Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mali Timotej in veverica bi rada imela piknik v vesolju, ampak se jima noben planet v našem sončnem sistemu, razen Zemlje, ne zdi primeren. Na srečo ugotovita, da je v galaksiji veliko eksoplanetov, ki jih lahko obiščeta. Tako kot okrog našega sonca, tudi okoli večine drugih zvezd krožijo planeti. Pravimo jim eksoplaneti. Lahko so veliki, majhni, zelo vroči, zelo mrzli ali topli in prijetni, kot je planet Zemlja.
Smrčavi Drnjohec išče kotiček, kjer bi v miru zakinkal, Žgečka Rozi bi se rada z njim igrala, zato mu dremež vsakič prepreči. Teka za njim, ga žgečka in drami. Beganje sem ter tja po travnatem skalovju pa Botiju povzroča preglavice pri zbiranju podatkov.
V deželo je prišla jesen. Bubi, Bibi in Boni nabirajo fige, kosmulje in lešnike. Bubi predlaga, da naberejo veliko sadežev in si pripravijo slastno sadno solato. Vse dobrote odlagajo na drevesno deblo. A vsakič, ko prinesejo nove sadeže, opazijo, da jih nekaj manjka. Odločijo se poiskati krivca. Bubi začuti, da jo nekdo opazuje. Obrne se in zagleda majhnega jazbeca, ki odnaša zadnje sadeže. Jazbeci sovicam pojasnijo, da se morajo pred zimo odebeliti, ker med prezimovanjem močno shujšajo. Tudi brlog morajo napolniti z zalogo plodov, semen in koreninic, saj je gozd opustel, ko se spomladi zbudijo. Sovice se odločijo, da bodo novim prijateljem pomagale iskati hrano. Doma navdušeno pripovedujejo o doživetju z jazbeci, mami in očka pa jim razložita, kako se živali pripravljajo na prezimovanje. Bubi zdaj tudi ve, da je jazbece po krivem obdolžila požrešnosti. Najprej moramo poznati resnico, preden koga za kaj okrivimo. Mami jih uspava s pesmico o jeseni in zimi.
Bučko in Njambo se odločita, da bosta s Hrustkovo pasjo igračo sošolce vlekla za nos. Pošastovito se zabavata, dokler se ne vmeša ravnateljica, gospa Vitorog.
Maček Smuk je obtičal na strehi skednja, zato morata Žarko in Živa narediti načrt in ga rešiti. Žarko misli, da zna leteti, Živa pa hoče splezati po lestvi. Ko pade z lestve, se zdi, da je letenje res edina rešitev!
Rija bi rada imela hišnega ljubljenčka. V babičinem vrtu domuje ježek. Rija in Krokodil morata bedeti pozno v noč, da bi ga ujela. Zanj pripravita skledico mleka za muce in se menjavata na nočni straži. Rijo premaga spanec. Ko se prebudi, mleka ni več. Odločena je, da bo ujela ježka, zato se lova loti drugače, in kmalu se ježek ujame v past. Krokodil ga skuša objeti, a ježek je preveč bodičast. Prijatelja spoznata, da mora ježek živeti v naravi.
Tinko se pretvarja, da je gluh, zdravnica Mica pa pojasni, kako zvok potuje do možganov in zakaj ga nekateri ljudje ne slišijo.
Prihaja pomlad in z njo Ernestovo domotožje po čarabjovskem vetru, ki naznani spremembo letnega časa. Na žalost pa veter ne zapiha do njegovega doma. Celestinca se odloči, da bo poustvarila njegov vonj in z njim presenetila Ernesta. Za pomoč prosi vse svoje prijatelje …
Profesor Baltazar je izumitelj, ki vedno najde ravno pravo rešitev za vsako težavo.
Tjaša zbira figurice iz jajčk presenečenja. Nenadoma pogreši malo želvo! Očka zaprosi za pomoč pri iskanju in skupaj se odpravita v najtemnejše kotičke pod Tjašino posteljo. Tam najdeta kačo iz nogavice, ki je želvo ujela v svoj svitek. Uspavanka jo uspava in Tjaša želvico hitro odpelje stran.
Zaradi luknje v strehi skednja se mora čreda čez noč preseliti v svinjak. Sebični pujsi pa ga nočejo deliti z ovcami.
Koyaa prinese Krokarju kup blata, material za novo ptičjo hišico, in se umazanih rok odpravi v kopalnico. Ob umivanju mu milo spolzi med prsti; Koyaa ga nespretno lovi in še predno se dobro zave, že drsa na njem kot umetnostni drsalec. Ko nerodno pristane na tleh, malce razmišlja, potem pa ga odlična ideja izstreli visoko v zrak in mu na obraz nariše nasmešek. Prepričan, da bo uspel zadržati milo, se loti težave na svojstven način, kot to zna le on.
Na miren dan Koyaa začuti željo po ustvarjanju. Odloči se narisati risbo poskočnih zajčkov. Krokar vozadju skrbno po načrtu gradi novo ptičjo hišico. Ko Koyaa dokončano risbo uokviri in želi pospraviti delovni prostor, se mu radirka nenadoma izmakne in začne kot pravi zajček neutrudno skakljati po hiši. Ob tem pa briše vse, kar ji prečka pot, vključno s Krokarjevimi načrti za novo ptičjo hišico. Se boKoyii posrečilo ujeti poskočno radirko?
