Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Niti, ki povezujejo, ali družbeno odgovorno pletenje in kvačkanje, ali kako lahko angažirano rokodelstvo po majhnih korakih spreminja svet na bolje. Pletenje in kvačkanje že dolgo ni le domena babic in starih tet. V svetu, pa tudi pri nas, ima nove sodobne pristope in družbeno noto. Od pletenja in kvačkanja za dobrodelne namene, do pletenja ali kvačkanja z družbeno odgovornim sporočilom, gverilskega pletenja, umetniških inštalacij, vse do terapevtskih učinkov, ki jih ima tovrstno ustvarjanje na telo in duha. Znani so učinki, ki jih ima na bolnike s težavami v duševnem zdravju, kot oblika delovne terapije, do čisto običajnih pozitivnih učinkov na vse, ki se s tem ukvarjajo, saj mu pravijo sodobna joga. Pomembna pa je tudi zgodba, ki jo vsak ročno narejeni izdelek nosi v sebi. Obenem gre tudi za spodbujanje že skoraj pozabljenih veščin naših babic, ki pa vedno bolj pridobivajo na veljavi, vsaj v svetu je tako. Tudi v Sloveniji kot gobe po dežju nastaja vse več društev, kjer stari učijo mlade, obstajajo tudi pobude, da bi bila ročna dela znova uvedena kot predmet v osnovnih šolah, saj otroci izgubljajo motorične spretnosti. Glavni namen dokumentarca in osrednje sporočilo je, da tovrstno ustvarjanje bogati, da je to hitro razvijajoči se trend zadnjih let, ki tudi pri nas vse bolj raste in da v poplavi instant izdelkov ročno narejeno v sebi nosi poseben pečat. V svetu masovne proizvodnje lokalno, unikatno, ročno narejeno znova dobiva svojo veljavo. Dokumentarec je avtorica Simona Horvat z ekipo TV Koper snemala na Obali, Škofji Loki, Mariboru, Majšperku in Ljubljani pod režisersko taktirko Petra Lebana, direktorja fotografije Jake Kodarina. Končno podobo pa je dobil z montažo Davorja Dujmoviča.
Z dokumentarno serijo Rusija iz zraka obiščemo največjo državo na svetu – kraje od Sankt Peterburga do delte Volge, od Urala do polarnega severa in od Belega morja do Vladivostoka – ter spoznamo rusko evropsko dediščino, bogastvo Sibirije in lepoto obal Arktike in Tihega oceana. 1. del, Evropska dediščina Rusije - od Sankt Peterburga do Volgine delte Dokumentarna serija razkriva Rusijo, kot je še nismo videli ̶ s ptičje perspektive. Ogledali si bomo Sankt Peterburg, Volgino delto, goro Elbrus in njene ledenike, Volgograd ̶ nekdanji Stalingrad, pomembnejše kraje ob Volgini delti, Kuronski polotok in številne druge zanimivosti. Osupljivi posnetki nas bodo popeljali v odmaknjeno, a čudovito rusko pokrajino.
1. del: Izgubljena leta Robert Powell, zvezdnik miniserije Jezus iz Nazareta iz 70. let, želi razvozlati skrivnost Jezusovih izgubljenih let. Evangeliji tako rekoč ne omenjajo njegove mladosti, zato se je Powell odločil, da bo odkril dokaze resničnega Jezusa v letih, v katerih se je kalil. Spremljali ga bomo na potovanju v Nazaret, Betlehem, Seforis in Jeruzalem, kjer bo preučeval dogodke, ki so tega fanta morda spremenili v legendarnega učitelja, kakršen je postal.
Levison Wood začne potovanje po Kavkazu v južni Rusiji, kjer občuduje osupljivo pokrajino in nenavadne pokrajine. Povabijo ga na obred sufijev. Pot ga vodi po Čečeniji, avtonomni ruski republiki, v kateri zdaj ohranjajo red in mir s strahovlado, in naprej v Dagestan, kjer sklene prvi del potovanja.
Ko začutimo nevarnost, naši možgani takoj pošljejo signale živčnemu sistemu, ki povzroči hitrejše bitje srca, hitro dihanje in zvišanje krvnega tlaka, kri pa se črpa v mišice. Tako se telo pripravi na reakcijo: beg ali boj! Strah je osnovno človekovo čustvo, ki je nastalo zato, da nas varuje. Toda zakaj nas je strah javnega nastopanja ali letenja z letalom? Nekatere ljudi je bolj, druge manj strah. 55-letna S. M. pa nikoli ne čuti strahu. Zato je bila predmet številnih raziskav, v katerih so znanstveniki ugotavljali, kateri deli možganov so odgovorni za strah. Neustrašne pa so postale tudi miši, ki so imele v možganih parazite. Namesto da bi pred mačko zbežale, so bile radovedne! Ali se strahu naučimo ali ga lahko podedujemo? In kako lahko strah premagamo?
