Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Raznolikosti življenjskih oblik pravimo biodiverziteta. Strokovnjaki že leta opozarjajo, da ta upada, torej da se raznolikost zmanjšuje. Ampak zakaj je to sploh pomembno, kakšen je pomen biodiverzitete in zakaj je nujno, da jo ohranimo? Več v seriji Na kratko!
Neverjetna zgodba o ženski, katere življenje so zaznamovali revolucija, vojna, taborišče, danes pa nima niti groba. Avtor Zvezdan Martić. V dokumentarnem filmu avtor prepleta osebno zgodbo s celjskega pokopališča s kratko zgodovino dvajsetega stoletja in tudi danes aktualnim pogumom in uporništvom posameznika in družbe. Ko je Hermina Seničar še mladoletna ostala brez staršev, jo je pot vodila v tovarno, kjer je hitro spoznala krivice in neenakosti, težko življenje delavstva in še posebej žensk. Vključila se je v organizirano delavsko gibanje, med prvimi odšla v partizane in bila po izdaji deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Po vsem hudem, kar je pretrpela, od stavk, nacizma, partizanstva, izdaj, zaporov in taborišč, smrti tovarišev, soborcev, sojetnikov, je morda najhuje to, da je sedaj pozabljena. Kako je živela, je imela tudi zasebno življenje, družino? Kako povedati zgodbo o življenju ženske, ki nima niti groba? Avtor dokumentarnega filma Zvezdan Martić je mesece preživel po arhivih in muzejih v iskanju dokumentov in ljudi, ki bi jo poznali ali vedeli kaj o njej. Nastala je tragična, a hkrati ganljiva pripoved o najbolj viharnem obdobju v človeški zgodovini, o velikih dogodkih, ki so jih ustvarjali majhni ljudje. Pri ustvarjanju dokumentarnega filma so med drugim sodelovali snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič, oblikovalec grafične podobe Matjaž Celič, scenarij in režija pa sta delo Zvezdana Martića.
Minimalna ideja, uresničena kar se da minimalno, je dala ime umetnostni smeri v 60. letih 20. stoletja. V Sloveniji lahko vanjo štejemo umetnike tako imenovanega neokonstruktivizma. Minimalno se je iz umetnosti in literature kmalu razširilo tudi na druga področja našega življenja tudi na ulice mest, kjer že zunanjost stavb kaže minimalistični rek – »manj je več«. Za marsikoga pa minimalizem postaja način življenja. V prid kakovostnejšemu življenju pa se lahko odrečemo ne samo stvarem, ampak tudi nenehnemu stiku z najrazličnejšimi informacijami.
Dušan Pirjevec je eden najpomembnejših slovenskih literarnih teoretikov. Njegov pogled na književnost je omogočil izvirno slovensko recepcijo eksistencialne filozofije, obenem pa v premislek o literaturi vpeljal sodobne miselne tokove, med drugim fenomenologijo in strukturalizem. Pirjevčeva predavanja so bila legendarna in množično obiskana; kdo vse jih je obiskoval in kako so vplivala na študente iz sedemdesetih let, v "Pirjevčevi" predavalnici povprašamo Dušana Merca, predsednika DSP. Pirjevčevo življenje je močno zaznamovala tudi partizanska problematika in za marsikoga je bila njegova vojna vloga kontroverzna, kar nam bo osvetlil komparativist dr. Boris A. Novak.
Zasavje je bilo nekoč najbolj industrializirano področje Slovenije s prevladujočim delavskim prebivalstvom, kar je dajalo pečat in usmerjalo razvoj osrednjega zasavskega mesta, Trbovelj. Oddaja bo gotovo izstopajoča, saj bo predstavila zlasti industrijsko dediščino premogovništva in rudarstvo, ki je kar dvesto let oblikovalo tako urbanizacijo kraja kot način življenja, po zaprtju rudnikov pa Trbovlje iščejo novo identiteto. Pogled na domače mesto bo predstavil arhitekt Gvido Burja, spomnili pa bomo tudi dela kiparja Stojana Batiča in slikarja Marija Preglja, ki sta s svojimi likovnimi umetninami delavske Trbovlje tudi umetniško oplemenitila.
