Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Reformacija je pomenila velik korak v evropski zgodovini. V devetinštiridesetih letih, kolikor je trajala reformacija na Slovenskem, je izšlo 56 knjig, kar je ogromen dosežek. V fokus oddaje smo postavili Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, najobsežnejši in najnatančnejši zgodovinski slovar kakega obdobja slovenskega knjižnega jezika doslej. Nastajal je več kot štirideset let (kar je za slovaropisje zelo kratko obdobje) in prvi zvezek je pravkar izšel. Gostje: dr. Majda Merše, dr. Andreja Legan Ravnikar, dr. Jonatan Vinkler in dr. Kozma Ahačič. Voditeljica: Nina Jerman
Do leta 2050 bo po ocenah Združenih narodov na Zemlji živelo že 10 milijard ljudi, zato bo eno od ključnih vprašanj, kako nahraniti človeštvo, obenem pa omiliti vpliv intenzivne pridelave hrane na naše okolje. Kakšen bo v prihodnosti sistem oskrbe s hrano in kakšen bo naš jedilnik? Bodo žuželke in meso iz laboratorija del vsakdanje prehrane?
Več kot polovica ljudi na svetu živi v urbanih predelih in predmestjih. Moderni človek preživi kar 90 % časa stran od narave. Udobje mest je privlačno, saj ponuja vse, kar si potrošnik lahko zaželi. Pa ponuja tudi vse, kar človek potrebuje? Ker nas sodobno življenje s sodobnimi tehnologijami vse bolj zapira med štiri stene, smo ljudje začeli iskati načine, kako naravo pripeljati v naše domove, naše pisarne, naša mesta. Prvi je našo usmerjenost k temu, da nas privlači tisto, kar je živo, opisal socialni psiholog Erich Fromm. Imenoval jo je biofilija.
Pohorje ni gosto posuto s slapovi ali šumi, a tu in tam je kakšne, ki je vreden ogleda. Od Padenikove domačije pelje pot po strmini do vode. Od sotočja Velike in Male Polskave nadaljujemo pot in Rotartovega ali Padenikova šuma, ki ga ne moremo zgrešiti. Gre za manjši, a zato nič manj pomemben, zlasti pa lep pohorski šum. Šest metrov visok slap, ki je vklenjen v trdno skalovje. Hidrološko in botanično zaščiteno območje vredno ogleda. Avtor: Dušan Tomažič, slika in režija Sandi Kolarič.
Knjige nas zabavajo, sproščajo, so naše prijateljice, naše zaupnice. Knjige, ki jih beremo, nas oblikujejo. Da so knjige zdravilo za našo dušo, knjižnice pa zdravilišča, so verjeli že stari Grki. Tudi danes se knjiga uporablja za zdravljenje, predvsem težjih stisk, anksioznih in depresivnih motenj, pa raznih odvisnosti. Seznam težav in obolenj, kjer lahko knjiga pokaže svojo moč je dolg, terapija, ki ne uporablja tablet, ampak knjigo, pa se imenuje biblioterapija.
Ali je duševno zdravje v Sloveniji tabu? To se sprašujejo z voditeljico Vido Petrovčič v tokratni oddaji Moje mnenje. Kako bi lahko pomagala država s sistematičnim financiranjem in preventivo na področju duševnega zdravja? Kaj lahko storijo delodajalci? Ali je strokovnjakov specialistov za to področje dovolj?
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Kamen je središče kraške pokrajine, stoletja so ga generacije garaških Kraševcev obdelovale kot gradbeni material in temelj preživetja. Zgodbo o kamnolomih pripoveduje kraški kamnosek Gabrijel Jeram, ki je v svojem domu v Štorjah na Krasu zbral zavidljivo zbirko kamnin iz različnih vaških jav - kamnolomov, jih metodično uredil in vrisal na zemljevid Krasa. Teh je čez 120 in predstavljajo največjo zbirko kamnin Krasa pri nas. Zbral je tudi vsa kamnoseška orodja, ki jih je uporabljal on in njegovi predniki in napisal etimološki slovar vseh izrazov, ki so jih uporabljali v kamnoseštvu. Spoznali bomo kako je Kras nastal, zapuščene vaške jave in večje kamnolome na Krasu – od Lipice, Povirja, Repentabora, Nabrežine do kraške arhitekture, ki daje svojevrsten pečat tej magični pokrajini. Nadkamnosek Gabrijel pravi: Kamen kot kamen ne pomeni nič. Moraš ga obdelati in mu vdihniti dušo, da oživi!
