Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. V Ljubljani rojena Vela Nigrin je postala slavna v Beogradu. „Njena samonikla umetnost je cvetela kot redek in nežen rododendron na granitu trde volje,« so zapisali kritiki. Z odlično igro in lepoto je odprla vrata vsem slovenskim igralkam, ki jih je zamikala tujina.
Dr. Ivan Oražen ni bil le zdravnik, temveč tudi človek revolucionarnih pogledov, domoljub, ki se je bojeval za osvoboditev slovenskega naroda izpod Avstro-Ogrske. Premoženje je zapustil Medicinski fakulteti. V Oražnovem dijaškem domu še danes prebivajo mladi, ki študirajo medicino. Dr. Ivan Oražen (1869–1921) je bil nezakonski otrok, ki se je proti mamini volji vpisal na študij medicine na Dunaju. Ko je bil star enaintrideset let, se je vrnil v Ljubljano. S poroko s pivovarnarjevo hčerko je obogatel, vendar ostal še naprej skromen. Leta 1906 je bil izvoljen v mestni svet, kasneje pa tudi za poslanca v deželnem zboru. Imel je zasebno prakso v Wolfovi hiši, ki je bila last njegovega tasta. Zaradi nenehnih razočaranj, ki jih je doživljal v deželnem zboru, je tega zapustil in se posvetil stroki, sokolstvu in ženi. Po začetku prve svetovne vojne je delal kot zdravnik prostovoljec v rezervni bolnišnici. Kmalu po ženini smrti je napravil prvo verzijo oporoke in jo nato še nekajkrat spremenil. Vse je zapustil Medicinski fakulteti z namenom, da ta uporabi premoženje »za ustanovitev in vzdrževanje zavoda Oražnov dijaški dom, v katerem naj dobe prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani…«. Zapisal je, da lahko v domu prebivajo tudi študentje nemedicinci, nikakor pa ne bogoslovci! Oražnovo sorodstvo je oporoki nasprotovalo, vendar brez uspeha. Hiša na Wolfovi in Dolenjski cesti v Ljubljani še danes nudi brezplačno bivališče številnim študentom in študentkam.
Štefan Kovač (1910–1941) je v Prekmurju znano ime, po njem so poimenovali vse večje ulice, šole in druge ustanove. Zunaj pokrajine ob Muri pa je skorajda neznan. Štefan Kovač je bil po izobrazbi pravnik, udobno službo v Mariboru je pustil in se vrnil v rodno Prekmurje, da bi pomagal rojakom v boju proti imperializmu in fašizmu, ki je bil na pohodu sredi 30-tih let prejšnjega stoletja. Zaradi politike je bil večkrat zaprt, leta 1941 pa so ga ubili madžarski fašisti. Narodnoosvobodilni boj v Pomurju je nato zamrl. Štefan Kovač je bil po vojni razglašen za narodnega heroja, po letu 1991 pa je njegov pomen zbledel, nekatere ustanove so ohranile njegovo ime, druge so se preimenovale. V novejšem času pa njegov lik in delo zelo spoštujejo mladi aktivisti v Prekmurju. Po njem so imenovali alternativne mladinske klube in celo rok skupino. Pri mladi generaciji Prekmurcev ja Štefan Kovač spoštovan bolj, kot je bil kadarkoli prej.
Ivan Rudolf je v našem zgodovinskem spominu in celo v zgodovinopisju skoraj bela lisa. Bil je profesor, novinar in politični aktivist, Maistrov borec in tigrovec, leta 1940 je zbežal v severno Afriko in se pridružil padalcem jugoslovanske kraljevske vojske, od koder je prestopil v partizanske enote v angleških misijah kot padalec. Komunistična partija je začela pri Slovencih, izšolanih pri britanskih obveščevalcih, prežati na kakršenkoli znak škodljivega obveščevalnega delovanja. Britanci so bili vojaški zavezniki, toda razredni sovražniki in Ivan Rudolf je kljub svojemu junaštvu predstavljal staro meščansko družbeno ureditev, ki ji je bil namenjen konec. Padalci so doživeli tragično usodo, večina jih je izginila ali padla, njihova usoda je ostala skrivnost. Po koncu vojne Angleži Ivanu Rudolfu kljub vsem zaslugam, ki jih je imel v borbi proti fašizmu, niso dovolili, da bi prišel v Trst. Zato se je obrnil kar na Winstona Churchilla in se maja 1946 končno naselil v Trstu, kjer je do smrti poučeval na šolah. Usoda se je s primorskimi razumniki, protifašisti in liberalci kruto poigrala. Čeprav je bil Ivan Rudolf izrazit protifašist in aktiven borec proti okupaciji, so ga njegove povezave z britanskimi tajnimi obremenile do konca življenja. Njegova srčna želja po združitvi Primorske z matično domovino je bila po vojni vsaj delno uslišana, a njegova vloga pri tem zgodovinskem dejanju je zamolčana in pozabljena.
Neveljaven email naslov