Serija 25 oddaj kratkega formata #Zelena generacija - Young Village folk, predstavlja zgodbe in dobre prakse mladih, ki nam v EU pridelujejo hrano. Miha Kobal razvija svoj projekt pridelave česna, čebule in krompirja na slikoviti Šentviški planoti. Študij elektrotehnike v Ljubljani ga ni odvrnil od ideje da v domači vasi Ponikve nadaljuje svojo prihodnost. Miha pozimi sodeluje tudi v projektu pogozdovanja, že od nekdaj pa je zapriseženi športnik in učitelj smučanja. Lotil se je tudi obnove starih objektov , kjer načrtuje tudi turistično dejavnost.
Hema Krška je živela okoli leta 1000 in je bila pomebna osebnost srednjega veka in priljubljena svetnica. Doma je bila najverjetneje v Pilštanju na Kozjanskem, umrla pa je v Krki na Koroškem, zato slovenske in avstrijske kraje povezuje Emina romarska pot. Z ekipo smo odkrivali njeno življenje in delo ter obiskali tako Kozjansko kot Krko na Koroškem. V Krki je veličastna stolnica, ki sodi med najpomembnejše avstrijske kulturne spomenike, v njej pa je tudi Hemin grob, kamor so nekdaj množično romali Slovenci. Pred skoraj tridesetimi leti pa je ta kraj obiskal tudi papež Janez Pavel II.
Izraz Stockholmski sindrom prvič opišejo leta 1973 ob ropu banke v Stockholmu, kjer so storilci za nekaj dni zajeli 4 bančne uslužbence za talce. V nasprotju s pričakovanji zajeti uslužbenci ugrabitelje branijo in proti njim ne želijo pričati. Z izrazom Stockholmski sindrom tako opisujemo kompleksna stanja, ko se žrtev hudih travmatskih dogodkov čustveno naveže na povzročitelje in ravna drugače, kot bi sicer okolica od nje pričakovala.
Plastika je lahek, trpežen in poceni sintetični material, ki ima izjemno dolgo dobo trajanja. A vse te odlike pomenijo tudi, da plastika povzroča enega največjih okoljskih problemov današnjega časa. Samo v Evropi na leto izdelamo več kot 65 milijonov ton plastike, 30 milijonov ton pa je vsako leto zavržemo. Recikliramo manj kot tretjino vse plastike, preostalo kopičimo na odpadih, zažigamo ali pa ostane v okolju – v naravi.
Četudi nas učijo, da je treba literarno delo ločevati od njegovega avtorja, pri nekaterih pisateljih to preprosto ni mogoče. Tak je tudi Vitomil Zupan, ki se ga držijo legende o škandalozni seksualnosti in kompulzivnem odnosu do žensk. Z Ifigenijo Simonović smo se pogovarjali o tem, kakšen je bil odnos med Zupanovim življenjem in delom, zanimalo pa nas je tudi, kakšen bi bil odnos do Zupana danes in kako na interpretacijo njegovega dela vpliva gibanje Jaztudi in vzpon politične korektnosti. Po Zupanovem romanu je bil posnet tudi film Nasvidenje v naslednji vojni, v katerem glavnega junaka Berka igra Metod Pevec. Z njim smo se pogovorili o spominih na snemanje in o tem, kako je bilo igrati tako kontroverznega junaka.