Bistvo svojega in vsakega pesnjenja je Strniša poimenoval vesoljska zavest. V predgovoru k zbirki Vesolje jo je opredelil takole: "To je zavedanje, da je takó Zemlja kot vsaka najmanjša stvar na nji od nekdaj samo del vsega vesolja ..." Z Draganom Živadinovim, umetnikom, ki je dejansko poletel v vesolje, se bomo pogovarjali o tem, kako drugače razumemo vesolje, potem ko nam ga je Strniša upesnil, o specifiki Strniševih pesniških oblik pa se bomo pogovarjali s pesnikom in verzologom dr. Borisom A. Novakom.
Z dokumentarnim filmom „Vojne igre“ se podajamo v zakulisje uprizarjanja zgodovinskih bitk, kontroverznega hobija članov društva Triglav. S kolegi iz cele Evrope se neobremenjeno poigravajo z uniformami različnih armad v poustvarjanju in doživljanju zgodovine. Ne manjka bizarnih in absurdnih situacij, začinjenih s specifičnim humorjem. Do ideologij vzpostavijo distanco,zvezda je lahko partizanska, sovjetska, ameriška ali židovska. Kljukasti križ je zgolj del zgodovinske uniforme in predmet zbirateljstva militarij. Vsekakor pogled, ki vzpostavlja neobremenjeno distanco in je zelo aktualen za današnjo politično situacijo. Gre za obravnavo večplastne teme, ki skozi spremljanje treh glavnih likov (partizanskega komandanta, nemškega komandanta in predsednika društva) omogoča globlji vpogled v njihov način razmišljanja. Film gledalcu dopušča, da si sam ustvari mnenje o motivih in vzgibih ljudi, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Snemanje je potekalo več kot leto dni na različnih lokacijah z velikim finalom – veliko bitko na Vojskem nad Idrijo. Med pripravami na bitko smo se s člani društva odpravili tudi v Belgijo na srečanje z zbiratelji iz različnih držav, kar temi doda širšo evropsko perspektivo. Režiser in scenarist Žiga Virc je slovenski javnosti znan po filmu „Trst je naš!“ s katerim je bil 2010 nominiran za oskarja („Academy Award“) za najboljši študentski tujejezični film.
Dokumentarni film FERI o Feriju Lainščku, enem najplodovitejših in priznanih slovenskih književnikov. V ospredje postavlja bistvo njegove ustvarjalnosti, ki jo zaznamujejo predanost ljubezni, panonska pokrajina z reko Muro, prijateljstvo z Romi, prepletanje magičnega in realnega sveta ter vztrajno iskanje odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja. V filmu so posamezni izseki iz njegovega življenja povezani z ustvarjanjem pesmi o demonih. Kot se sprašuje Feri: Kam šli so demoni, in kdo se tam vroče golote dotika. Zato so prikazani tako pohodi v fantazijski svet, v katerem vladajo magična bitja noči in usodna ruleta, kot osamljenost ustvarjalca, ki jo prekinjajo srečanja s prijatelji, postavljanje kipa sove na domačem vrtu, obisk romskega naselja, pripovedovanje zgodb, ribarjenje ob Muri, sprehodi po ravnici, obujanje spominov na otroštvo in koncert s pevko Ditko, s katero Feri v zadnjem obdobju intenzivno sodeluje. Ditka nazadnje zapoje uglasbeno pesem Demoni. Toda ali so bili s tem demoni, s katerimi se je spopadal pesnik, za vedno premagani, ali pa se bo kolo rulete znova zavrtelo, ko bo ustvarjal novo delo. Dokumentarni film Feri je plod avtorskega sodelovanja med scenaristko Cvetko Bevc, režiserjem Primožem Meškom in direktorjem fotografije Andrejem Lupincem.
Kaj je prav in kaj narobe? Kako se odločamo, ko smo soočeni z moralnimi vprašanji in moralnimi dilemami? Kaj storiti, ko ni pravega odgovora? Kaj je moralno? Ob pomoči filozofov dr. Vojka Strahovnika in dr. Blaža Zabela ter psihiatra Mirana Možine, odgovore iščemo v oddaji Na kratko: Morala.
Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenija in predstavljajo naše največje naravno bogastvo. Upravljati občutljivi ekosistem pa ni preprosto. Nekatere stvari so samoumevne do bolečine. Stvari, na katerih neposredno temelji obstoj človeka na planetu so zaradi samoumevnosti potisnjene v kot človekovega zanimanja. Pričujoči dokumentarni film ima željo povedati zgodbo o gozdu, temu prvaku samoumevnosti ter njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. Problem z gozdom je na načelni ravni za Slovence dokaj preprost. Gozda imamo veliko in takšnega, da se zanj ne zanimamo preveč. Smo tretja država po gozdni površini v Evropi, ena izmed najbolj gozdnatih na planetu. Da nekaj, kar je samoumevno, ni vredno obravnave, je znano že od časov Rimljanov. Tako je gozd deležen ali prenapete pozornosti ob naravnih nesrečah, besnih spopadov ob njegovem lastninjenju ali suhoparnim predstavitvam stroke. Avtorji dokumentarca ga želijo predstaviti kot živo, zapleteno, prečudovito in predvsem nenehno spreminjajočo se tvarino. Gozd je zmagovalec v nečem kar modno imenujemo obnovljivi naravni viri. Slovenci pa imamo znotraj gozdnega vesolja tudi enkratno zgodbo, prispevek, ki je prav tako fascinanten, kot je tudi neznan. K dobičku usmerjena gozdarska teorija govori o gozdu, kot samo-obnavljajočemu se naravnemu viru in gozdarska praksa tej tezi natančno sledi. Danes je prevladujoča tehnika evropskega, celo svetovnega gozdarstva, ustvarjanje ogromnih golosekov, ki jih po eksploataciji ponovno pogozdujejo in po naslednjem rastnem ciklu zopet posekajo. V Sloveniji pa se je že na samem začetku organiziranega gozdarjenja, v ogromnih gozdovih grofa Auersperga na Kočevskem zgodil nenavadne premik. Tamkajšnji gozdarji so pričeli s heretičnim gozdarjenjem, po katerem iz gozda odstranjujejo in v nadaljnjo predelavo pošiljajo le izbrana drevesa in s tem vzdržujejo v gozdu naravno ravnovesje, saj se gozd obnavlja sam in posegi v smislu pogozdovanja praktično niso potrebni. To metodo je gozdarska stroka branila stoletje in pol in je še danes splošno priznana doktrina, ki jo na slovenskem imenujemo sonaravno gozdarjenje. Zgodbo o tem fenomenu, ki ga počasi odkrivajo tudi drugod po Evropi in ki se ga k nam hodijo učiti najbolj napredni gozdarji iz vsega sveta, pripovedujemo v pričujočem dokumentarcu. Gozd ni samoumeven in je razmišljanje o njem potrebno vsaj v tolikšni meri, kot so razmišljanja o ostalih velikih ekosistemih.
Skrivnostna, kontradiktorna osebnost partizana, pisatelja in disidenta oživi v portretu, ki razkriva njegovo literaturo in življenje. Za nami je stota obletnica rojstva enega najpomembnejših slovenskih pisateljev dvajsetega stoletja. Vitomil Zupan ni bil le izjemen in vsestranski ustvarjalec – pisal je romane, pesmi, drame, scenarije, znanstvena dela s področja filozofije in psihologije, temveč tudi markantna figura slovenskega kulturnega in družbenega prostora. Bil je izrazito svobodomiseln, zato je prihajal v navzkrižje z vsemi, ki so ga skušali disciplinirati. Osrednjo pozornost je vzbujal s svojo partizanščino in povojnim disidentstvom. Zupan je ob Lojzetu Kovačiču tisti slovenski pisatelj, katerega literatura je tesno povezana z njegovim življenjem. Dokumentarni portret skuša v petindvajsetih slikah – strelih (poklon Menuetu za kitaro in aluzija na Zupanovo življenjsko zgodbo ter filozofijo) ne le rekonstruirati v marsičem pustolovsko življenjsko zgodbo, ampak tudi aktualizirati teme, ki jih je Zupan vztrajno razvijal, od svobodnjaštva, vitalizma do nebrzdane erotike in specifičnega moralizma.
