Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V letu 2019 je minilo komaj sto let od priključitve Prekmurja slovenskim deželam in od združitve Prekmurcev z drugimi Slovenci. V dokumentarnem filmu so glavni avtorji - scenarista Ksenija Horvat in Branko Šömen ter režiser Primož Meško - želeli objeti kulturno zapuščino Prekmurja skozi stoletja, ko je bila pokrajina za večino slovensko govorečih ljudi daljna in neznana. V sliki in besedi so iskali odgovore na različna vprašanja. Kakšno je bilo življenje na levem bregu Mure? Kako so ohranjali svoj prekmurski knjižni jezik? Kdo so prekmurski 'očetje naroda'? Kako je potekal kulturnozgodovinski razvoj pokrajine? Od kod so prihajali glavni kulturni vplivi in kako so se medsebojno oplajale slovenska, madžarska, nemška in judovska kultura? Kako se je v težkih pogojih zakotja Kraljevine Ogrske razvijala intelektualna misel? Kaj je bila pred sto leti, ob združitvi z drugimi Slovenci, prekmurska kulturna dota? Film oživlja nekatere zapise bogatega arhiva RTV Slovenija, na posnetkih vnovič zaživi Prekmurje, kakršno je bilo pred desetletji. O kulturnem razvoju pokrajine so razmišljali ljudje, ki so temu posvetili svojo raziskovalno kariero s področij zgodovine, umetnostne zgodovine, književnosti, jezikoslovja in etnologije.
Lepota Azorov je brezčasna. Vulkani spominjajo na nastanke našega sveta, a obdobje nedolžnosti je morda opis, ki je bližji našemu štetju. Nikjer ni velikih letovišč, so pa ozke ulice, slikoviti trgi. Majhne taverne ter v njih enostavni in okusni prigrizki, ki tako zelo definirajo portugalsko gostoljubnost. Mojca Mavec nam bo predstavila vulkanski arhipelag sredi Atlantika, ki spada pod Portugalsko, pa čeprav je že na pol poti do Amerike. Azori so skupek devetih otokov, treh prestolnic in nekaj več kot 236.000 ljudi. A vsak otok je edinstven in samosvoj.
Da je na Koroškem ati atej, da Korošci veznik in nadomestijo s pa in da je na Koroškem babica bica, smo morda že slišali, toda tu je še cela vrsta narečnih izrazov, ki jih ne-Korošci sploh ne poznamo. Koroško narečno skupino sestavlja kar šest narečij in eno podnarečje. Avtorica Neva Novljan bo v oddaji osnovne značilnosti koroških narečij, predvsem mežiškega in podjunskega, odkrivala s pomočjo razlag dialektologinje dr. Anje Benko ter druščine zgovornih Korošcev: zapel in govoril bo koroški kantavtor Milan Kamnik, ki nikoli ni skrival, da je ponosen Korošec, domačin s Strojne nam bo zaupal skrivnost delanja znamenitih šintlov, osnovnošolci iz Raven na Koroškem bodo gledališko oživili del pripovedi njihovega znamenitega rojaka Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca, domačinka iz Libelič nam bo zaupala star recept za koroško specialiteto – trento, zeliščarji iz društva Povojček bodo z nami delili zdravilne napotke. Gledalce bo v koroškem narečju nagovoril celo sam kralj Matjaž. Pojoči koroški govorici bomo skozi oddajo sledili skozi slikovite koroške kraje, vse od Kotelj, Raven na Koroškem, Prevalj, Mežice, Črne na Koroškem pa do Dravograda in Mute.
Čeprav dvojina ni izključno slovenska, saj jo poznajo ne le drugje po Evropi, temveč tudi po svetu, je vendarle naša, posebna. Kje je (bila) prisotna, kaj se z njo dogaja danes in kaj se ji obeta? Na svojevrstnem potovanju skozi čas in slovenske pokrajine se razkrivajo razlike, značilnosti, zanimivosti dvojine, tako v jeziku kot v parnem plesu in partnerskih, medosebnih odnosih. Poglede na večpomensko dvojino vsak iz svoje perspektive odstirajo strokovnjaki in znanstveniki z različnih področij, ki med drugim opozarjajo na pestrost in različnost slovenskih pokrajin. To so razmisleki o dvojini in njeni večplastnosti, zgodovini, razvoju, vlogi, pomenu in današnji (ne)uporabi oz. (ne)izumiranju. Scenaristka Milica Prešeren, režiser Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič.
