Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marijan se je urno splazil do krav, ki so spale na travniku, in se ulegel mednje. Na prsih je prekrižal roke in se potuhnil, medtem ko so se, pomešani s šumom dežja, približevali glasni koraki vojaških čevljev ...
"Ljudje so rajali, zajelo nas je nepopisno veselje, da je vojne vendarle konec, pod ameriško vojaško upravo je bilo res zelo dobro." A življenja v ameriških dobrin polni coni A je bilo leta 1947 konec in na meji z Italijo je zrasla "železna zavesa".
"O, ja. Tudi stepli smo se. Pa kako. V glavnem zaradi žensk, ja. Pa so nas zmerjali: 'F**** Yugoslav! F**** Yugoslav!' Ojej! 'F**** Tito! F**** Yugoslav!' Ja, ja. Oni so tudi imeli svoje politične ure, ravno tako kot mi."
"Omlete so bile take, da jih nobena reč ne naredi. Limonade vseh sort, tolmuni polni piv. Včasih smo kaj izmaknili in spili. S prijateljem sva kadila cigare in bila od tega tako pijana," se je življenja v Coni A po koncu vojne spominjal Matija Černuta.
Vrtojbenc Kamil Arčon je komaj dobro prišel na svet, ko so fašisti zažgali poslopje ob domači hiši. Dogodek je na neki način napovedal sovražnost in nasilje, ki mu je bil, tako kot številni drugi Primorci, tudi pozneje v življenju prevečkrat priča.
Majhna slovenska vasica na danes italijanski strani meje je pol stoletja tesno sobivala z vojašnico, ki stoji sredi Banov. V njej so se menjevali vojaki različnih narodnosti, najlepše spomine pa imajo na obdobje zavezniške uprave.
"Moj nono je ležal z glavo v Italiji, noge pa so bile v Jugoslaviji," absurdnost birokratske postavitve meje med Italijo in Jugoslavijo opiše domačinka iz Mirna Cirila Pregelj.
"Ko se je meja zarisala, sem bila otrok, a take stvari se ti močno vtisnejo v spomin," pove Cirila Pregelj, ki živi v Mirnu, vasi, ki je po določitvi meje z Italijo ostala na sami mejni črti.
"Takrat sem bil star 14 let. Bili smo bosi, imeli smo lopato in kramp ... Kljub vsemu smo bili zadovoljni, da gradimo Novo Gorico, da bomo Italijanom 'dali kontro'."
"Po vojni se oče vrne, kavarna je zopet začela obratovati, delali smo sladoled za ameriške vojake, živeli smo – to so nepozabni časi – zelo, zelo dobro. Američani so naš obmejni predel cone A zasuli z vsakršnim blagom, prav nobenega pomanjkanja ni bilo."
"Reka, Trst, Gorica naša je pravica," se je ob koncu druge svetovne vojne po osvoboditvi Gorice slišalo na manifestacijah po mestu, na katerih so primorski Slovenci podpirali priključitev mesta Jugoslaviji.
"V času partizanskega boja smo imeli ideal združitve vseh narodov sveta proti Hitlerju in Mussoliniju, ko pa je na koncu napočil čas velike bitke, je bitka potekala znotraj družine."
Neveljaven email naslov