V Postojnski jami sta se stepla mladička človeške ribice in Viktor je boj zapustil s poškodováno zadnjo nogo. Javnost je bila prvič priča nenavadnemu dogodku – regeneraciji okončine. Viktorju je noga namreč odpadla, v letu in pol pa mu je zrasla nova. Živali, ki so sposobne obnove delov telesa, ni malo. Če ploskega črva razrežemo na koščke, bo iz vsakega zrastel nov črv. Nekatere ribe so sposobne regenerirati plavuti, srce in celo možgane. Tudi človeško telo se neprenehoma obnavlja. Preživimo lahko, četudi nam odstranijo 80 odstotkov jeter. Jetra so se sposobna popolnoma obnoviti. Zraste nam nova konica prsta! Bi nam lahko nekoč zrastla tudi nova roka? Znanstveniki raziskujejo, kako bi znanje z živali prenesli na ljudi.
Odrasel človek v dveh letih in pol popije približno 2200 litrov vode. Prav toliko je porabimo za izdelavo ene majice. Za majico potrebujemo še bombaž. Za njegovo pridelavo pa namenimo kar četrtino svetovne porabe insekticidov. Zato je tekstilna industrija, takoj za naftno, druga največja onesnaževalka okolja. Proizvodnja tekstila se je v 20 letih podvojila in še raste. Kaj lahko naredimo s to velikansko količino oblačil? Znanstveniki, med njimi tudi slovenski, iščejo odgovor na vprašanje, kako bi oblačila lahko učinkovito reciklirali. Večina jih je narejenih iz mešanice različnih surovin. Znanstveniki bi jih radi reciklirali, tako da bi iz njih pridobili osnovne naravne in umetne surovine, iz katerih bi potem naredili nov tekstil ali druge izdelke. Kako blizu tega smo?
Nekateri poklici so morda večni, druge oblikujeta tehnološki razvoj in modernizacija, tretje, deficitarne, pa rojeva neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela. Kateri poklici spadajo med deficitarne, kakšni so razlogi zanje in zakaj so bili v preteklosti tovrstni poklici višje vrednoteni kot danes? Več v Na kratko!
V zadnjem letu je ekstremna plima dvakrat poplavila Piran. Benetke imajo s tem nenehne težave. Do danes je pod vodo izginilo že pet otokov Salomonovega otočja, enaka usoda grozi še vsaj šestim. Podatki meritev višine morske gladine zadnjih deset let kažejo, da se morje pospéšeno dviga. Eden izmed vzrokov za to je tudi taljenje ledenikov. Na Antarktiki se stali več kot 250 milijard ton ledu na leto, kar je šestkrat več kot pred štiridesetimi leti. Obenem pa se morska voda tudi segreva, s čimer se ji povečuje prostornina. Za koliko se bo gladina morja dvignila v prihodnjih stotih letih? Katera območja bodo zato pod vodo? Kaj vse vpliva na dvig morske gladine in ali je mogoče poplavljanje morja napovedati?
Jutri bo na Primorskem in Notranjskem zmerno do pretežno oblačno, drugod bo več jasnine. Jutranje temperature bodo od -5 do 2, ob morju okoli 5, najvišje dnevne od 4 do 10 °C. Zato da imamo vsak dan vremensko napoved, potrebujejo meteorologi superračunalnike. To so zelo zmogljivi računalniki, ki lahko obdelujejo velikanske količine podatkov. Vendar jih ne uporabljajo le meteorologi. Trenutno je najzmogljivejši računalnik na svetu računalnik Summit v Nacionalnem laboratoriju Oak Ridge na Oddelku za energijo ZDA. V Sloveniji pa imamo najzmogljivejši javni superračunalnik na Univerzi v Mariboru. Kako hitri so superračunalniki in kaj vse lahko delamo na njih? Ugriznimo znanost!
Skoraj 200 vrst ptic se seli v jatah, saj tako letijo do 5 km na uro hitreje in prihranijo tudi do 20 % energije. Kobilice se združujejo v več milijard velike kolonije. Ptice imajo od združevanja korist, kobilice pa so zaradi svojega kanibalističnega vedenja v to prisiljene. Za različne živali so značilne različne oblike socialnega vedenja. Prašiči svoj socialni red vzpostavijo že nekaj dni po rojstvu. Kaj se zgodi, ko v socialno življenje živali poseže človek? Nekatere živali imajo bolj krhke socialne vezi, druge pa ostanejo skupaj celo življenje, tako kot delfina Dafne in Morigenos. Kaj so še odkrili v najnovejših raziskavah delfinov v našem morju, ki so presenetile cel svet? Glejte Ugriznimo znanost!
