Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.
S pomočjo kolesarskega navdušenca in oskrbnice koče spoznajte Rašico pri Ljubljani, kjer v sožitju uživajo kolesarji in planinci in odkrijte »neokrnjen« pogled na naše glavno mesto. Na Planini nad Vrhniko, bomo priča gradnji nove planinske koče, ki raste ob razglednem stolpu z dolgo zgodovino, povezano z začetki turizma v Ljubljani. Na Primorskem, natančneje v Hrastovljah, si bomo s skupino dijakov ogledali našo najbolj znano fresko, spoznali zgodbo umetnika, ki jih je odkril in obiskali galerijo, ki je posvečena njegovemu delu. Z pogovorom z idejnim očetom Pomika braniteljev slovenske zemlje na Cerju, se pred prav posebnim stolpom, naše odkrivanje neznane Slovenije konča.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Kaj bi naredili za knjigo? Bi prodali svoj grad? Bi prodali svojo rojstno hišo? Živel je mož, ki je za knjigo prodal svoj grad in celo svojo rojstno hišo. Janez Vajkard Valvasor je bil mož nenavadne usode, ki je s svojo Slavo pisal in se vpisal v zgodovino slovenstva. Profesorsko prevajalska družina Debenjak je 323 let po izidu opravila titansko delo in iz nemščine, zapisane v gotici, prevedla vseh 15 knjig, vezanih v 4 zvezke, ki obsegajo skupaj 3.532 strani velikega formata. V oddaji se pri profesorju Božidarju Debenjaku pogovarjali o tem, kako je Slava vplivala na oblikovanje narodne samozavesti, z vodjem rokopisnega oddelka NUK Marijanom Rupertom pa smo polistali ter se dotaknili enega izvirnih zvezkov Slave Vojvodine Kranjske. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
Odkrivanje neznane Slovenije s pomočjo stolpov začenjamo na našem skrajnem vzhodu, z obiskom razglednega stolpa Vinarium nad Lendavo, ki ga domačini imenujejo tudi “prekmurski Eifflov stolp”. V centru mesta, ki se ponaša z imenom svetovne prestolnice bograča, bomo obiskali znameniti Bogračfest. Razgledni stolp stoji tudi na “prekmurskem Triglavu”, na vrhu 418 metrov visokega Sotinskega brega, najvišji točki na Goričkem, gričevnati pokrajini, ki slovi po najboljšem bučnem olju. Prepričali se bomo, zakaj je temu tako. V Žusmu na Kozjanskem pa bo razgledni stolp, poimenovan Stolp ljubezni, končno postal vreden svojega imena, saj se bo na njegovem vrhu zaročil mlad par.
Pred sto leti je več žensk rodilo deset in več otrok kot pa enega samega, medtem ko se število edink in edincev danes vztrajno povečuje. In to ne samo na Kitajskem, kjer je vrsto let veljala politika enega otroka, temveč tudi na Zahodu, kjer bo vsak četrti otrok odrasel brez bratov in sester. Evropa se stara, živimo v času poudarjenega individualizma in narcisizma, zato je avtorja Žigo Valetiča, ki ima tudi sam izkušnjo edinstva, zanimalo, do kakšne mere so edinci vplivali na podobo današnjega sveta, kje so razlogi, da jih je vedno več in ali dejansko držijo vsi stereotipi o njih. Film nam pokaže šest portretov naključno izbranih posameznic in posameznikov, od otroka do starostnika, o njih pa spregovorijo tudi njihovi starši, prijatelji in ostali sorodniki. Skozi lahkotne družinske orise vidimo, kaj je za edince značilno v različnih življenjskih obdobjih, v partnerstvu, delu in prijateljstvu, kakšna so njihova notranja protislovja, kako gledajo na svet in na medčloveške odnose. Film postreže z nekaj statistike, vendar ne ponuja hitrih zaključkov, temveč odpira polje razmisleka in interpretacijo prepušča gledalkam in gledalcem. Portretiranci prihajajo iz vse Slovenije, večinoma so to ljudje iz »sosednje ulice«, med katerimi se znajdeta tudi mariborska pevka Bilbi ter ljubljanski igralec Demeter Bitenc. Zlasti Bitenc in pa avtorjev ded, ki sta že presegla devetdeset let, nam fenomen edincev osvetlita tudi zgodovinsko, skozi preobrazbe minulega stoletja. Filmska premiera pa je postavljena prav v čas obeleževanje mednarodnega tedna družin.
