Ljubljanska semiuniverza je leta 1704 ustanovila polovico tedaj mogočih fakultet in s krajšo prekinitvijo med jožefinskimi reformami nadaljevala pouk vse do leta 1850, ko je bila daljša prekinitev v delovanju do leta 1919. Podobne ustanove v bližnjem Zagrebu, Gradcu, Olomucu, Cluju, Košicah in Trnavi-Budimpešti veljajo za začetke tamkajšnjih univerz. Ljubljanska semiuniverza ni podeljevala doktoratov, a podobno tega ni počela niti njena sodobnica v Zagrebu.

Vsaj v prvi polovici delovanja so imeli profesorji ljubljanske semiuniverze precej več objavljenih del in kateder na drugih visokošolskih ustanovah od kolegov v Zagrebu, je pojasnil Južnič, raziskovalec na ameriški univerzi v Oklahomi in Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU), ki je prepričan, da bi se morala na omenjeno semiuniverzo začeti sklicevati tudi ljubljanska univerza in ustrezno, za več kot dvesto let, popraviti ustanovno letnico. Hkrati bi po njegovih besedah morali univerzo poimenovati po kakšni slavni rojakinji ali rojaku, na primer Barbari Celjski ali pa Melanii Trump.
Se bo ljubljanska univerza opogumila in premaknila letnico ustanovitve? So argumenti profesorja Južniča na mestu? Odgovor rektorja Univerze v Ljubljani Ivana Svetlika na MMC-jeva vprašanja se glasi: "Ponosni smo, da zametki visokega šolstva segajo tako daleč. Hkrati pa se težko verodostojno sklicujemo na letnico 1704 kot na čas ustanovitve Univerze v Ljubljani, saj so bile dejavnosti na področju visokega šolstva večkrat prekinjene za daljša obdobja."

Predlagatelj premika ustanovne letnice Južnič se z mnenjem rektorja ne strinja, saj bi lahko najbolj problematično nedelovanje univerze od ukinitve dve leti po pomladi narodov, ko so v Habsburški monarhiji ukinili vse tovrstne šole, leta 1850 do 1919, ko je bila ljubljanska univerza v okviru Kraljevine SHS znova ustanovljena, premostili z delovanjem ljubljanskih profesorjev v "izgnanstvu". "Teh slabih 70 let premora je ravno čas, ko smo Slovenci dosegli velike uspehe, npr. Fran Miklošič in Jožef Štefan, in zlahka bi se sklicevali, kar počnejo tudi druge univerze, da smo v tem času imeli univerzo, ki je delovala v izgnanstvu," je pojasnil in pristavil, da se bo sprememba letnice gotovo slej ko prej zgodila, a so univerzitetni mlini počasni skoraj tako zelo kot papeški.

Cesarska milost in papeška nemilost
Jezuitskemu šolstvu so sprva konkurenco predstavljale protestantske šole, ki pa jih je odpihnila protireformacija in jezuiti so nad šolstvom, tako visokim kot na nižjih ravneh, prevzeli monopol. Za to je imela zasluge predvsem visoka cesarska politika, saj je bila Ljubljana popolnoma protestantsko mesto, je poudaril Južnič in dodal, da podobno velja za celotno kranjsko deželo. "Cesar se je odločil, da bo na katoliški strani in protestanti so odšli z dekretom v slogu – do jutri ste zunaj ali pa ob glavo," je bil slikovit. Sledilo je "neslavno" zažiganje protestantskih knjig na Mestnem trgu v Ljubljani leta 1600, številni protestanti so odšli v protestantske dežele, nekateri so znova sprejeli katoliško vero, nekaj pa so jih oblasti tudi usmrtile.
Protestantizem je v avstrijski polovici habsburške monarhije izginil, jezuiti pa so tako dobili popoln monopol nad vsemi šolami katoliških dežel. V habsburški monarhiji je edino Karlova univerza v Pragi v tem času ohranila določeno stopnjo avtonomije, je poudaril Južnič in dodal, da tudi Dunaja niso imeli stoodstotno "pod palcem". Po vseh drugih mestih monarhije, kot so Gradec, Ljubljana, Innsbruck, Trst, Gorica ... itd., pa so delovale izključno jezuitske visoke šole. "Čar te mreže šol je bil to, da so lahko 'šibali' profesorje iz mesta v mesto, tako je nekdo še danes predaval v Ljubljani, naslednji semester pa že na Dunaju, kar je prineslo izredno kakovost dela in produkcijo znanja, saj so vsi najboljši profesorji krožili po univerzah monarhije," je poudaril.

