Naslov razstave V iskan svobode 1968–2018 ni kar tako in zgolj kronološki opomnik, da je od revolucionarnega leta minilo 50 let, poudarja soavtorica postavitve Urška Purg. Gre za poudarek, da je zares mogoče vleči vzporednice z današnjim časom, pravi. "Takrat je torej vrelo povsod, a so se zavzemali za različne oblike svobode, ki je bila kratena na drugačen način. In danes je podobno, le da danes redkeje vidimo prizore pretepov s policijo, študentov na ulici, saj se izraža kritika tudi prek drugih kanalov. Protestov po svetu je seveda še vedno veliko, ampak se ljudje lažje tudi drugače izražajo ali pa je morda svoboda bolj razdrobljena in uporabljajo drugačen način zavzemanja za svobodo," pravi.

Razstava, ki so jo ob letošnjem jubileju pripravili v muzeju, je nastala v sklopu širšega istoimenskega projekta, v katerem so se povezale tri države – poleg Slovenije še Poljska in Španija, ki si izmenjujejo spomine na tisti čas. Razstava je zato potujoče narave in bo septembra odpotovala najprej v Varšavo, dobra dva meseca zatem pa še v Barcelono.

S čistkami proti borcem za svobodo govora
Postavitev sicer namenja osrednjo pozornost dogajanju v Sloveniji konec 60. in na začetku 70. let 20. stoletja, z besedilom in fotografskim gradivom pa oriše tudi dogajanje v obeh državah partnericah. Pred petdesetimi leti so bile vse tri države del splošnega svetovnega protestnega vrenja in boja za svobodo, čeprav so ga pri vsaki spodbudile drugačne družbene in politične okoliščine. Na Poljskem so študentje po prepovedi kritiške gledališke predstave Adama Mickiewitcza Dedje zahtevali svobodo govora in zborovanja. V dveh dneh zatrte proteste je protijudovsko naravnana oblast izkoristila za izvajanje čistk pod pretvezo sodelovanja v sionistični zaroti. Iz Poljske se je v tistih letih (1968–1971) izselilo skoraj 13.000 ljudi, med njimi številni akademiki, novinarji in umetniki.

Z umetnostjo proti Francovi diktaturi
V Barceloni so nezadovoljstvo sprožili zatiranje, stroga cenzura, zaplembe premoženja in na novo vzpostavljeni pravni red Francove diktature. Ob koncu 60. let so se oblikovala številna odporniška gibanja znotraj takrat prepovedanih sindikatov, politične opozicije, študentskega odporniškega gibanja in v nastajajočih feminističnih skupinah. Z zgodbo glasbenika Francesca Pia de la Serre, ki se je kljub cenzuri s svojo glasbo in uporabo katalonskega jezika upiral zapovedani cenzuri, predstavlja razstava stisko Špancev v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja.

"Ne, jaz pojem v katalonščini."
Oblike protestov so se od države do države razlikovale. V Parizu je bilo zelo divje, veliko bolj množično in tudi policija jih je ostro zatirala, Francija pa je tudi pozneje obdržala tradicijo intenzivnega protestiranja. Tudi Španija in Poljska sta imeli močno gibanje, pri nas pa so bili protesti razmeroma mirni, spomni Urška Purg. Kar se ji zdi zanimivo, pa je to, da so bili Slovenci zelo odzivni na aktualno dogajanje po svetu, so se zelo intenzivno odzvali na atentat na Martina Luthra Kinga, na vietnamsko vojno. Študentje so šli na ulice tudi zaradi tega, kar se je dogajalo drugod po svetu – mirno, ampak zelo angažirano. V Kataloniji se je v resnici vrenje začelo prej; že leta 1965 je namreč nastala fotografija De la Serre, ko je začel prepevati na temo Mož z ulice, pa ga je polkovnik prekinil z besedami: "V španščini!" Na kar je glasbenik odgovoril: "Ne, jaz pojem v katalonščini."

Proti vietnamski vojni in Nixonovemu obisku
V Sloveniji se je med letoma 1968 in 1971 na ulicah in trgih v tej smeri tako rekoč ves čas kaj dogajalo, vsakič znova so se zbrali, da bi pokazali svoje nestrinjanje z dogodki v svetu – nasprotovali so vojni v Vietnamu, protestirali proti vdoru vojaških enot ZDA v Kambodžo, obisku Richarda Nixona v Jugoslaviji. Posebno pozornost so namenjali slovenski manjšini na avstrijskem Koroškem in v Italiji, pojasni kustosinja in soavtorica razstave Irena Ribič. "Leta 1970 ob napovedanem Titovem obisku v Vatikanu (obisk kje bil nato preložen), so izrazili željo, naj opozori na položaj Slovencev v Italiji in na avstrijskem Koroškem," pove.