Ljudje smo del narave – če hočemo ali ne. Od narave je odvisno naše preživetje. Vendar z naravo ravnamo zelo negospodarno. Leta 2020 je človeštvo vse naravne vire v letu porabilo do 22. avgusta. Evropa celo prej, že 10. maja, Slovenija pa še prej, 26. aprila. Če bi vsi živeli tako, kot živimo in kot porabljamo naravo v Sloveniji, bi pravzaprav potrebovali skoraj tri planete. Obnovljivi viri se kratko malo ne obnavljajo dovolj hitro.
Zadružni domovi so prostori srečevanj godbenikov in gledaliških skupin, so koncertna prizorišča, kinodvorane, razstavni prostori, spremenjeni so v mladinske centre. Pogosto so v njih knjižnice in celo stanovanja. Še vedno v njih srečamo zadružne trgovine ter skoraj obvezno bife ali gostilno. So pomemben del življenja skupnosti na slovenskem podeželju. Veliko jih je nastalo z udarniškim delom po letu 1948, ko so načrtovali gradnjo 523 zadružnih domov v Sloveniji in jih zares zgradili več kot 300. Marsikateri skladno oblikovan vaški, kulturni, prosvetni, sokolski ali zadružni dom pa je iz obdobja med svetovnima vojnama. Zadružništvo poznamo v Sloveniji že 150 let, ponekod po svetu je bolj razširjeno in je dober model za boj manjših skupnosti proti velikim korporacijam. Arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko so pripravili obsežno raziskavo o zgodovini in stanju zadružnih domov v Sloveniji. Projekt Skupno v skupnosti − sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture so leta 2021 predstavili na Arhitekturnem bienalu v Benetkah. Tudi po razstavnem projektu so vključeni v razmišljanja o prihodnosti posameznih domov. Predlagajo idejne rešitve in projekte za obnovo, z delavnicami in pogovori poskušajo ubraniti objekte pred rušenjem ali razprodajo. V filmu se približamo dogajanju v teh zanimivih stavbah. Potujemo po slovenskih pokrajinah, prisostvujemo sestankom, predstavam in veselicam ter druženju vseh, od najstarejših, ki se še spominjajo gradnje zadružnih domov, do najmlajših, ki imajo v dvorani plesne tečaje. Predmeja, Zadvor, Povir, Komen, Sovodenj, Žiri, Zadobrova, Dobrova, Cven, Dobrovo, Višnjevik, Hum, Fojana, Cerovo, Savlje, Kleče, Marezige, Krištanci, Bistrica ob Sotli, Kobilje, Bizovik, Branik in Bertoki so posamezne postaje tega filmskega popotovanja. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe Janez Dovč.
Čeprav si je vse življenje želel postati gospod in ga je pot vodila celo na Dunaj, v beli Ljubljani pa je postal pomemben mož, se je v zrelih letih najraje vračal v kraje, ki so ga navdihovali, v domačo Poljansko dolino. Na eni strani ambiciozen in trd politik, uspešen odvetnik z nešteto dejavnostmi, družinski oče in mož, na drugi strani pa tenkočuten pisatelj, ki poveličuje domačo zemljo in kmečko življenje. Vendar po njegovem kmet ni samo kralj, kajti njegovo kraljestvo lahko postane majava dobrina, če povzroča napuh. Ob 100. obletnici Tavčarjeve smrti bomo njegovo pestro življenje in literarno udejstvovanje spoznavali z voditeljico prof. dr. Urško Perenič, kulturnim zgodovinarjem ddr. Igorjem Grdino, odvetnikom dr. Petrom Čeferinom, kustosinjo Biljano Ristič, igralko Mileno Zupančič in igralci KD dr. Ivan Tavčar, ki so uprizorili nekaj zanimivih odlomkov iz njegovih del.
Voda je vir življenja, vendar so prav vodna okolja pod največjim pritiskom. V Evropi je manj kot polovica vodnih ekosistemov takšnih, ki bi jim lahko rekli »zdravi«. Le zdrava vodna okolja lahko zagotavljajo čisto pitno vodo, preprečujejo poplave, uravnavajo mikroklimo in shranjujejo ogljik. Taka okolja izginjajo. Stanje bi lahko primerjali z boleznijo, le da povzročitelj bolezni ni virus, ampak človek.