Poslopja jezuitske visoke šole oz. kolegija danes ni več, saj je pogorelo leta 1774, leto dni po tem, ko so jezuiti pri papežu Klementu XIV. padli v nemilost in jih je ukinil. Danes tam ostajata zgolj cerkev sv. Jakoba in Valvasorjev kip ob Karlovški cesti v Ljubljani. Delo je ljubljanska univerza nato nadaljevala v izpraznjenih prostorih frančiškanov na območju današnje tržnice, ki ji kip Valentina Vodnika zato nevljudno kaže hrbet. "Vodnik se drži zelo resno, saj je za njim nekoč stala univerza, zdaj pa so tam banane," se je pošalil Južnič.

Na mizo ste postavili zanimiv in kontroverzen predlog, in sicer ustanovitev ljubljanske univerze bi morali prestaviti za več kot 200 let, na leto 1704, zakaj ravno na to leto?
Prav v tem letu so kranjski deželni stanovi odobrili potreben denar za zaposlitev profesorjev in nabavo knjig, da se je študij lahko ustanovil. Potreben je bil kar zajeten kupček denarja, kar jezuiti sami niso zmogli. Jeseni tega leta je bilo nato svečano odprtje študija. Deželni stanovi, ki so bili še praktično včeraj protestantski, jezuitov niso prav posebej marali, a ti so bili edina mogoča izbira. Študij je sicer že prej deloval dobrih 100 let, a na nižji stopnji.
Ljubljana je tako dobila svojo t. i. semiuniverzo ...
Da, slovenski zgodovinarji jo danes imenujejo semiuniverza, kar je bila tudi dobesedno, in sicer ker je obsegala zgolj pol univerze. Celotna univerza je v tistem času imela štiri fakultete, se pravi, teološko, filozofsko, pravno in medicinsko. Zadnjih dveh v Ljubljani v popolni obliki ni bilo, medicine je bilo sicer kar nekaj, saj je tu predaval slavni francoski kirurg Balthasar Hacquet, prava pa je bilo manj. A tudi druge univerze, kot je tista v Gradcu, niso imele vseh štirih fakultet. Ustanovitelj jezuitov sv. Ignacij zanalašč ni hotel imeti nobenega opravka z medicino, ker so ga zdravniki 'zašuštrali', ko je bil še mlad in je posledično šepal. Jezuitom ni pustil študirati medicine ali voditi medicinske fakultete. Ti tako niso imeli medicinske fakultete nikjer.

Študenti so torej izbrali teologijo ali filozofijo, kako sta potekala študija?
Začelo se je s triletnim filozofskim študijem, s katerim si najprej postal magister znanosti. Jurij Vega je končal ta študij in postal brodarski inženir ali nekaj podobnega. Nobenega drugega študija ni končal in z znanjem, ki mu ga je dala semiuniverza v Ljubljani, je pristal med desetimi najboljšimi matematiki na svetu. Potem ko si zaključil filozofske študije, pa si imel možnost izbirati nadaljevanje študija na preostalih treh fakultetah. V Ljubljani je bila na izbiro za nadaljevanje samo teološka, če si želel na primer na pravo, si moral v Gradec ali na Dunaj.
Kako pa je potekalo izobraževanje na nižji ravni, preden so se študentje vpisali na univerzo?
Nižja raven študija je obsegala pet ali šest letnikov. V šolo si moral priti pismen in računanja sposoben, kje si se to naučil, pa je bila tvoja stvar. Plemiči so imeli zasebne učitelje, če nisi bil ravno plemič, pa si se moral znajti pri kakšnem župniku. Je pa bila ta šola brezplačna. Nekateri pomembni študentje, kot je bil Jurij Vega, ki je študiral tik pred prepovedjo jezuitov leta 1773, ne bi nikoli mogel plačati šole, ker je imel tako siromašne starše, a očitno je bil genij.

Ta nižja šola je tudi zelo dobro usposabljala učence. Janez Vajkard Valvasor, za katerega se računa, da je najbolj pameten, lahko bi rekli Slovenec, čeprav je to smešno, bolje rečeno Kranjec, je pravzaprav naredil samo to nižjo šolo. V njegovem času višje šole še ni bilo tukaj, poleg tega je bil tudi bolj tak tip, ki se mu ne ljubi študirati, bolj so mu dišala potovanja.

