Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tako rekoč na sredini slovenske dežele se 1200 metrov visoko vzpenja Kum, očak Posavskega hribovja in markantni razglednik. Na njegovem severnem hrbtu se vse od globoke soteske Save vzpenja po strminah na planotasti svet območje krajinskega parka Kum. Tu se odpira slikovita mozaična kulturna krajina. Njena odlika so ohranjeni gozdovi, po izjemni pestrosti rastlinskih in živalskih sloveča suha in polsuha travišča, kraška oblikovanost površja, podzemlja in vodnih izvirov. Na domačijah ohranjajo travniške sadovnjake, pomemben življenjski prostor ptic in žuželk. Krajinski park so vzeli domačini za svojega in znajo ceniti njegove dragocenosti, med katerimi so visoko v evropskem merilu predvsem izjemna suha travišča.
V 18. stoletju se je v Zgornji Savinjski dolini blizu Gornjega grada razvila znamenita božja pot sv. Frančiška Ksaverja na Stražah, ki so jo poznali po vsej Evropi. Zlasti med evropskim plemstvom se je razširila navada, da so v Radmirje pošiljali dragocena darila, tako so mašna oblačila in posodje darovali kralji in cesarji s francoskega, poljskega, neapeljskega in dunajskega dvora. Po izročilu je cesarica Marija Terezija iz poročne obleke lastnoročno izvezla mašni plašč in ga poslala v Radmirje. V oddaji bomo predstavili zgodovino božje poti in še prav posebej povezavo s cesarico Marijo Terezijo in Habsburžani.
Četudi danes živimo v razmeroma varnem okolju, se zdi, da nas ogrožajo številne stvari. V družbi, zaznamovani s kulturo strahu, strah navadno ni povezan z resnično nevarnostjo, temveč postaja vseprisotno čustvo, ko je lahko skorajda karkoli izvor strahu. Kako v takšni kulturi ločiti pravo nevarnost od namišljene in zakaj bi nas moralo biti najbolj strah prav strahu samega, kot je v enem od svojih govorov zapisal Franklin Roosevelt?
Pes je prva udomačena žival. Analize DNK-ja pri psih kažejo, da je človek njihove prednike začel udomačevati pred približno 15.000 leti, kar je več tisočletij pred drugimi živalmi. Na svetu naj bi živelo med 700 milijoni in milijardo psov, obstaja več kot 450 pasem. Ali so se vse pasme psov razvile iz enega skupnega prednika? Udomačitve živali potekajo tudi v moderni dobi. Obstajajo tri poti udomačevanja živali. Pri kravi, kozi, ovci, kokoši, konju, prašiču, psu in mački nam je uspelo; nosoroga, tigra in zebre pa ne moremo udomačiti. Zakaj ne? Znanstveniki že desetletja poskušajo udomačiti srebrno lisico. Kako so udomačitve živali vplivale na družbo in na same živalske vrste ter kam nas to vodi?
Jurij Moškon in Andrej Nagode spregovorita o izzivih dela filmskega montažerja. Kdo je montažer, kaj je cilj dobre montaže? Med delom v filmski montaži spremljamo Saro Gjergek, Žana Žvižeja in Klemna Golobiča režija: Peter Bizjak, fotografija: Tristan Dragan, montaža: Kristian Božak Kavčič
O praktičnih in umetniških vidikih dela direktorja fotografije spregovorita Mitja Ličen in Marko Brdar. V čem se razlikujeta direktor fotografije in fotograf? Kako postati dober direktor fotografije? Marka Brdarja spremljamo med snemanjem filma Inventura, direktorja fotografije Janeza Stucina pa vidimo med snemanjem filma Jezdeci. režija: Peter Bizjak, fotografija: Tristan Dragan, montaža: Kristian Božak Kavčič
Ljudje smo del narave – če hočemo ali ne. Od narave je odvisno naše preživetje. Vendar z naravo ravnamo zelo negospodarno. Leta 2020 je človeštvo vse naravne vire v letu porabilo do 22. avgusta. Evropa celo prej, že 10. maja, Slovenija pa še prej, 26. aprila. Če bi vsi živeli tako, kot živimo in kot porabljamo naravo v Sloveniji, bi pravzaprav potrebovali skoraj tri planete. Obnovljivi viri se kratko malo ne obnavljajo dovolj hitro.