Naravni rezervat Ormoške lagune je danes skoraj 66 hektarjev veliko mokrišče, ki je raj za ptice. Vendar ni bilo vedno tako. Lagune so bile nekoč bazeni za industrijsko odpadno vodo. Da bi tovarna podarila in vrnila svoje zemljišče naravi, se ne zgodi prav pogosto. Pa vendar se je! In ta košček zemlje se je razvil v neverjetno naravno bogastvo.
Tokrat se brata Sever podata v Ruando, ki slovi kot ena najpomembnejših pridelovalk kave na svetu. Seznanita se s postopki pridelave in obdelave zrn, hkrati pa se imata priložnost preizkusiti kot uradna preizkuševalca tega priljubljenega napitka.
Ivan Vurnik je ob Fabianiju in Plečniku eden od velike trojice arhitektov, ki so postavili temelj sodobne slovenske arhitekture. Ti trije veliki arhitekti so zaznamovali svoj in naš historični čas in življenjski prostor. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Scenarij in režija sta delo Alme Lapajne.
Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.
»Tradicionalen pouk književnosti je arhivski pouk, ki ne pride več v poštev,« pravi literarna zgodovinarka prof. dr. MILENA MILEVA BLAŽIĆ, ki poudarja, da je treba mladim literaturo približati na sodoben način: »Lahko je improliga, lahko je rap, lahko je tudi sinhronizacija … nikakor pa ne smemo preskočiti branja!« Pesnik, pisatelj in eden izmed začetnikov improlige ANDREJ ROZMAN - ROZA pa nadaljuje: »Bistvo jezika je, da se razumemo. Pomembno je, da je jezik jasen in izrazen. Če je nekaj slovnično pravilno, še ni nujno, da je tudi jezikovno pravilno.« V dokumentarnem filmu smo se zato podali iskat presečišča med teorijo in prakso. Mladi Improligaši oz. Šilaši (ŠILA je šolska improliga) se ob zabavni in sproščeni ustvarjalnosti srečujejo z različnimi zvrstmi jezika – od zborne do pogovorne in narečne slovenščine, predvsem pa se učijo rabe jezika v kontekstu jasnega izražanja idej in misli. Eno zgodnejših zabavnih srečanj z bogastvom slovenskega jezika so tudi sinhronizirane risanke. Režiser in igralec JERNEJ KUNTNER pri sinhronizaciji družinskih celovečernih risank prisega na pestrost značajev, pri čemer rad posega po slovenskih narečjih in slengu. Risanke na TV Slovenija pa nagovarjajo naše najmlajše, zato režiserka NANA MILČINSKI in igralka MAŠA DERGANC k njihovi sinhronizaciji pristopata z veliko odgovornostjo do slovenskega jezika – risanke v ŽIV ŽAVU otroke jezikovno vzgajajo. Osnovnošolca MAKS in BEN obožujeta kakovostno sinhronizirane risanke – tako tiste na velikem platnu kot ŽIV ŽAV na TV Slovenija. Ob tem Maks poudarja, kako pomembno je, da najprej usvojimo znanje pravilne rabe slovenščine, da bi se pozneje lahko sproščeno igrali z jezikom.
Leta 1818 je Luka Čeč odkril notranje dele Postojnske jame in kmalu zatem se je v jami začel tudi organiziran turistični razvoj. Sto let kasneje so jamo prepredli z elektriko in v njej postavili progo, ki je turistom v majhnih vagonih omočila celovit ogled. Do 9.11.2017 je Postojnsko jamo obiskal 38-milijonti obiskovalec, uvrščena je tudi med 30 največjih naravnih čudes sveta. Zgodba Postojnske jame in njena predstavitev širšemu svetu pa je tesno povezana z enim največjih fotografov Evrope ob prelomu dvajsetega stoletja - Rudolfom Brunerjem Dvořákom, ki ga strokovna zgodovina uvršča med začetnike reportažne fotografije. Njegovi posnetki Postojnske jame iz leta 1909 so prvi fotografski ciklus katerekoli jame na svetu. Istega leta je Dvořák zabeležil obisk Maksimiljana Evgena, komajda 14-letnega brata bodočega avstrijskega cesarja Karla I. ter njegove matere Marije Jožefe Saške s spremstvom. Fotografiral je tudi obisk cesarske dvojice Franca I. in njegove žene Karla Avguste, ki sta jamo obiskala na poti iz Ljubljane v Postojno. Dvořák je bil tudi uradni fotograf srbskega kralja Petra I Karađorđeviča. Doslej še ne prikazan nabor štiristotih fotografij Postojnske jame je zaklad brez primere. Zbirka je dragocena iz več razlogov: ker gre za prve posnetke podzemske jame na svetu, ker prikazujejo Postojnsko jamo takšno kot je bila pred opustošenjem med drugo svetovno vojno, hkrati nazorno prikazujejo, kako je bila že pred skoraj sto leti opremljena za oglede turistov (razsvetljava, železnica ipd.), predvsem pa fotografije kažejo mnoge danes drugačne motive. Unikatno fotografsko zbirko negativov na steklenih ploščah je leta 2005 odkupil Muzej novejše zgodovine. Dokumentarni film Simfonija globine je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika.
