Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubljanica je 41 km dolga reka v osrednji Sloveniji, v južnem delu Ljubljanske kotline, desni pritok Save. Izvira iz več kraških izvirov v bližini Vrhnike, prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in po južnem robu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v Savo. Njeno kraško zaledje je veliko obsežnejše in sega daleč na jug v dinarskokraški svet, vendar njegova površina ni natančno določena, saj se zaradi krasa površinska razvodnica ne sklada z zračno. Strugi Ljubljanice od izvirov do Špice v Ljubljani in pritoka Ljubije so zaradi izjemnih arheoloških, zgodovinskih in kulturnozgodovinskih lastnosti razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena. Reka ima dva povirna kraka: zahodni se imenuje Mala Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Močilnik južno od Vrhnike, v kateri sta kraška izvira Veliki in Mali Močilnik; nekoliko niže dobi še levi pritok Belo. Drugi povirni krak je Velika Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Retovje jugozahodno od Verda. Po dobrem kilometru ločenega toka se oba povirna dela združita v Ljubljanico. Zaradi njenih številnih kraških ponikalnic ter izvirov v njenem kraškem zaledju, od Notranjskega podolja in Pivške kotline, so ljudje reko poimenovali tudi reka s sedmimi imeni.
Reka Dravinja se začne kot več majhnih izvirov v gozdu nad najvišjimi kmetijami. Dravinja ima po različnih virih dva izvirna kraka, enega na Pohorju, pod Roglo, bolj natančno jugozahodno od Rogle na nadmorski višini 1200 m z imenom Srednja Dravinja, njen drugi izvir pa je pod Ovčarjevim vrhom. V zgornjem delu je dolina razmeroma plitva, a se navzdol hitro poglablja in preide v globoko sotesko s strmimi pobočji. Dravinja je v zgornjem toku izrazito hudourniški vodotok, v spodnjem toku pa značilna nižinska reka s počasnim in vijugastim tokom. Ob Dravinji je drugo najobsežnejše poplavno območje v Sloveniji (okoli 6500 ha), ki sega bolj ali manj sklenjeno od Slovenskih Konjic do izliva v Dravo. Dravinja je reka, ki navdihuje ljudi, željne razgibane vodne krajine, polne naravnih in kulturnih znamenitosti. In prav sonaravno urejanje vodotoka Dravinje, upoštevanje razvoja naselij in ohranjanja biotske raznovrstnosti ter naravnih habitatov za rastlinske ter živalske vrste je eden izmed osrednjih izzivov za razvoj te vodne krajine na Štajerskem.
Ídrijca je reka v zahodni Sloveniji, levi pritok Soče. Izvira v Idrijskem hribovju južno od Vojskega. Sprva teče po ozki in globoki dolini proti jugovzhodu in severovzhodu, nato proti severu skozi Idrijo in Spodnjo Idrijo. V spodnjem toku teče po globoki dolini proti severozahodu in se pri Mostu na Soči izliva v Sočo. Idrijca nastane iz štirih majhnih izvirov na gozdnatem pobočju v neposredni bližini razvodja s Trebušo, a se po toku navzdol hitro okrepi s številnimi majhnimi pritoki. Tako si je kmalu vrezala globoko, gozdnato in popolnoma neposeljeno dolino Kramaršca, usmerjeno proti jugovzhodu. Čeprav lahko Idrijco po ohranjenosti struge, kakovosti vode in lepoti pokrajine primerjamo s Sočo, je bil turistični razvoj ob njej razmeroma skromen. Najpomembnejša je vsekakor kulturna in tehnična dediščina v Idriji, klavže v zgornjem toku, Divje jezero in Krajinski park Zgornja Idrijca. A je prav zaradi svoje odmaknjenosti in vrezanih grap čedalje bolj zanimiva za ljudi, ki iščejo mir in povezanost z naravo ter seveda za ribiče z vsega sveta. Prav preživljanje časa na prodiščih reke Idrijce pričara vodno krajino v vsej njeni idiličnosti.
Kamniška Bístrica je reka v osrednji Sloveniji, levi pritok Save. Izvira v kraškem izviru v istoimenski dolini – Kamniška Bistrica – ob južnem vznožju Kamniško-Savinjskih Alp izpod strmih pobočij Rigeljca. Sprva teče po ozki dolini, pri Kamniku vstopi v ravnino Ljubljanske kotline, teče po njenem vzhodnem robu oz. Kamniško-Bistriškem polju skozi Domžale in se pod Vidmom kot levi pritok izliva v Savo – v bližini sotočja z njenim desnim pritokom, Ljubljanico. Za začetek reke velja slikovit kraški izvir v obliki manjšega jezerca v bližini Doma v Kamniški Bistrici, vendar reka dobiva vodo še iz več drugih izvirov. Drugi stalni izvir je Mali izvirek nekoliko niže od glavnega izvira pod cesto, drugi izviri so bolj ali manj občasni in večkrat presahnejo. V poletnem času imata oba malo vode, bleščeče bela apnenčasta prodišča in skale v strugah pa opozarjajo na njuno hudourniško naravo. Njeni končni vodni poti pravijo tudi sotočje treh rek Kamniške Bistrice, Save in Ljubljanice. Tam je nekoč bilo rimsko pristanišče. Reka Kamniška Bistrica je ena izmed najlepših in najslikovitejših vodnih krajin v osrčju Slovenije.