Dokumentarni film sledi kratkim zgodbam domačinov z bregov reke Čabranke, ki tvorijo mozaik življenja ljudi daleč od Ljubljane in Zagreba. Tudi po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo meja med Slovenijo in Hrvaško ostaja zunanja meja schengenskega območja. Na zemljevidu sveta so meje črte, ki določajo območja oblasti posamičnih držav. Kraja Osilnica in Čabar loči državna meja med Slovenijo in Hrvaško, a povezuje reka Čabranka, ki od Čabra teče proti Osilnici in se izlije v Kolpo. Kdo so ljudje z bregov reke? Tisti, od nekdaj povezani, ker drugače ne bi preživeli. Tisti, ki govorijo podoben jezik. Se poročajo, imajo družine, si nazdravljajo ob rojstvih in žalujejo ob smrtih. Tisti, ki namesto imena domovine raje povedo rodbinsko ime. Bistvo človeka ni vnaprej določeno z višjimi zakoni, naj bodo božji ali naravni, človek je tisto, kar so njegova dejanja. Samo dejanja dokazujejo, kaj je vsakdo od nas v resnici hotel. Dokumentarec sledi kratkim zgodbam ljudi z obeh bregov Kolpe. Filmska podoba je mozaik človeških obrazov, daleč od Ljubljane in Zagreba. V razgaljenem življenju šteje samo to, da smo drug z drugim resnični in si v odnosih ne ustvarjamo pekla. Politične igre moči se vedno dogajajo daleč stran, na parketu navidezne demokracije. V tišini teh oddaljenih krajev se v ljudeh znova vzpostavi stanje, ko v dahu začne vibrirati nerazumljiva in neuničljiva sila, ki ji preprosto rečemo ̶ ljubezen. Danica, Zdenka, Anita, Nataša, Sven, Miha, Lian, Marija … Meja njihovih teles je koža, toda dotikajo se in se poljubljajo. Pri tem niso prav nič patetični. Njihovo je samo tisto, kar sprejmejo za svoje. Neke noči čez reko prideta oče in sin. Pobegnila sta iz Sirije. Njuna država ni več domovina. Bo deček iz Alepa pri nas dobil kozarec mleka?
Serija 25 oddaj kratkega formata #Zelena generacija - Young Village folk, predstavlja zgodbe in dobre prakse mladih, ki nam v EU pridelujejo hrano. Še nekaj korakov do doktorata na Biotehniški fakulteti, končan študij andragogike in skrb za 1000 oljčnih dreves, to je zgodba mlade prevzemnice kmetije Martine Veršnik iz Izole.
Ali veste, da je ime Slovenj Gradec nekoč nosilo drugo naselje kot v našem času, da je njegova srednjeveška zgodovina povezana s slavnimi evropskimi osebnostmi in da danes nosi naziv Mesto glasnik miru? Ponaša se z izjemno dragoceno kulturno dediščino, z izstopajočo župnijsko cerkvijo sv. Elizabete in pomembnimi zbirkami Koroškega pokrajinskega muzeja in Koroške galerije likovnih umetnosti. O kulturnem življenju mesta nekoč in danes smo se pogovarjali s kustosom Markom Košanom, medičarsko obrt so predstavili člani družine Perger, slišali pa bomo tudi samospev najslavnejšega domačina skladatelja Huga Wolfa.
Kovačičevo pisanje je od nekdaj veljalo za “sumljivo”, in sicer tako v (ne)ideološkem kot tudi strukturno-formalnem smislu. Šele v 21. stoletju, malo pred pisateljevo smrtjo leta 2004, je Kovačičev opus doživel temeljito revizijo in se vzpostavil kot vrhunski opus. Njegova knjiga Prišleki, roman v treh knjigah, je v bistvu romansirana avtobiografija z elementi zgodovinopisja. O nenavadni in samosvoji strukturi romana smo se pogovorimo z dr. Gašperjem Troho, ki smo ga vprašali, kako roman obravnava različne ideologije, od predvojne starojugoslovanske, medvojne fašistične in povojne komunistične. Sledil je pogovor z Mitjo Čandrom, založnikom, ki je Kovačičeve Prišleke, sicer izšle leta 1984, izdal v prenovljeni izdaji leta 2018.
Niso ne živali ne rastline – lahko pa živijo tako na rastlinah kot v živalskem telesu. Trenutno poznamo nekaj več kot 100.000 vrst teh organizmov, ki so pravzaprav ustvarili pogoje za življenje na kopnem in celo vzgojili prve kopenske rastline. Ta nenavadna bitja tvorijo kraljestvo gliv.