Človek s svojim delovanjem že tisočletja vpliva na naravo. Ta vpliv je v zadnjem času postal tako močan, da negativne posledice ne čutijo samo druga bitja, ampak tudi sam človek. Eden od negativnih pritiskov na naravno okolje je ogljični odtis. Več o njem v seriji Na kratko.
Kar dobrih 25 ton oblačil oz. 12,3 kg na prebivalca smo leta 2019 zavrgli v Sloveniji, je pokazala raziskava o proizvodnji, potrošnji in ravnanju z odpadnimi oblačili, ki je izšla pod okriljem projekta Obleka naredi človeka. Evropsko povprečje je nižje in znaša 11 kg na prebivalca. Kot glavni razlog so anketiranci navedli neuporabnost oblačila.Organizacije, ki se že več let ukvarjajo z okolju in ljudem prijazno modo, opozarjajo na ključne probleme hitre mode – hiperprodukcijo, nizke cene in slabo kakovost oblačil.
Dokumentarno-portretna pripoved o življenju in delu Ludvika Vrečiča, prvega prekmurskega akademskega slikarja. Scenarij sta napisala Brigita Bavčar in Štefan Celec, ki je opravil tudi nalogo režiserja. Film je bil v koprodukciji Zavoda Sončnica in RTV Slovenija realiziran leta 2011 ob umetnikovi 111. obletnici rojstva.
Promenada je meščanska navada sprehajanja in srečevanja na osrednjih mestnih ulicah in trgih, ki je potekala po posebnih pravilih in je povezovala vse sloje prebivalcev. V Mariboru je bila v obdobju med svetovnima vojnama popularna promenada v starem mestnem jedru, po vojni pa se je izoblikovala nova promenada v Mestnem parku. Kakšno je bilo nekdaj družabno življenje v Mariboru in njegova meščanska identiteta nam bodo predstavili gospa Majda Šlajmer Japelj, etnologinja Jerneja Ferlež ter založnik in zbiratelj Primož Premzl.
Na leto prebivalec Slovenije v povprečju pridela skoraj pol tone odpadkov. Kaj se zgodi z njimi, potem ko jih odvržete v pravi zabojnik pred svojo hišo? Kdo služi z njimi in koliko se jih reciklira? Kakšno škodo povzročajo potem, ko jih odpeljejo z našega praga? Kdo je kriv, da se po vsej državi nabirajo kupi odpadne embalaže? Zakaj po morjih plavajo tone in tone plastike? V dokumentarnem filmu Cena plastike sledimo poti vaših odpadkov in ugotavljamo, kaj je narobe s sistemom, za katerega je odgovorna država, in našim ravnanjem. Avtorica Sarah Neubauer.
Kaj ima Škofja Loka s slovenskim impresionizmom in zakaj je upodobljena na mnogih slikah v stalni zbirki naše Narodne galerije, kako so na razvoj mesta vplivale redovnice uršulinke in kaj imajo z zgodovino mesta škofje iz Freisinga na Bavarskem? To je samo nekaj vprašanj, na katere bo skušala odgovoriti oddaja o enem naših najlepših in najbolje ohranjenih srednjeveških mest. Voditelj se bo v oddaji pogovarjal z uršulinkama Lavrencijo Kržišnik in Marijo Jasno Kogoj, zgodovinarjem Francetom Štuklom in slikarko Doro Plestenjak.
V požarih je lani poginilo ali se razselilo tri milijarde koal, kengurujev in drugih avtohtonih avstralskih živali. 113 živalskih vrst nujno potrebuje pomoč pri ponovni vzpostavitvi življenjskega prostora. Številni habitati, rastlinske in živalske vrste so ogrožene tudi zaradi naše dejavnosti. V zadnjih desetletjih je število gepardov, globalno ogroženih velikih mačk, upadlo na manj kot 7000 osebkov. Ker občasno napadajo živino, jih nekateri rejci ubijajo. Tudi v Sloveniji so nekatere živalske vrste ogrožene. Rise smo v slovenske gozdove doselili iz Slovaške in Romunije, po nekaj desetletjih pa je populacija začela upadati in spet smo pred izzivom njihovega reševanja. Jadranski lipan je pri nas že izumrl, v naravi so samo še njegovi križanci.