Bi univerza z 200-letnim postaranjem sploh kaj pridobila ali gre bolj za kozmetični popravek?
Čim starejša, kot je univerza, večji je njen ugled in boljše so možnosti, da dobi denar. Finančno gledano je to gotovo ogromna prednost. Univerze živijo od prijavljanja na razpise in pridobivanja sredstev. Pri takšni nameri je posledično za pričakovati nasprotovanje v tujini, a ne toliko od Hrvatov, ampak bolj od severne Italije in Avstrije, kjer bodo začutili konkurenco. Premik letnice gotovo prinaša veliko večji ugled in boljše možnosti razvoja za ljubljansko univerzo.
Ustanovitev šole povezujemo z jezuiti, papež Frančišek pa je jezuit, tako da bi bil premik letnice ustanovitve ljubljanske univerze pri papežu gotovo zelo dobro sprejet. Papež bi bil vesel (smeh). Seveda pa ne smemo šole imenovati jezuitska šola, ker je več kot polovico obdobja delovala kot laična šola.
Podobne ustanove, ki še niso čisto prave univerze, v Zagrebu, Gradcu, Olomucu, Cluju in Košicah veljajo za začetke tamkajšnjih univerz, zakaj mislite, da za ljubljansko univerzo ni tako?
Mislim, da je po eni strani malce kriva politika, saj bi jezuiti s tem dobili priznanje, kar pa v vrhovih ljubljanske politike nikoli ni vsem ustrezalo. Po drugi strani pa gre tudi za servilnost Ljubljane do vsakokratnih oblastnikov, naj si bodo v Beogradu, na Dunaju ali pa v Bruslju in Berlinu. Prav zaradi te servilnosti sami sebi v škodo, drugim pa v korist, svojo univerzo dajemo v nič. Tudi svoje plemstvo radi dajemo v nič in govorimo, da ga ni. V Beogradu so radi govorili, da smo dunajski kočijaži. Jovan Vesel Koseski, ki je bil nekdaj slavnejši od Franceta Prešerna, je zapisal, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. In to je pika na i, s tem je zadel bistvo.

Na ljubljanski univerzi so mi odgovorili, da premik letnice ni mogoč zaradi večkratnih prekinitev delovanja za daljša obdobja. Na eni strani gre za prekinitev med jožefinskimi reformami, na drugi pa še bolj problematična prekinitev od leta 1850 do leta 1919. Kaj menite o teh prekinitvah kot argumentu proti?
Med jožefinskimi reformami je prišlo do prekinitve za dve, tri leta. Administracija Jožefa II. je izkoristila prepire med ljubljanskimi profesorji in so najprej teologijo, nato pa še filozofijo preselili za nekaj časa drugam. Anton Tomaž Linhart, ki je bil visoko v administraciji, je nato uspešno naokoli pisal pisma in fakultete so vrnili.

Druga večja nekontinuiteta je nastala ob Napoleonovi zasedbi, ko je Ljubljana postala glavno mesto Ilirskih provinc in dobila univerzo s polnim številom fakultet, imela je vse s cesarskim ukazom vred. Edina težava je to, da se je Napoleon zmotil, šel v Rusijo in tam zafrknil. Tako je prehitro pogorel, še preden bi kdo v Ljubljani doktoriral (smeh).
Tretji premor pa je dejanski in izvira iz slovenskega političnega poraza, ko se po pomladi narodov (leta 1848, op. a.), ki je prinesla nekakšno demokracijo, Slovenci nikakor niso znašli. V slovenski notranji politiki je vladala zdraha. Slovenska znanost je imela velik ugled in kakovost, politika pa je ni zmogla podpirati in je capljala na mestu. Na voljo so imeli številne izvrstne politike, kot je Janez Vajkard Auersperg (Turjaški), ki je bil med drugim prvi minister na Dunaju in najuspešnejši ljubljanski politik vseh časov, a Slovenci so se jim vsem odrekli, rekoč, da so to Nemci. Vse te uspešne Ljubljančane so proglasili za tujce in zavrgli, to je ta težava. Absolutna neumnost, ker potem je videti, kot da slovenski prostor ni imel nobenih pametnih ljudi. Če bi se Auersperg zavzel za ljubljansko univerzo, bi jo gotovo Ljubljana zlahka izposlovala, tako pa so se z njim raje kregali. Teh slabih 70 let premora je ravno čas, ko smo Slovenci dosegli velike uspehe, npr. Fran Miklošič in Jožef Štefan, in zlahka bi se glede kontinuitete sklicevali, kar počnejo tudi druge univerze, da smo v tem času imeli univerzo, ki je delovala v izgnanstvu.
Kako produktivna v znanstvenem smislu je bila ljubljanska semiuniverza v primerjavi s konkurenčnimi visokošolskimi ustanovami po Evropi?
Profesorji so rotirali, tako da je isti profesor predaval v Ljubljani, Gradcu, na Dunaju in kakovost je bila povsem primerljiva. Ne moremo sicer reči, da je bila kakovost tako visoka kot v Rimu, ki je bil center. Cesarica Marija Terezija je med drugim izdala ukaz, da morajo profesorji vsako leto izdati knjigo o svojih predavanjih, tako da so tudi veliko pisali. Z ljubljanske univerze je v znanstvenem smislu najdlje prilezel gotovo v Ljubljani rojeni matematik in astronom Ferdinand Avguštin Hallerstein, ki je iz ljubljanskih predavalnic odšel za misijonarja na Kitajsko, končal je pa kot uslužbenec na dvoru kitajskega cesarja. Drugi, ki je v Ljubljani naredil blazno kariero, je hidroinženir Gabrijel Gruber, ki ga vsi poznajo po ljubljanskem prekopu. Zvezda ljubljanske univerze je bil tudi najboljši Gruberjev učenec Jurij Vega, ki na univerzitetni katedri zaradi svojega siromašnega kmečkega izvora ni imel prihodnosti, je pa kot vojaški oficir, matematik in fizik zelo veliko dosegel.