Po dolgi poti alpinističnega udejstvovanja Evo do naziva alpinistke loči le še izpitna tura. Pri pripravah ji s svojimi nasveti in izkušnjami pomaga Lidija Honzak, ki nam skupaj s Tino Di Batista in komisijo za alpinizem predstavi razvoj samega programa za alpiniste skozi zgodovino. Skozi zgodbe posameznic je začutiti, kako je položaj žensk v alpinizmu skozi leta napredoval do enakopravnosti, ki so je deležne sedaj.
Lepota Azorov je brezčasna. Vulkani spominjajo na nastanke našega sveta, a obdobje nedolžnosti je morda opis, ki je bližji našemu štetju. Nikjer ni velikih letovišč, so pa ozke ulice, slikoviti trgi. Majhne taverne ter v njih enostavni in okusni prigrizki, ki tako zelo definirajo portugalsko gostoljubnost. Mojca Mavec nam bo predstavila vulkanski arhipelag sredi Atlantika, ki spada pod Portugalsko, pa čeprav je že na pol poti do Amerike. Azori so skupek devetih otokov, treh prestolnic in nekaj več kot 236.000 ljudi. A vsak otok je edinstven in samosvoj.
Meja med slengom in argojem je precej zabrisana. Argo je specifičen, celo tajni govor, ki ga ljudje uporabljajo, da jih drugi ne bi razumeli, sleng pa je način govora iste generacije, ki omogoča večjo, bogatejšo izraznost in nemalokrat prehaja meje spodobnega. S slengom se govorci upirajo avtoriteti in podirajo tabuje. Nanj vpliva to, kar je trenutno aktualno, zato se od vseh interesnih govoric najhitreje spreminja. Našo pozornost je pritegnila Izola s svojim slengom, katerega slovar sta sestavila in uredila mlada Izolčana MIRNA BUIĆ in ERIK TOTH. Tudi izolski sleng je zaživel na Facebooku in se zaradi izolske srčnosti in medsebojne povezanosti razvil v dobrodelni projekt. Za Izolane je namreč kljub večkulturnosti značilen močan lokalpatriotizem, ki je temelj za razvoj izolskega slenga. Ta je kombinacija slovenščine, italijanščine in jezikov nekdanje Jugoslavije, ki najslikoviteje živi med tamkajšnjimi nogometnimi navijači RIBARI, potomci delavskega razreda, ki se je v času Delamarisa, Mehanotehnike, Stavbenika, Ladjedelnice ... s trebuhom za kruhom priselil z Balkana. Predstavnik mlajše generacije Ribarov je tudi bratranec RUDIJA BUČARJA, izolski raper DRILL, ki rapa v izolskem slengu. Eden najbolj prepoznavnih Izolanov DRAGO MISLEJ - MEF nam je razložil, da je Izola Jugoslavija v malem, Ribari pa njeni potomci, katerih slogan »Ljubimo tebe več kot sebe« najlepše oriše pripadnost Izolčanov temu nekdaj ribiškemu mestu. Dokumentarni film nam izolski sleng poleg odlične glasbe približa tudi z animiranimi ilustracijami mlade avtorice MINE PAVLIN NARDIN, ki je z zabavnimi karakterji klepetavih golobov oz. mestnih ptičev upodobila samosvojo identiteto urbane mladine.
Neveljaven email naslov