Piran je po mnenju mnogih najlepše mesto na Slovenskem in obiskovalce navdušuje s slikovito lego in bogato dediščino, ki je nastala v stoletjih beneške nadoblasti. Osrednji umetnostni spomenik je stolnica sv. Jurija, ki je zavetnik mesta, v njegovo zgodovino pa se je še prav posebej zapisal skladatelj in violinist Giuseppe Tartini. Piran bomo odkrivali s pomočjo posameznikov, ki so se prav posebej zavezali ohranjanju kulturne dediščine – župnik Zorko Bajc, slikarka in restavratorka Mira Ličen Krmpotić in kulturna delavka Natalija Planinc.
Serija 25 oddaj kratkega formata #Zelena generacija - Young Village folk, predstavlja zgodbe in dobre prakse mladih, ki nam v EU pridelujejo hrano. Številni pašniki v okolici Palčje vasi pri Pivki so postali prostor razvoja novih tehnologij mladega študenta zoologije Timoteja Kovača. Biološka raznolikost prostora obeta prirejo visoko kakovostnega mesa. Timotej je prepričan, da je živinoreja del zaključenega naravnega kroga.
Dokumentarni feljton o oddajnikih, ki so nam v 20. stoletju omogočili pogled v svet iz domačih naslonjačev. Oddajniki in (dobre) zveze je dokumentarna zgodba o velikih stolpih, parabolah in zanesenjakih, ki so jih gradili, sega v davno leto 1924, ko je Marij Osana v Ljubljani začel poskusno oddajati prek oddajnika, ki ga je na direkciji Pošte sestavil kar sam. Oddajniki so odigrali pomembno vlogo v slovenski zgodovini. Med 2. svetovno vojno so omogočali delovanje ilegalne radijske postaje Kričač, sredi petdesetih let pa tudi javni televizijski program. Prelomen je bil 14. februar 1965, ko je začel na Krvavcu obratovati prvi televizijski oddajnik s poskusnimi oddajami. Prve oddaje v barvah smo lahko gledali leta 1966. Prav zato so oddajnike poimenovali »okno v svet«, saj je prek njih skozi televizijske zaslone prihajal svet v slovenske domove. Pomembno vlogo so odigrali tudi med vojnami, med drugo svetovno vojno so bili tarča nacističnih sil, v zadnji osamosvojitveni pa jugoslovanske armade. Ta je med 10 dnevno vojno napadla šest glavnih in najbolj pomembnih oddajnikov ter jih močno poškodovala. Vsak med njimi nosi svojo zgodbo. Bodisi zaradi zgodovinskega, strateškega ali kakšnega drugega pomena. Danes v času hitre digitalizacije se je njihova vloga spremenila in večina je že ugasnila. 100 odstotno deluje le še Krvavec in kmalu bodo oddajniki postali le še spomin nekega drugega časa.
Pretepanje, porivanje, lasanje, zafrkavanje, izključevanje, podrejanje, žaljenje, izsiljevanje … In še nešteto drugih podobnih izrazov bi se lahko spomnili, da bi z njimi opisali medvrstniško nasilje. Kakšna je dinamika nasilja med vrstniki, kdo so povzročitelji in kdo žrtve, v oddaji Na kratko.
V začetku januarja so se v Washingtonu na protestih zbrali podporniki zdaj že bivšega predsednika Trumpa. Protest se je razvil v nemire in končal z vdorom jeznih protestnikov v ameriški kongres. Jezni ljudje pa demonstrirajo tudi drugod po svetu, tudi pri nas. Ali smo v tem času še posebej jezni? Ali postajamo jezna družba? Jezo doživljamo vsi ljudje ne glede na narodnost ali raso. Ko smo jezni, imamo vsi podobno obrazno mimiko in telesno govorico. Jeza je namreč eno izmed primarnih čustev. Zakaj potrebujemo jezo? Kaj je pri jezi negativnega in kaj je pozitivno?
Enolično delo, nič se ne dogaja, nikjer nikogar … Postanemo nemirni, tesnobni, počutimo se neprijetno. Občutek poznamo vsi, kajti vsi smo se že srečali z dolgčasom. Dolgčas pa ni značilen zgolj za ljudi. Občutijo ga tudi živali, predvsem tiste, ki živijo v ujétništvu. Dolgčas v sodobni zahodni kulturi ni zaželen. Povezujemo ga z lenobo in brezdeljem. Kdor ne dela, pa ne prispeva k ustvarjanju vrednosti in je zato nekoristen. Ker dolgčas hkrati občutimo kot neugodje, nenehno iščemo načine, kako mu ubežati.
Neveljaven email naslov