V boj za komunizem proti "komunizmu"
Vendar to je bil že drug val protestnih gibanj, prvič so slovenski študentje odmarširali na ulice takrat kot mladi drugje po Evropi - leta 1968. V Jugoslaviji je do prvega odkritega izbruha prišlo v Beogradu, kjer so se na začetku junija študentje spopadli s policijo. Nezadovoljni z domačimi socialnimi in gospodarskimi razmerami so se ob podpori profesorjev študentje kritično izrazili do reformnih ukrepov, oblast pa obtoževali, da z opredelitvijo za tržna načela odpira vrata kapitalizmu in povzroča socialno razslojevanje in brezposelnost.

Čeprav v veliko bolj mirni obliki, so protestirati začeli tudi slovenski študenti. Shod 6. junija so organizirali in vodili predvsem socialno ogroženi študenti, povod zanj pa je bila odločitev vodstva Študentskega naselja za zvišanje stanarin. Zahtevali so tudi povečanje sklada za štipendiranje in uvedbo socialnega zavarovanja študentov, ob teh pa tudi širše politične zahteve – med drugim bila ureditev gospodarskih razmer v državi in preprečevanje neupravičenega bogatenja posameznikov.

Potem ko je bilo leta 1969 verjetno manj gibanj, se je leta 1970 spet začelo, vrh pa je doseglo spomladi 1971 z zasedbo Filozofske fakultete v Ljubljani. Takrat se je spremenil niz zahtev, pove Irena Ribič. "Če so leta 1968 zahteve bolj sindikalistične, se leta 1970 gibanje malo bolj spolitizira. V študentskem gibanju vodstvo prevzame intelektualna elita, ki ni bila neposredno socialno ogrožena. Zahteve se deloma razlikujejo do tistih iz '68, čeprav gre, generalno gledano, za podobna pričakovanja – boljši položaj v državi, ureditev gospodarsko družbenih razmer, predvsem proti rdeči buržoaziji, proti razslojevanju …" Ali kot je to ubesedil eden izmed gesel, zapisanih na plakatih: "Stopimo v boj za komunizem proti 'komunizmu'."

Leto prelomnih dogodkov
Kaj vse se je v tistem letu oziroma letih dogajalo, zelo lepo pokaže čarovnica, ki se pne nad fotografijami razstave in zaokroži zgodbo s pregledom ključnih dogodkov tistega obdobja, ki so tako ali drugače vplivali tudi na protestno držo ljudi po vsem svetu. "V želji, da bi dali slovenskemu gibanju ustrezen kontekst in zarisali sliko dogajanja, omenjamo tudi Nemčijo, Francijo itd., da orišemo zares širšo sliko socialnim nemirom širom sveta," razloži Irena Ribič.

Slika pove več kot tisoč besed
"Danes se nam zdi, da smo vsi svobodni, ampak še vedno se ogromno ljudi zavzema za koščke, kjer je njihova svoboda kratena. Le da danes morda ni tako očitno," na aktualnost tematike še enkrat opozori Urška Purg. Kot dodaja, je to potrdil tudi odziv na natečaj na Instagramu, v katerem so z uporabo ključnika #InSearchOfFreedom2018 svoje fotografije boja za svobodo pošiljali uporabniki z vsega sveta. Mednarodna žirija, v kateri so sedeli predstavniki vseh treh sodelujočih partnerjev, je izbrala tri najboljše fotografije, ki so tudi vključene na pričujočo razstavo. Odločitev je bila težka, pravi Urška Purg, saj so iskali neko ravnotežje med tehnično dovršeno fotografijo profesionalnih fotografov in srčnost, ki jo uspe ujeti nekaterim amaterskim avtorjem. Najboljše tri fotografije podpisujejo Hayk Shalunts iz ZDA, Bernarda Avsenik iz Slovenije in Joan Mateu Parra iz Španije.

V skupnem projektu V iskanju svobode: 1968–2018 (In Search of Freedom: 1968–2018) se na Poljskem temi posvečajo v Hiši srečevanj z zgodovino iz Varšave, v Španiji Fundacije solidarnosti Univerze v Barceloni, v Sloveniji pa sodelujejo pri projektu Muzej novejše zgodovine Slovenije iz Ljubljane, založba Beletrina in MMC RTV Slovenija, ki je ob tej priložnosti pripravil posebno mesto, na katerem zbira tudi spomine pričevalcev prelomnih let. Različne vsebine, zbrane v času trajanja projekta, bodo objavljene v izdani knjigi ter v modulu študijskih delavnic o gibanju za državljanske pravice.

Razstava bo odprta do 16. avgusta.