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj.
Ste vedeli, da vsi Gorenjci ne govorijo gorenjsko? In da na Gorenjskem ženske ponekod govorijo »na fanta«? V tretji oddaji serije Slovenska narečja nam bodo dr. Jožica Škofic iz Inštituta za Slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in pestra druščina pravih Gorenjcev predstavili posebnosti, značilnosti in bogastvo narečij, ki spadajo v Gorenjsko narečno skupino. V gorenjščini nam bo pel kantavtor Elvis Fajko z Jesenic, nasmejali gledališčniki KD Bohinjska Bela, spregovorili bodo tudi planšarji z Dovjega, Prgarke iz Zasipa pri Bledu, sirarji z Zajamnikov, kroparski kovači s svojim prav posebnim govorom, člani otroške folklorne skupina Voše in številni drugi. Tudi tokrat bomo ob sočni narečni govorici domačinov spoznavali tudi njihove prelepe gorenjske kraje in znamenitosti, na katere so – poleg svojega narečja – prav tako zelo ponosni.
Dokumentarni film Tiha zmaga skozi življenjsko zgodbo vrhunskega gluhega svetovnega športnika Mihe Zupana predstavi in približala svet gluhih širši javnosti. Zgodba o Mihi Zupanu je pripoved treh svetov, ki jih je Miha znal povezati. Ker se je rodil gluh, je njegovo glavno družbeno okolje skupnost gluhih in naglušnih. Miha pa se je tiho, brez prepotentnosti, s pomočjo družine in športa prebil v ospredje slišečega sveta. Njegova življenjska pot je postala velika zgodba o našem današnjem svetu, kjer se nevede prepletajo poti slišečih in gluhih. Brez težav pa se je Miha znašel tudi v mednarodnem svetu športnega profesionalizma, ki postavlja jeklene zahteve pred vsakega igralca. Mihi je uspel preboj tudi tu. Je slovenski reprezentant, igral je v najzahtevnejši evropski ligi ter svoje košarkarsko znanje potrdil tudi v Rusiji in Turčiji. Film pa v prvi vrsti želi prikazati zgodbo preprostih ljudi, ki se vsak dan srečujejo z različnimi preprekami. Športni uspehi so samo obstranska nit, ki se drži družine Zupan. V ospredju je zgodba gluhega Mihe Zupana, ki je osvojil svet slišečih, v ozadju pa se razvija zgodba mladih, obetavnih gluhih košarkarjev, ki želijo prav tako začutiti simbiozo dveh oziroma treh svetov, saj je Miha Zupan postal idol tudi številnih mladih izven skupnosti gluhih in naglušnih. Miha Zupan in njegova družina sta skozi film obenem prikazala svoj vsakdan majhnih radosti, ki jih v modernem ritmu življenja radi pozabljamo.
Film osvetljuje življenjske odločitve osmih ljudi, ki so v okviru neuvrščenih zapustili svojo domovino in se preselili v Jugoslavijo. V Sloveniji so si ustvarili družine in kariere ter zaživeli novo življenje. V osebnih izpovedih razkrivajo svoje izkušnje in spomine na čas od prihoda do danes. Razmišljajo o svojih srečevanjih z novim in drugačnim, poudarijo raznolika razumevanja sebe ter se sprašujejo o svoji pripadnosti prvotni in novi domovini. Njihova stališča so zaznamovana s pogledi iz različnih kultur, ki se prepletajo v bogatem doživljajskem svetu. Ob njihovi odločnosti, vztrajnosti in pogumu se nam zastavlja ključno vprašanje današnjega časa: ali lahko občutimo globino izkustva človeka, ki si zmore s svojimi prizadevanji v novem okolju ustvariti dom?
Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.