Znani režiser Mitja Okorn nam subtilno odstira osebne, pretresljive zgodbe posameznikov, ki so preboleli covid 19 in še vedno čutijo posledice dolgotrajne bolezni. Katera od čustvenih izpovedi bi bila lahko tudi naša, morda prodajalca sadja v soseski, nogometaša v sosednji stolpnici ali pa mimoidočega, ki ga srečujemo na ulici. Znani in manj znani obrazi ne bodo nikogar pustili ravnodušnega, vsak pa bo njihove pripovedi doživljal po svoje. Kot pravi Okorn, je moral prepričati najprej sebe, da je lahko povedal njihove zgodbe – zgodbe resničnih ljudi: »Preden sem se odločil za sodelovanje, sem se moral o bolezni in njenih posledicah prepričati sam in ugotoviti, ali je cepljenje sploh dobra ideja, pametna izbira. Zato sem želel dobiti informacije iz prve roke, se pogovoriti s prebolevniki, njihovimi najbližjimi in zdravstvenim osebjem, ki je za njih skrbelo. To so njihove zgodbe.«
Zakaj velja Simon Jenko za pesnika Sorškega polja? “Če je Prešeren pisal visoko poezijo za izbrance in nas skušal približati zahodni Evropi, je Jenko preprostejši, bolj ljudski pesnik," pravijo literarni zgodovinarji, katerih pogled nam bo osvetlil slovenist in zgodovinar ddr. Igor Grdina. Dolga stoletja je bila Jenkova pesem Naprej (zastava slave) neuradna slovenska himna, danes pa je himna Slovenske vojske, a danes Jenkov spomin ohranja tudi nagrada za najboljšega slovenskega pesnika. Z Jenkovo nagrajenko Veroniko Dintinjano se bomo pogovarjali o tem, kaj pomeni danes pisati poezijo.
Vsaka generacija mladih se je v času Jugoslavije staršem in oblastem upirala po svoje, z glasbo in na zabavah, od jazza in punka do rocka. Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? Je bilo bolj nevarno poslušati jazz ali plesati tržačana? So bili mladi v šestdesetih bolj pogumni od ostalih generacij mladih? Je narodno zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma ''Revolucionarne zabave naših mladosti'' Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Pregled različnih mladosti začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino in ga konča v obdobju interneta, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Ob tem v veliki meri uporablja bogato arhivsko gradivo TV Slovenija, ki gledalca slikovno in z izjavami takratnih akterjev preseli v različna obdobja naše polpretekle in novejše zgodovine. Vsaka generacija je imela svoje značilnosti in najbolj pogosto se je upor staršem in oblastem, dogajal na zabavah. In oblast je to vedela. Zato je UDBA nadzorovala glasbenike, ki so igrali jazz, varuhi družbe so prekinjali ''pohujšljive'' plese. Dolgolase rokerje so metali iz šol, punkerje so zapirali. V novi državi so prišle nove vrednote, osrednje mesto v medijih je dobila narodno zabavna glasba. V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice…), glasbeni uredniki, promotorji, managerji in drugi in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom. Avtor filma je Zvezdan Martič.
Ime je ena izmed najpomembnejših besed v življenju posameznika. In že v antiki so vedeli, da se v imenu skriva tudi pomen. Katere razlikovalne prvine pa so poleg imen v antiki še uporabljali in kdaj so naši predniki začeli zapisovati priimke? S kakšnim namenom so jih uvedli in kako so jih dobivali? Vse to nas bo zanimalo v oddaji Na kratko!
V egipčanskih grobnicah so našli več tisoč let stara semena žit. Ko so jih posejali, je iz njih zrasla rastlina. A kaljivost je le ena od lastnosti kakovostnega semena, ki je osnova za dobro letino. Toda pridelovanje semen je zahtevnejše od pridelovanja rastlin za prehrano, zato v Sloveniji in po svetu primanjkuje semen. Kako z modernimi postopki pridelujemo in obdelujemo semena?
Roman Zmote dijaka Tjaža je ključen za Lipušev preboj med velike slovenske avtorje. Izšel je leta 1972 in v slovensko literaturo vpeljal svojevrsten notranji monolog. Roman je sarkastična zgodba o tem, kako se mladostnik znajde v primežu represivne vzgoje internata, ki ga do te mere stre, da stori samomor. Z ravnateljem Rihardom Režkom se pogovorimo o tem, ali se je vzgoja v današnjem internatu spremenila v primerjavi s tisto iz 20. stoletja. Zmote dijaka Tjaža sta leta 1982 v nemščino prevedla Peter Handke in Helga Mračnikar in mu s tem dala tudi mednarodno veljavo. O travmatični izkušnji pisanja v jeziku, ki je lastnemu sosedu tuj, saj je tujec, obenem pa odtujen tudi domači zemlji, ki je del tujine, sprašujemo dr. Silvijo Borovnik, strokovnjakinjo za literaturo koroškega zamejstva.
Neveljaven email naslov