43-letni Bobby, kot so klicali Roberta F. Kennedyja, je umrl tik po velikem zmagoslavju, usodnega večera je namreč izvedel, da je zmagal na (demokratskih) strankarskih volitvah za predsedniško nominacijo v zvezni državi Kalifornija, kar je bil pomemben mejnik na poti proti Beli hiši. Z zmago se je število njegovih elektorskih glasov povečalo na 393, kar ga je med demokratskimi kandidati uvrstilo na drugo mesto, za Huberta Humphreyja in pred Eugena McCarthyja, pred njimi pa so bili še sklepni meseci strankarske kampanje. Kennedy je v boj za predsedniško nominacijo stopil pozno, kandidaturo je naznanil šele 16. marca, analitiki pa so mu ob naraščajoči priljubljenosti napovedovali zmago in odprt boj za Belo hišo proti republikanskemu kandidatu Richardu Nixonu, ki ga je osem let prej premagal John F. Kennedy. V bratovi vladi je bil Bobby pravosodni minister, to funkcijo je opravljal še leto dni po atentatu na JFK-ja leta 1963, potem pa uspešno kandidiral za senatorja.

Čeprav so se po atentatu na Roberta Kennedyja pojavljale različne teorije zarote, najglasnejša je bila, da ga je, tako kot JFK-ja, umorila Cia, so dogodki 5. junija 1968 dokumentirani v celoti. V hotelu Ambassador v Los Angelesu je imel Kennedy kmalu po polnoči nagovor svojih volivcev, potem pa so ga, da bi skrajšali pot in pohiteli, v prostor za novinarje peljali skozi hotelsko kuhinjo, čeprav mu je telesni stražar, nekdanji FBI-jev agent Bill Barry, to odsvetoval.

V gneči v kuhinji se je Kennedy obrnil na levo in se rokoval z Juanom Romerom, ko je nanj z 22-kalibrsko pištolo streljal 24-letni Sirhan. Kennedy je končal s tremi strelnimi ranami, ena izmed krogel ga je zadela v glavo, poškodovanih je bilo še pet drugih ljudi, preden so trije moški Sirhana podrli na tla in ga onesposobili. Kennedy, ki je obležal na tleh, je Romera vprašal, ali so vsi v redu, na kar je Romero odgovoril pritrdilno. Kennedy se je obrnil proč in dejal: "Vse bo v redu." Po nekaj minutah so prispeli reševalci, njegove zadnje besede, preden je izgubil zavest, so bile: "Ne dvigajte me." Takoj so ga prepeljali v bolnišnico, najprej v Central Receiving Hospital in potem v bolnišnico Dobrega samaritana, kjer so ga operirali, toda poškodbe so bile prehude. Umrl je 26 ur po atentatu, 6. junija ob 1.44 po krajevnem času.

8. junija je bila pogrebna slovesnost v katedrali svetega Patricka na Manhattnu, njegovo krsto pa so potem s posebnim vlakom prepeljali v Washington. Vzdolž proge se je zbralo na tisoče ljudi, ki so se želeli pokloniti njegovemu spominu, zaradi tehničnih težav pa se je prevoz precej zavlekel, tako da so ga na pokopališču Arlington poleg brata, Johna F. Kennedyja, pokopali šele okoli 22.30 po krajevnem času. Dan pozneje, 9. junija, je takratni predsednik Lyndon B. Johnson odredil varovanje tajne službe za vse predsedniške kandidate, kar velja še danes, in razglasil dan žalovanja.

Vzrok za atentat: odnos do Izraela
Preden je vstopil v politični svet, je delal kot novinar pri Boston Postu, za katerega je leta 1948 poročal iz takratne Palestine (ki je bila takrat pod britansko upravo) in izražal naklonjenost nastanku države Izrael. Kennedyjevo podpiranje Izraela je bil glavni razlog, ki je Sirhana Sirhana privedel do tega, da ga je ustrelil. Kot je bilo pozneje objavljeno, je Sirhan v svojem dnevniku zapisal, da mora pokončati Kennedyja še pred 5. junijem, ko je minilo eno leto od šestdnevne vojne med Izraelom in Arabci. Sirhana so na sojenju leta 1969 obsodili na smrt, tri leta pozneje pa so kazen spremenili v dosmrtni zapor. Kazen zdaj 74-letnik preživlja v Kaliforniji, kjer mu vsakih pet let zavrnejo prošnjo za pogojni izpust.

Bi se, če bi ostal živ, ZDA razvile v drugo smer?
Kennedyjev atentat je bil, kot so pozneje v številnih razpravah in člankih pisali številni avtorji, velik udarec sanjam o lepši in svetlejši prihodnosti, ki so jih imeli številni Američani v viharnih 60. letih prejšnjega stoletja, ki jih je močno zaznamoval boj za državljanske pravice in svobodo govora. Po atentatu na Martina Luthra Kinga samo dva meseca prej so številni pričakovali, da bo Kennedy na čelu boja za reforme v ZDA. Tudi 50 let pozneje se številni sprašujejo, ali bi se ZDA, če bi Kennedy, ki je bil glasen zagovornih liberalnih vrednot, ostal živ in zmagal na volitvah, razvile v drugačno smer.

"Mojega brata ni treba idealizirati ali ga prikazovati večjega, kot je bil v času življenja. Treba si ga je zapomniti kot dobrega in poštenega človeka, ki je zaznal krivice in jih skušal odpraviti, ki je opazil trpljenje in ga skušal umiliti, človeka, ki je videl vojno in jo skušal ustaviti. Mi, ki smo ga ljubili in ga spremljamo na zadnji poti, molimo, da vse to, kar je pomenil nam, in vse, kar si je želel za druge, nekega dne objame svet. Kot je mnogokrat povedal na mnogih krajih, vsem tistim, ki se jih je dotaknil, in vsem, ki so njegovega dotika želeli: "Nekateri ljudje vidijo stvari takšne, kot so, in se vprašajo: 'Zakaj?' Jaz sanjam o stvareh, ki jih še ni bilo, in se vprašam: 'Zakaj ne?'," je na pogrebni slovesnosti v katedrali svetega Patricka na Manhattnu 8. junija dejal njegov edini preživeli brat Edward (Ted) Kennedy.

Z ženo Ethel, ki je 11. aprila letos dopolnila 90 let, sta imela 11 otrok.

V spodnjem videu so na ogled utrinki iz življenja Roberta F. Kennedyja.