Poleg premika letnice ste prepričani, da bi morali ljubljansko univerzo tudi poimenovati po kakšni slavni rojakinji ali rojaku ...
Da! Univerza je že nosila nekaj imen, a vedno po znanih politikih, ki niti niso bili najbolj navdušeni nad njo. Kralj Aleksander Karadžordžević mogoče še, Edvard Kardelj pa ni bil ravno zagret za univerzitetne ljudi. Ime, ki je prepoznavno v svetu, univerzi dvigne prestiž in posledično gotovo prinese koristi. Če se gremo premik letnice, bi bilo koristno, če hkrati dobimo še kakšno dobro ime.

Nabor vaših predlogov je izredno pisan, in sicer od Barbare Celjske do Melanie Trump, če poudarim dve ženski, zakaj ravno oni dve?
Barbara Celjska je bila eminentna znanstvenica in cesarica Svetega rimskega cesarstva. Ukvarjala se je z alkimijo, kar danes zveni slabo, a takrat je bila to resna znanost. Pri svojem početju je bila zelo uspešna, prav pred kratkim smo objavili par razprav o njenih alkimijskih podvigih iz pričevanj, ki so ostala. Bila je tako izjemna vladarica kot učenjakinja.
Melania Trump je povsem drugi vidik, ki bi neposredno prinašal denar. To je sicer bolj humoristična ideja, a s finančnega vidika briljantna. Za štiri ali pa osem let bi ime gotovo prinašalo tako ugled kot denar. Študirala je na tej univerzi oblikovanje in ni doštudirala, a vseeno v Ameriki postala slavna z dizajnerskimi proizvodi. S poimenovanjem in častnim doktoratom bi se ji oddolžili za "lapsus", ker njeni profesorji niso bili sposobni prepoznati njenega talenta. Podobno so se Nikoli Tesli s častnim doktoratom oddolžili v Gradcu, kjer je tudi on faliral študij. Seveda ta "lapsus" v resnici ni krivda ljubljanske univerze ali očitek profesorjem. Na ljubljanski univerzi bi se gotovo poimenovanju po Melanii najbolj upirali, in to predvsem s političnega vidika. Ljudje je enostavno ne dojemajo kot intelektualke, kar mogoče ni pravi tretma.
Kaj pa moški kandidati, če se ravno tako omejite na dva?
Najmočnejši kandidat je gotovo Jožef Štefan, po katerem se v Ljubljani že imenuje večina znanstvenih institucij, kar bi zelo poenotilo celostno podobo Ljubljane. Tu je zgolj ena majhna napaka, da Štefan najverjetneje Ljubljane nikoli ni videl v živo, saj ni preveč rad potoval, a to lahko tudi zatajimo (smeh).

Drugi kandidat pa bi bil mogoče manj znani najbolj slavni znanstvenik vseh časov iz teh krajev Ferdinand Avguštin Hallerstein, ki je šele ob 300-letnici rojstva dobil slovensko poštno znamko v svojo čast, pa še tam so bile težave s slikami. Deloval je na kitajskem dvoru, kjer je pokrival širok vidik znanosti - od astronomije, kartografije do matematike. Ukvarjal se je s potopisi po Kitajski in demografsko statistiko. Edina težava je, ker je na Kitajskem gotovo bolj znan kot v Ljubljani, kjer ni nobene ulice poimenovane po njem ali kaj podobnega.