Najbolj znana elektronska naprava, ki jo vsajamo v naše telo, je srčni spodbujevalnik. Šved Arne Larsson je prvi človek na svetu, ki so mu leta 1958 v telo vsadili srčni vzpodbujevalnik. Delal je le nekaj ur, zato so ga nadomestili z drugim, ki je delal le nekaj dni. Arneju Larssonu so zamenjali kar 22 različnih srčnih spodbujevalnikov. Srčni vzpodbujevalnik vsadijo pacientom, katerim srce ne proizvaja dovolj lastne električne energije, ki povzroča značilno krčenje in sproščanje srčne mišice. Potencialno napetost pa ima prav vsaka celica našega telesa. Kaj lahko naredimo, ko elektrika v našem telesu odpove?
Kaj nam je najbolj všeč pri praženem krompirčku ali pri avtomobilih? Kako prijetno ali neprijetno nam je in ali smo sproščeni ali vznemirjeni lahko čutimo sami, v zadnjih letih pa se vedno bolj uveljavljajo meritve našega odziva na psihološke dražljaje. Včasih se učinka zunanjega dražljaja niti ne zavedamo, naš avtonomni živčni sistem pa se odzove in naprave našo reakcijo zabeležijo. To pa s pridom uporablja industrija, da nam ponuja izdelke, ki so nam najbolj všeč.
Duša, rojena na slovenskem etničnem ozemlju, pripoveduje o bogastvu glasbenega izročila pozimi. Pripovedovalec je ansambel Trio Trutamora Slovenica, ki glasbo izvaja na izvirna ljudska glasbila in rekonstrukcije iz svoje zbirke. Strokovna sodelavka in scenaristka Mira Omerzel Terlep, direktorja fotografije Bernard Perme in Bojan Kastelic, montažer Zvone Judež, režiserka Hanka Kastelicova, zamisel in urednica Danica Dolinar.
Legenda pravi, da je največji grški matematik Arhimed s sočnimi žarki odbitimi od zrcal zažgal rimske ladje, ki so napadle njegovo rojstno mesto Sirakuze na Siciliji. Znanstveniki v resničnost legende dvomijo, ideja pa je ostala živa. Z ogledali ujete sončne žarke smo začeli uporabljati za pridobivanje električne energije v koncentratorskih sončnih elektrarnah. Leta 2050 naj bi na Zemlji potrebovali že 28.000 teravatov električne energije – nepredstavljiva in ogromna številka. In ker nam vsak dan na Zemljo pade ogromno energije s sonca, jo bomo morali začeti učinkoviteje izkoriščati. Kakšno vlogo bodo imele sončne koncentratorske elektrarne v prihodnosti?
Duša, rojena na slovenskem etničnem ozemlju, pripoveduje skozi bogastvo kulturnega (glasbenega) izročila … Ob lepotah slovenskih pokrajin v jeseni so zvenele naslednje slovenske ljudske pesmi: na Štajerskem Haloška, v Prlekiji Le spavaj, spavaj sinko, na Primorskem Tomaž in smrt, v Beli krajini Igra v kolo jabolko in na Dolenjskem Sotiš. Pesmi prepeva in na ljudskih glasbilih izvaja ansambel Trutamora Slovenica. Direktor fotografije je Bernard Perme, montažer Zvone Judež, režiserka Hanka Kastelic, urednica Danica Dolinar.
V svetu se uveljavlja novo mobilno omrežje 5G. Raziskovalno ali komercialno ga že uporabljajo v Južni Koreji, delih Kitajske in ZDA, Švici in nekaj mestih v Veliki Britaniji. V Sloveniji imamo trenutno LTE omrežje, ki je nadgradnja omrežja 4G. Vsaka nova generacija mobilnega omrežja naj bi omogočala 10 krat več od prejšnje: hitrejši internet, hitrejše povezovanje, zmogljivejše omrežje, hitrejši prenos podatkov. Kako se 5G razlikuje od prejšnjega omrežja in kaj vse bo omogočalo? Kako deluje? Kako dobro je raziskan vpliv 5G tehnologije na zdravje ljudi? In kdaj bomo imeli mobilno omrežje 5G v Sloveniji?
Barve in vzorci so povsod okrog nas. Nekateri vzorci nase vlečejo pozornost, drugi živali varujejo pred plenilci. Ste kdaj pomislili, da bi se oddeli v črno-belo črtasto oblačilo, da bi se obvarovali pred nadležnimi žuželkami? No, morda se po ogledu oddaje prihodnji teden odločite za to! Govorili bomo o obadih, srednje velikih muham podobnim žuželkah, ki kar štirikrat redkeje pristanejo na črtastih zebrah kot na konjih. Zakaj samice obadov kri najraje pijejo črnim konjem? Zaradi posebnega polarizacijskega vida. Zakaj je ta vid koristen? Kaj je polarizirana svetloba? In ali tako vidijo tudi druge žuželke?