V drugi oddaji se v spoznavanju slovenskih narečij odpravimo bolj proti zahodu, v Poljansko dolino in na Cerkljansko. Podrobneje bomo namreč spoznali poljansko in cerkljansko narečje, ki poleg tolminskega, škofjeloškega, črnovrškega narečja in baškega podnarečja tvorijo rovtarsko narečno skupino. Voditeljica Neva Novljan se muči s cerkljansko izgovorjavo besedne zveze »okoli ovinka«, dialektologinje dr. Karmen Kenda Jež ( Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU), ddr. Marija Stanonik (SAZU) in dr. Maja BitencC (FF UL) pa se poglobijo v posebnosti, značilnosti in bogastvo narečij ter dveh narečij. V naboru narečnih govorcev rovtarskih narečij, ki se zdijo na prvi vtis morda malce robata in trda, se znajdejo: Joko in Domc s prijatelji in gledališčniki iz Cerknega, klekljarice iz Cerknega in članice Čipkarske šole Idrija, nekdanji idrijski rudar, članice Ženskega pevskega zbora Spodnja Idrija, znameniti čevljarji in pripovedovalci ljudskih zgodb iz Žirov, pesnik Janez Ramoveš in pevka Uršula Ramoveš ter otroci iz Poljanske doline, oddajo pa bosta obogatila tudi Lucija Kavčič in Janez Pelipenko v vlogah Ivana Tavčarja in njegove Mete.
Dokumentarna serija "V treh stenah" je trilogija o antologijskih stenah naših gora, pri čemer ima vsaka stena svoj specifičen karakter in zgodbo. V prvem delu se v Julijskih Alpah spoznamo z najbolj veličastno kuliso naših gora - več kot kilometer visoko Severno triglavsko steno. Z alpinistoma Matijo Volontarjem, Žigo Oražmom in gorskim vodnikom Tomažem Jakofčičem opravimo zahteven plezalni vzpon po Čopovem stebru. Vzpon nad prepadi dopolnjujejo intimni pogledi vseh treh protagonistov, gorske vodnice Tine Di Batista in zgodovinarja Dr. Petra Mikše.
Po že predstavljenih narečjih primorske, štajerske in dolenjske narečne skupine voditeljica in scenaristka serije Slovenska narečja Neva Novljan z ekipo v prvi oddaji druge sezone odkriva posebnosti, melodičnost in bogastvo govorov panonske narečne skupine, v katero uvrščamo štiri narečja: prekmursko narečje, slovenskogoriško narečje, prleško narečje in haloško narečje. V oddaji je pozornost usmerjena predvsem na prekmursko in prleško narečje, njuno melodijo in zven pa v oddaji odkrivajo predvsem domači narečni govorci; büjraši, tkalke in mlinarji iz Ižakovcev, člani KD »Marko« iz Beltincev, pevka Regina, pesnik in pisatelj Feri Lainšček, prleški kantavtor Tadej Vesenjak, künštni Prleki iz Republike Prlekije, otroci iz vrtca Ljutomer, znameniti lotmerški kasači in številni drugi. Avtorica oddaje ob bogastvu prekmurskega in prleškega narečja izpostavi tudi lepote, običaje in znamenitosti teh dveh pokrajin, z mistično Muro in čarobnimi vinorodnimi griči Prlekije na čelu, saj sta prav pokrajina in njeno narečje najpomembnejša elementa identitete ljudi.
V tretji oddaje dokumentarne serije Slovenska narečja bomo prisluhnili dolenjskim narečjem. V to skupino danes uvrščamo najobsežnejše dolenjsko narečje z vzhodnodolenjskim podnarečjem, kostelsko narečje od Babnega Polja do Kostela, v Beli krajini pa se govorita severno in južno belokranjsko narečje. Voditeljica Neva Novljan se je z dialektologinjo dr. Januško Gostenčnik najprej odzvala povabilu ljudi na Babnem polju in ob bregovih Kolpe in Čabranke, da z njihovo pomočjo skozi pogovor, petje in igranje pobližje spozna kostelsko narečje, ki so ga oblikovali Slovenci in Hrvatje, ki tu prebivajo že več stoletij. Z dialektologinjo dr. Verico Smole pa je v idiličnih vaseh po Dolenjski odkrivala značilnosti dolenjskega narečja, predvsem šentruperskega govora, in razmišljala o odnosu ljudi do narečij nekoč in danes oziroma o vrednosti narečne govorice, ki je bila velikokrat podcenjena, saj kot pravi dr. Smoletova, je prvi materni jezik vedno narečni govor. Knjižnega jezika se vsi učimo skozi celo življenje, najlažje se torej poenotimo s tistim, kar je naše že od vsega začetka.