Rádoljna je desni pritok Drave iz osrednjega dela Pohorja. Nastane iz več manjših izvirov na severni strani razvodnega hrbta pri smučarskem središču Rogla. Kratek čas teče po razmeroma položni in neizraziti dolini proti severu, a že nekaj nižje vstopi v vse ožjo in strmo dolino. Na obeh straneh jo obdajajo strma gozdnata pobočja, od koder se vanjo stekajo številni kratki potoki. Po nekaj kilometrih toka dobi z desne prvi večji pritok Plesiščico, nato se začne dolina obračati proti severovzhodu. Malo nad Lovrencem vstopi v manjšo dolinsko razširitev in teče ves čas po njenem vzhodnem robu in se pri vasi Ruta izliva v Dravo. Vodni krog te hudourniške reke je skozi čas močno krojil usodo okoliških prebivalcev, zlasti Lovrenca pod Pohorjem, kjer se še danes soočajo z erozijo rečnih bregov. V zgornjem toku, v osrčju gozdov Rogle, pa je izvirna struga uvrščena v območje Nature 2000 in je opredeljena kot naravna vrednota državnega pomena. Tu živijo mnogo živalske ter rastlinske vrste, ki v tem gozdnatem ter hribovitem področju zaokrožujejo vodni krog Radoljne.
Na ljubljanskem otoku stoji grad, kjer se s stolpa lepo vidi kako Ljubljanica, skupaj z Grubarjevim prekopom tvori otok. Kakšen je bil namen Gruberjevega prekopa in do kod sega ljubljanski otok bosta tokrat Rok in Ana odkrivala na kolesih. Po prenovljenih rečnih nasipih Ljubljanice prikolesarita do nekoč znane plaže na špici, kjer ju presenetijo otroci iz vrtca. Neznani bregovi Gruberjevega prekopa čisto v drugačni luči prikažejo zelo poraščeno strugo, ki nudi dom racam in nutrijam. Vodne zapornice in rečni kapetan pa razkrivajo ideje o vodni krožni poti okoli Ljubljanskega otoka.
To je vodna krajina z velikim slovenskim pečatom, kjer je nastala identiteta slovenskega naroda. Skozi celotno vodno pot ju spremlja Trubar in seveda Ana se nikakor ne more znebiti občutka , da ju nekdo opazuje. Na prodiščih in slikovitih travnikih ob bregovih Rašice, srečata gosta, ki jima opiše skrivnosti vodne krajine. Mlin in Žaga kot muzej jima na svoji poti razkrije bogato kulturno in naravno dediščino Slovenstva. Ob velikih požiralnikih, kamor Rašica ponikne stojijo ruševine izredno inovativnega vodnega mlina. Voda kot inspiracija in vir preživetja je navdihovala nekoč Trubarja, v današnjih časih pa Roka in Ano.
Ana in Rok se znajdeta pred majhnim ribnikom , ki ima na sredi tudi otoček in na njem cerkvico. Roka zanima ali ima ta cerkvica tudi kak zvon želja ? Ana pozna pravi odgovor . Vodna krajina Bloščice je pravi naravni čudež, ki Ano in Roka popelje po svoji meandrirani poti do pravih naravnih zakladov, ki so znani po svoji bogati živalski in rastlinski pestrosti. Prispeta do skritega a izjemno osvežujočega jezera. Katerega ? Vzemite si čas in si poglejte.........
Ob vznožju kamniškega vrha tečejo Korošaški slapovi, ki v svojem spodnjem toku nadaljujejo vodno pot kot Bistričica. Na svoji vodni poti pripoveduje zgodbo o nekoč največjem slovenskem vulkanu in fosilnih ostankih morja izpred mnogo milijonov let. Voditelja tokrat spoznavata čarobno kamniško gorsko krajino, ki so jo močno zaznamovali slapovi, meandri ter utrjene vodne struge, ki jih je skozi stoletja človek utrjeval za preprečevanje hudourniških poplav.
TOLMINKA V slikoviti tolminski krajini se vodna pot Tolminke prične z izviri na gorski jasi, ki leno tečejo do strmih in bučečih kanjonov ter do pravljičnih tolminskih korit. Ano in Roka tokrat pot zanese mimo temačnih ostankov prve svetovne vojne, do evropskega spomenika in naravnih lepot, ki jih je tu v izobilju. Pot miru ju vodi vse do sotočja Tolminke in Soče, kjer edinstvene lesene skulpture pripovedujejo zgodbo vodnega toka Tolminke. Prek rečne stuge bosta šla s slikovito žičnico Kurukulo.
Bistrica je izjemen geomorfološki naravni spomenik . No in tudi Rok nosi na roki neke vrste spomenik in nenehno fantazira o zelenem škratu. Ana in Rok tokrat pohajata po čarobnem Bistriškem vintgarju, , kjer se še danes skriva nekoč največja slovenska jelka , Rimski kamnolom, slap Šum..... Ustavita se tudi v čistilni napravi za pitno vodo, kjer dobita zanimive informacije o kvaliteti vode.
Tokratna vodna pot je pravi raj za ljubitelje kolesarjenja. Tudi Ana in Rok raziskujeta področje reke Oplotnice z kolesi. Popolnoma ju prevzame vsa ta pozitivna bioenergija. Iščeta Oplotniški biser, ki ju pripelje tudi do enkratnega biotopa.
Neveljaven email naslov
