Sledilo je 20 let sovjetske partijske nadvlade, ki se je končala z žametno revolucijo leta 1989.

Kot posledica dogajanja skozi celotna 60. leta se je leta 1968 zgodila praška pomlad, ko je bil na čelo komunistične partije in vlade na Češkoslovaškem izvoljen Slovak Aleksander Dubček. S tedanjim predsednikom Ludvikom Svobodo sta začrtala liberalnejše politične smernice in reforme, kot so odprava cenzure, svoboda združevanja in javne razprave ter uvedba socialističnega tržnega gospodarstva.

Kremelj je želel ohraniti nadzor nad satelitsko državo s strateškim položajem, zato Moskva s spremembami ni bila zadovoljna. Sovražne so bile tudi vlade preostalih članic Varšavskega pakta, ki so se bale, da bi reforme utegnile pljusniti k njim.

Ker preklica reform niso uspele doseči po diplomatski poti, so se Sovjetska zveza, Bolgarija, Nemška demokratična republika, Madžarska in Poljska odločile za vojaški poseg, ki so ga retroaktivno upravičili z doktrino tedanjega sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva, po kateri je imela Sovjetska zveza v vzhodnem bloku pravico braniti socialistični sistem, ne glede na suverenost držav.

Invaziji se nista pridružili Romunija in Albanija, ki je slab mesec kasneje prav zaradi nje izstopila iz Varšavskega pakta. Prav tako niso sodelovale vzhodnonemške enote, a zato, ker Brežnjev ni želel nikakršne podobnosti z nemško okupacijo Češkoslovaške leta 1938.

Najprej 200.000 vojakov, nato 600.000
Na letališčih v Pragi in Brnu so 20. avgusta 1968 zvečer pristala sovjetska vojaška letala, zamaskirana kot Aeroflotova letala. To je bila predhodnica invazije, saj so od 23. ure dalje na ta dan meje Češkoslovaške prečkale prve vojaške enote Moskve in njenih satelitov. Tja so poslali 200.000 vojakov in enote nato okrepili na 600.000 vojakov, opremljenih z več tisoč tanki in drugo vojaško mašinerijo.

Praški radio je 21. avgusta ob 4.59 objavil, da sta Praga in preostanek države okupirani. Dubčka in preostale reformatorje je Rdeča armada do jutra 21. avgusta aretirala in odpeljala v Moskvo. Vlada je ukazala, naj češkoslovaška vojska ostane v vojašnicah, obenem pa je 14 milijonov državljanov pozvala, naj se ne upirajo.

Umrlo naj bi 137 ljudi, kasneje še več
Čehi in Slovaki so zato nezadovoljstvo izražali s številnimi, večinoma mirnimi protesti, tudi s humorjem. Odstranjevali so ulične napise ali jih opremili z napisom Dubčkova ulica in tako povzročali zmedo med vojaki, na podeželju so postavljali cestne napise z eno samo smerjo – Moskva. Zidove so opremili z ironičnimi slogani, kot je "Tako globoko smo poglobili naše prijateljstvo, da je doseglo dno" ali "Lenin, zbudi se, Brežnjevu se je zmešalo".

A zasedba, med katero je kljub poskusom utišanja delovalo 12 svobodnih radijskih postaj, je terjala tudi smrtne žrtve. Po podatkih zgodovinarja s praškega Inštituta za študije totalitarnih režimov Liborja Svobode, je med 21. avgustom in 31. decembrom 1968 umrlo 137 ljudi.

V dvajsetletni sovjetski okupaciji pa je po ocenah umrlo okoli 400 ljudi, med njimi tudi študent Jan Palach, ki se je 16. januarja 1969 v protest proti prepovedi svobode govora v Pragi zažgal in v mukah umrl tri dni kasneje. Posledica so bile tudi množična emigracija in aretacije. Na sto tisoče ljudi so v čistkah premestili na bedna, odročna delovna mesta.

Dubček prisiljen v odpravo reform
Aretirani Dubček je moral s sodelavci v Kremlju podpisati t. i. Moskovski protokol, s čimer je bilo pokopano vsakršno upanje na preživetje sprememb. Protokol je prinesel odpravo reform in uvedbo cenzure ter formalizacijo namestitev enot Varšavskega pakta na češkoslovaškem ozemlju.

"Teden našega upora se je končal z Dubčkovo vrnitvijo iz Moskve," se je spominjal zdaj že pokojni takratni disident in kasneje predsednik samostojne Češke Vaclav Havel, ki je bil zaradi disidentstva pet let v zaporu. V Prago se je Dubček s sodelavci vrnil 27. avgusta in prebivalstvu, ki se ga je upajoče razveselilo, z zlomljenim glasom prek radia sporočil, da "bo svoboda za zdaj omejena, da bi omogočili vrnitev v normalo".

Dubčka so za nekaj časa še ohranili na položaju, a z vse manj pooblastili. Aprila 1969 so ga zamenjali z Moskvi zvestim Slovakom Gustavom Husakom. Sledile so čistke in obdobje "normalizacije" političnega procesa, ki je Češkoslovaško spet približalo preostalim sovjetskim satelitom.

Okupacijo preživela federalizacija države
Edina pomembna reforma praške pomladi, ki je preživela okupacijo, je bila federalizacija države, ki je leta 1969 vodila v ustanovitev dveh republik. Demokracija se je v Prago vrnila šele z žametno revolucijo leta 1989, štiri leta kasneje se je država mirno razdelila na Češko in Slovaško.

Zgodovina pa še danes buri duhove. Češki predsednik Miloš Zeman, ki ga politični analitiki označujejo za prijatelja Rusije, na obletnico ne bo imel govora, kar se opoziciji ne zdi prav. Zeman sicer poudarja, da je njegovo stališče o sovjetski okupaciji jasno, in sicer, da je bila zločin. Govor na torkovi slovesnosti pred poslopjem nekdanjega češkoslovaškega radia bo imel premier Andrej Babiš, ki se mu bosta pridružila predsednika obeh domov parlamenta. Na Slovaškem medtem ne načrtujejo uradne slovesnosti.