Belo krajino in Metliko zaznamuje bogata kulturna dediščina, televizijska ekipa je posnela vuzemske plese in igre, žegnanje pri Treh farah in belokranjsko trgatev, obiskala pa je tudi muzeje in predstavila sakralno dediščino Metlike. Mesto nekajkrat na leto posebej zaživi ob različnih prireditvah, domačini pa si močno prizadevajo za celovito revizalizacijo zgodovinskega mestnega jedra, ki je postavljeno na slikovit naravni pomol. Pri nastajanju so sodelovali Stane Križ, Mateja Klemenčič, Andreja Brancelj Bednaršek in Janko Štampar. Režiser Aleš Žemlja.
Dokumentarec »Tomos« govori o nekdanji tovarni Tomos, o njenem nedvomno političnem poreklu, o nekaj desetletij trajajočem razvoju ter proizvodno tehnološkem vzponu - in o njenem koncu, ki se je nakazoval že v zgodnjih osemdesetih, hkrati s krizo in mučnim razpadanjem političnega sistema, ki jo je postavil. Kajti, kot pravi izročilo o pogodbi z hudičem: slednji prej ko slej pride po tisto kar mu gre! Zgodba o Tomosu steče s pomočjo pripovedi ljudi, ki so bili vanjo neposredno vpleteni, zato gre hkrati tudi za njihove osebne zgodbe. Takih zgodb bi bilo mogoče posneti še mnogo več, v dokumentarcu se je bilo pač treba omejiti na tiste, ki najbolj neposredno govore o ambiciozni zasnovi in razvojno produkcijski naravnanosti te 'politične tovarne', ki je v danih ozirih in okvirih, tudi če jo ocenjujemo z današnjimi vatli in očmi, delovala presenetljivo dobro. Tomos je veliko vlagal v tehnološki razvoj, raziskave in osvajanje tržišča, v ekspanzijo v svet. Nezanemarljiva ilustracija in hkrati prispodoba za vse to je bil program razvoja Tomosovih dirkalnikov. Kar dve desetletji in več so bili zmagovito prisotni na vseh mogočih rangih motociklističnih tekmovanj v razredu do 50 kubičnih centimetrov. Gonilo dirkalnega programa je bil karizmatični in neumorni inovator ing. Janez Imperl, ki je žal že pokojni. Pač pa dokumentarec bogatijo osebne izkušnje nekaterih drugih konstruktorjev in poznavalcev, predvsem doživetja in izpovedi nekdanjih tekmovalcev, zlasti tistih iz elite tovarniških 'pilotov'. Pripovedi so popestrene z avtentični fotografijami in filmskimi posnetki njihovih dirkaških nastopov. Konstrukcijski in oblikovalni vidik Tomosovih dirkalnikov je še posebej zanimiv: ne samo, da so bili prislovično lepi, 'fotogenični', njihove tehnične lastnosti so pogosto prednjačile ali vsaj uspešno sledile svetovni konkurenci. Danes kar nekaj zanesenjakov, poznavalcev in muzealcev skrbi za to, da so še dostopni in na ogled ljubiteljem tehniške dediščine, številnim ljubiteljem Tomosa – bili so na razpolago tudi ustvarjalcem tega filma. Posebej je treba omeniti ing. arch. Janeza Groma (Muzej motociklov Vransko) za pomoč pri zasnovi in organizaciji filma in za predstavitev eksponatov, fotodokumentacijo ter celovito strokovno predstavitev Tomosove dirkalne ere; Egona Fornazariča z ekipo in restavriranimi dirkalniki iz njegove delavnice; Steva Vujića, avtorja razstave o Tomosu v Pokrajinskem muzeju Koper; Zdravka Matuljo, evropskega prvaka iz leta 1982 na Tomosovem dirkalniku. Svojo plat zgodbe so povedali: 'tovarniški' dirkači Janko Štefe, Luigi Rinaudo, Peter Verbič in Rajko Piciga, od ostalih pa Karlo Gregorović in Martin Mis; konstruktorja iz zadnjega obdobja dirkalnikov dr. Josip Vlahović in ing. Vinko Forca; izmed najstarejših uslužbencev in tehnologov v Tomosu je spregovoril Vojko Lušin; kot ljubitelj navadnih mopedov se je predstavil Janez Kanoni. Scenarist in režiser: Marjan Frankovič; snemalec: Robert Doplihar; snemalec zvoka: Brane Zupanc; montažer: Matjaž Jankovič; zvokovna obdelava: Marjan Drobnič; avtor glasbe: Boštjan Perovšek; urednik DP Peter Povh
Neveljaven email naslov