Na svežem zraku se Koyaa loti slikanja s temperami. Krokar iz kartona ustvarja novo ptičjo hišico. Koyaa prime za čopič, da bi naredil prvo potezo, ko se risalni papir nenadoma zloži – prvič, drugič ... – in že leti okoli njega pravcato papirnato letalo. Poskuša ga ujeti, a letalo se preobrazi v poskočno žabo, potem v ladjo, ki pljuje, in že je metulj ... Koyaa se zaveda, da bo treba poiskati zvito rešitev, da ga ne presenti nova preobrazba.
Gospod in gospa Bober prenavljata svoje bivališče in razpadajoči jez. Na pomoč jima nesebično priskoči pujsa Rozi in kmalu sezidajo ogromozanski jez. Voda zalije vsa bivališča gozdnih živali in poplavi celo Ki-Ki-Do-jev stolp. Zdaj je čas za akcijo!
Nekega dne, navihana sedem letna deklica Ilona, obišče svojega starega soseda, ki je izjemen pripovedovalec zgodb. Med pripovedovanjem zgodbe, o slovenskem epskem junaku kralju Matjažu, si skupaj ustvarita svoj domišljijski svet. Ilona s svojimi domislicami duhovito posega v pripoved, jo humorno prepleta s sedanjostjo ter na koncu odkrije veliko sosedovo skrivnost.
Na skalni polici je miren poletni dan. Krokar iz koruznega ličja ustvarja novo ptičjo hišico, Koyaa pa si pripravlja pogrinjek za poletni piknik. Prt je pripravljen, domač paradižnik že čaka na krožniku. A dan ne bo tako miren, kot se zdi na prvi pogled. Vilice so še posebej razposajene! Kot čebela letajo naokoli in se vsakokrat izmuznejo Koyii, ko jih želi ujeti. Mu jih bo sploh uspelo zaustaviti in si privoščiti piknik, kakršnega si je zaželel?
Na robu mesta je bila stara vila. Bila je tako stara, da so se iz nje že davno izselili vsi ljudje. Pa to ne pomeni, da je bila vila prazna. Ko je zadnji človek zaprl vrata za seboj, se je v veliki prazni sprejemnici, naselila velika mišja družina. Prostora je bilo toliko, da je imela vsak miš svojo luknjo. Lepo in mirno so živele v stari vili. Potem pa se je lepega dne vanjo naselila velika, črna mačka. Življenje z mačko ni bilo mišim čisto nič všeč. Lepega dne so sredi sprejemnice sklicale posvet, da bi se dogovorile, kako bi se je za zmeraj rešile. Na desetine miši se je posedlo v velik krog, zamišljeno so se praskale po glavah, gladile so si dolge brke. Ena je predlagala to, druga ono. A pravega odgovora ni našla nobena...
Nekoč je v veliki hiši sredi mesta živela miš. V hiši je bila bogato založena shramba. Miš jo je vsak dan obiskovala, zato je bila lepo rejena. Njena dlaka se je svetila, njena lička pa so pokala od zdravja. Nekega dne je vzela papir in črnilo in prijateljici poljski miši napisal pismo, povabila jo je na obisk. Poljska miš je živela na polju in je bila hudo redna. Živela je v skromni hiški in za svojo hrano je morala pošteno garati. Zato je bila poljska miš drobna in suha. Ko je dobila vabilo od gosposke prijateljice je od veselja poskočila in se še isti dan odpravila v mesto. Ko je zagledala bogato shrambo, so se ji od toliko dobrot, zašibila kolena. Tam so bili hlebci sira, velikanske štruce kruha, salame, klobase in vse sorte drugih dobrot. Pognala se je med dobrote in grizljava vse po vrsti, vsakega po malo. Ravno je pomočila svoje tačke v veliko skledo smetane, ko so se odprla vrata in v shrambo je stopila gospodinja...
Nekoč je živel zajček, ki se je vsega na tem svetu bal. Skrival se je v detelji na robu gozda. Če se je iz krošnje oglasila kukavica, ali če je veter utrgal porumenel list, je zajček zatrepetal od strahu in se je potuhnil v deteljo, kolikor je bilo mogoče globoko. Nekega dne se je zajček odločil, da ima dovolj strahu in da tako res ne more več živeti. Odpravil se je globoko v gozd. Legel je pod košato bukev, zaprl je oči in čakal, da pride ponj botra smrt. »Zajček! Ej, zajček!«, se je nenadoma oglasilo iz krošnje. Tam je sedela vrana. »Kaj se pa to pravi, zajček, poležavati pod drevesom sredi belega dne!« »Saj ne poležavam. Pred strahom se skrivam. Pa vem da me bo kmalu spet ujel. Vsega se bojim, mene se pa ne boji nihče. Zato sem se ulegel pod drevo in se odločil, da to žalostno življenje končam.«...
Neveljaven email naslov