerim je bilo v eni potezi mogoče hkrati risati in modelirati. Barve so v tem primeru zložene po harmoničnem in ne kontrastnem principu. Slednjega je vpeljala intuitivna in improvizirana impresionistična tehnika. Fragmenti besedila iz filma Matej Sternen, avtor dr. Andrej Smrekar, višji svetnik, Narodna galerija Slovenije.
Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Neveljaven email naslov