Karel Destovnik - Kajuh je bil pesnik mehkega srca in izostrenega čuta za vse vrste krivic, predvsem pa svobodna ptica, kakršna je tudi kanja, po kateri je dobil vzdevek. Karel Destovnik - Kajuh (1922–1944) je bil pesnik, prevajalec in narodni heroj. Socialno čuteč človek, upornik in že v rani mladosti preganjan zaradi širjenja komunističnih idej. Ob napadu na Jugoslavijo se je takoj pridružil narodnoosvobodilnemu boju. Prve ljubezenske pesmi je posvetil Mariji Medvedovi, svoji prvi veliki ljubezni, z njo sta si izmenjala čudovita ljubezenska pisma, ki so končno na voljo tudi bralcem. Pred odhodom k partizanom se je navezal na Silvo Ponikvar, njegove zadnje pesmi pa je po nareku in spominu, s strojem na kolenih natipkala Marta Paulin - Brina, še ena lepotica, ki je zaznamovala življenje tega izjemnega pesnika. Zadnja njegova zbirka pesmi je izšla v osemintridesetih izvodih, množične izdaje, ki so jo načrtovali v diviziji, pa Kajuh ni dočakal. Za njim je ostal blokec, v katerega je še ena ženska roka zapisala zadnjo njegovo pesem, a je žal ta stran iztrgana. Avgusta 1943 je Kajuh iz Ljubljane odšel k partizanom, postal je vodja kulturniške skupine XIV. udarne divizije. 22. februarja 1943 zvečer je hišo, v katero so se zatekli partizani, napadla nemška patrulja. Kajuha so ubili prvi streli iz sovražnikovih pušk.
Paulina, Anja, Jurij in Sergej. Zaznamovali so jih različni dogodki, zaradi katerih so odrasli hitreje kot večina njihovih vrstnikov. Jurij je pri štirinajstih letih odšel od doma v Španijo, svojim košarkarskim sanjam naproti, pozneje mu je pri trinajstih letih sledil brat Sergej. Paulina je bila uporniška najstnica, ki je zanosila pri šestnajstih letih, Anji pa je pri isti starosti življenje na glavo obrnila diagnoza rak. O strahovih, boju, uporništvu, odločitvah, odraščanju, ciljih, življenju pripovedujejo tako sami kot njihovi bližnji, o zgodnjem odraščanju pa razmišljata tudi psihologinja in psihiatrinja. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Marko Naberšnik
Dogodek v mestu Gogi predstavlja vrh slovenskega ekspresionističnega gledališča. Napisal ga je Slavko Grum, leta 1901 rojeni Dolenjec, po poklicu zdravnik, ki je snov za svojo dramo v marsičem črpal tudi iz Freudove psihoanalize. O izrednem pomenu ekspresionističnega gledališča smo se pogovarjali z režiserjem Draganom Živadinovim, ki nam je pred sliko izvirne Gogine scene osvetlil vpliv scenografije na vsebino drame, o tem, kako je bilo delati priredbo Goge, pa smo v temnih globinah gledališča razpravljali z dramaturginjo Evo Mahkovic.
V letih 1942 in 1943 je Mussolinijeva vojska mnoge Slovenke in Slovence internirala v italijanska fašistična taborišča. Spomin na te dogodke je potisnjen v pozabo tako doma kot na tujem, poznavanje fašizma pa popačeno. Posledično so storilci obravnavanih vojnih zločinov ostali nekaznovani. Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik. Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi. Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.
Serija 25 oddaj kratkega formata #Zelena generacija - Young Village folk, predstavlja zgodbe in dobre prakse mladih, ki nam v EU pridelujejo hrano. Brata Mitja in Matjan Žgajner sta iz majhne kmetije, ki jo je podedovala njuna mama, razvila projekt ki ju je pripeljal do najboljših kuharskih mojstrov v Sloveniji. S farmo kuncev in avtohtonih krškopoljskih prašičev, ter s predelavo v odlične mesne izdelke, sta ustvarila delovni mesti tudi za svoji ženi. Družinsko podjetje se uspešno razvija in raste.
Neveljaven email naslov