V drugi oddaji Slovenska narečja se z voditeljico Nevo Novljan odpravimo proti vzhodu, med tote Štajerce, kot jim radi rečejo tisti, ki niso iz tega dela Slovenije. Spoznali bomo glavne značilnosti le nekaterih njihovih simpatičnih govorov, predvsem srednjesavinjsko narečje, zgornjesavinjsko s solčavskim podnarečjem in srednještajersko, v narečno skupino pa sicer sodijo še južnopohorsko in posavsko narečje ter pet podnarečij. Glavne značilnosti posameznih narečij v oddaji razkrivata dialektologa dr. Tjaša Jakop in dr. Peter Weiss, domačini pa so v svoji sočni govorici predstavili številne svoje zanimive dejavnosti in predvsem svojo lepo deželo Štajersko. Med štajerskimi ustvarjalci je med drugim o lepoti, pomenu in brezčasnosti narečne besede razmišlja tudi Tone Kregar, slovenski glasbenik in zgodovinar, znan tudi kot pevec in avtor besedil pri priljubljeni štajerski skupini Mi2. Vsi sogovorniki pa so si bili enotni, da bo njihovo narečje, tako pojoče in temperamentno, kot so tudi Štajerci sami, še naprej gradilo in utrjevalo njihovo identiteto ter jih še dolgo povezovalo celo bolj, kot sam prostor, na katerem živijo.
Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.
V prvi oddaji voditeljica in scenaristka Neva Novljan z ekipo odkriva posebnosti, melodičnost in bogastvo govorov primorske narečne skupine, v katero uvrščamo kar devet narečij: rezijansko, obsoško, tersko, nadiško, briško, kraško, istrsko, čiško in notranjsko. V oddaji izpostavljeno kraško, obsoško in istrsko so ji pomagali odkrivati priznani slovenski dialektologi in številni domačini, ki v svojem narečju pišejo poezijo, prozo, pojejo, pripravljajo gledališke igre, obujajo stare običaje, otroci iz vrtcev in osnovnih šol…torej številni domačini, ki so vse bolj ponosni na svoje narečje in so veseli, da se odnos do narečij v zadnjih letih spreminja na bolje. V oddaji sodelujejo tudi številni ustvarjalci, ki jim narečna beseda blizu in na nek način sveta: novogoriški goriški kantavtor in gledališki igralec Iztok Mlakar, kantavtor in poustvarjalec istrske glasbene kulturne dediščine Rudi Bučar, pesnica in pisateljica Nelda Štok Vojska, pesnica Alferija Bržan, pevke Buške čeče in številni drugi. Kajti, kot pravi Iztok Mlakar, so se narečne besede stoletja kot kamen v vodi stoletja brusile, oblikovale in postale tako lepe….zato bi jih bilo izgubiti!
Ljubljansko barje je redko poseljena ravnica med vznožjem dinarskega in predalpskega hribovja sredi Slovenije, s površino okoli 150 km2. Prepoznaven videz ji daje gosto prepredena mreža travnikov, njiv, izsuševalnih kanalov, tisoči kilometrov mejic in značilne jutranje meglice. V filmu je predstavljeno Ljubljansko barje, ki je kulturna krajina, saj ga oblikujejo in vzdržujejo naravni procesi in človekovi posegi. Zaradi izjemnosti pokrajine je bil večji del območja leta 2008 razglašen za krajinski park. Tu živijo številne ogrožene živali in rastline, zato je Ljubljansko barje del evropskega omrežja varovane narave Natura 2000. Zaradi kulturne dediščine nekdanjih kolišč je tudi svetovno priznano UNESCO območje. Pomembna je njegova funkcija zadrževanja vode v prostoru, blaženja klime in čiščenja vode. Dejavnik, ki vse to omogoča, pa je poleg posegov človeka, prisotnost vode. Film je nastal v okviru projekta PoLJUBA, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost. Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo. V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja. Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.
Neveljaven email naslov