V intervjuju za Guardian je Philip Lymbery povedal, da so učinki industrijskega kmetovanja nasprotni od učinkovitosti in varčnosti s prostorom. Ta metoda dolgoročno prinaša mnogo večje stroške kot pa dobiček in je izredno neučinkovita pa tudi potratna, pravi avtor, ki že od leta 1990 raziskuje ta največji mit, ki spremlja sodoben način globalnega pridelovanja hrane.

»Na prvi pogled se zdi, da smo privarčevali prostor, ko smo živali iz zunanjosti premestili med notranje zidove, a za njihovo krmo še vedno potrebujemo travnike in polja. S pridelki s polj, na katerih pridelujemo krmo za prehrano živali v industriji, bi lahko nahranili 4 milijarde ljudi,« je prepričan avtor, ki opozarja tudi na čedalje večjo odpornost proti antibiotikom zaradi njihove uporabe v mesni industriji.

Tudi Hilal Elver, poročevalka Združenih narodov na področju pravice do hrane, opozarja, da se mora industrijska agrikultura umakniti agroekološkim modelom, ki bodo prinesli regeneracijo. Na splošno svetovne vlade ne kažejo veliko zanimanja za radikalne spremembe v kmetijstvu, razen Indije, Ruande in Kenije, se pa povečuje zanimanje mednarodne skupnosti in korporacij za investiranje v te nove modele, je še poročal Guardian.