Se na ljubljanski univerzi glede vaše pobude kaj premika? Ste prejeli kakšen odziv?
Ustanovljen imamo odbor, ki je zadolžen za premik letnice. Tega premika pa ne smemo preveč povezovati z jezuiti, čeprav so jo oni ustanovili, ker bi to verjetno negativno vplivalo na odločitev za to. Na univerzi je liberalna levica gotovo v večini, a resnica je takšna, da so bile v tistem času vse univerze katoliške. Pobuda je na mizi in nedvomno bo uspela. Vse skupaj je le še vprašanje časa, to je podobno kot papeška kurija, ki ima počasne mline, in je Kopernikov heliocentrični model sprejela šele po nekaj stoletjih. Tudi univerzitetni mlini so zelo počasni.
Načelna podpora obstaja. Na primer upokojeni vodja arhiva Jože Ciperle, eminenten znanstvenik za zgodovino univerze, je najprej govoril, da tisto sploh ni bila univerza, z leti pa je sam v svoji knjigi začel šolo imenovati semiuniverza. Jaz prevzemam njegov naziv, ker je zelo posrečen, saj je šlo dobesedno za polovico univerze.
Ste zgodovinar in fizik, raziskovalec na univerzi v Oklahomi in Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), če primerjate, so verjetno pogoji za delo v ZDA neprimerno boljši?
So bili, a zdaj se na ameriških univerzah pretepajo, ker so eni za, drugi pa proti novemu predsedniku Donaldu Trumpu. Včasih so bile volitve v Ameriki kot nogometna tekma, so se skregali, mogoče kritizirali čez sodnika, a čez dva tedna je bil mir. Zdaj pa je stanje podobno kot v Sloveniji, ko se levi in desni neprestano pretepajo. To je za Ameriko nenavadno. Študentje so napumpani, eni bolj levo, drugi desno, okolje pa je neprijetno, ker je prisotno nasilje.
Slovenija je svoje univerzitetno središče razbila s politiko "univerzo v vsako slovensko vas". Mariborska morda zdaj kotira celo višje od ljubljanske. Za ameriške razmere dvomilijonski narod potrebuje eno samo dobro košarkarsko ekipo, ne more imeti dveh. Prav tako potrebuje eno samo res močno univerzo, ne pa 15. Inflacija univerz je koristila zgolj res velikim univerzam, kot sta Padova in Dunaj, ki sta na takšen način izgubili konkurenco. Veliki imajo ugled, preostalo je pa "pofl". Inflacija univerz je predvsem evropska težava, v Ameriki se vedno ve, kdo pije in kdo plača.

Kaj je glavna posebnost Oklahome? Kako vas je pot zanesla ravno tja oziroma zakaj ste jo izbrali?
Vsi smo kot otroci brali zgodbe o kavbojcih in indijancih. Oklahoma je nekdanji divji zahod, gre za deep south (globoki Jug, op. a.), tu so, z izjemo univerze, kjer so pogledi malo liberalnejši, vsi desni konservativci. Nasprotovanja Darwinovi teoriji tu ne manjka, ko prideš v cerkev, ti dajo papir, na katerem piše, da je Biblija dobesedna. Če je Bog delal svet šest dni, je to šest krat 24 ur in konec, nobenega paleozoika ni (smeh). Ko vidiš in slišiš, kako pridigajo, te ven odnese. Pred leti, ko je bila Darwinova obletnica, so iz New Yorka v Oklahomo ob tej priložnosti povabili liberalnega predavatelja in študentje so vložili protest, da on ni "na liniji" in "nima pri nas kaj početi". Ko je nato vseeno prišel, se je prismejal na oder in mahal s tistim pismom študentov.
Rodil sem se v Kaliforniji, ki je strašno zaželena dežela, vsi bi radi bili tam, zato je strašna gneča in konkurenca. Oklahoma pa je simpatična dežela Divjega zahoda, včasih so imeli nafto in eden izmed naftnih mogotcev je dal ogromno denarja, da so Američani med obema vojnama hodili po Evropi in kupovali najdražje knjige. Recimo knjigo Galilea Galileja z njegovim lastnoročnim podpisom za več tisoč takratnih dolarjev, dandanes pa so te knjige vredne milijone. Knjižnica v Oklahomi je med desetimi najboljšimi na svetu glede založenosti z originalnimi znanstvenimi deli. Sem me je gotovo pritegnila tako omenjena knjižnica kot čar Indijancev in Divjega zahoda.
S čim se trenutno raziskovalno največ ukvarjate?
Največ z jezuiti, a tudi z drugimi znanstveniki, ki so bili doma na slovenskem prostoru in so v znanstvenem smislu naredili v zadnjih tisočih letih presežek predvsem v naravoslovno-matematičnih vedah. Od Hermana Koroškega do sodobnih znanstvenikov.