V prispevku bom obravnaval dve temi na dveh ravneh. Na prvi ravni se bom ukvarjal s politično levico leta 1968. Na drugi, pomembnejši (meta)ravni pa se bom posvečal sliki leta 1968, kakršna se pojavlja v interpretaciji sodobnih mainstreamovskih humanistike in družboslovja. Temi sta, kakor bom skozi primere poskušal ilustrirati, precej povezani.

Zlasti se bom posvetil močnemu metodološkemu trendu sodobnih raziskav, ki se sam pojmuje kot ne- ali nadideološki, nevtralen in apolitičen. Do neke mere je omenjeni trend prisoten v večini akademskih raziskav, v sklopu raziskav 20. stoletja pa prevladuje zlasti v mainstreamovskih študijah iz Srednje Evrope in ZDA zadnjih desetletij. Zaradi navidezne objektivnosti njegovih izsledkov bom trend imenoval za neopozitivističen. Čeprav je trend pridobil novo, postmodernistično formo (ta se artikulira skozi govorjenje o identitetah, pluralizmu, multidisciplinarnosti ipd.), je ohranil temeljno vsebino klasičnega pozitivističnega pristopa. Gre za deskriptivno metodo, navidezno neobčutljivo za sočasne politične polemike. Vsakršen pozitivizem pretendira za mesto najobjektivnejše ali celo nepristranske politične pozicije, a je pogosto le nekritična projekcija sočasno vladajoče ideologije. Neopozitivizem torej kljub videzu neudeleženosti pomaga pri domestikaciji ekscesov neoliberalizma in tako nehote služi njegovi nadvladi.

Namen prispevka je pokazati, da neopozitivistične študije niso zmožne zaobjeti teoretsko produktivnih opozicij, ki so značilno delile levico leta 1968. Pri tem jih ovira zanašanje na premise o neogibnosti kapitalizma in nujnega propada vseh univerzalističnih socialnih gibanj. Takšne premise, ki jih neopozitivizem obravnava skoraj kot naravna dejstva, so daleč od ne- oziroma neideoloških in nepolitičnih. Stežka bi bile neideološke, saj tvorijo hrbtenico trenutne neoliberalne ideologije. Torej tudi ne morejo biti zares nepolitične, saj odločilno sooblikujejo in siromašijo trenutno politično sfero. Preden jih je prevlada neoliberalizma naredila za splošno sprejeta, pa so bile te premise tudi daleč od nevtralnih; prav nasprotno, bile so močnó pristransko orožje v rokah zahodnih kapitalističnih elit proti polovici sveta, ki je omenjene premise zavračala (skupaj z uničujočo dediščino kapitalističnega kolonializma): proti režimom realno obstoječega socializma oziroma komunističnim režimom.

Nezadostno razumevanje dilem leta 1968, ki izhaja iz tega konservativnega miselnega okvira, najjasneje izkazujejo interpretacije kompleksnih odnosov med posameznimi politiki oziroma političnimi procesi: kako izrekati hvalo levim študentskim gibanjem v čehoslovaški prestolnici in obenem brez dodatnih pojasnil ostro obsojati njihova prepričana podpornika Josipa Broza - Tita in Nicolaeja Ceausescuja, ki so ju tudi praški protestniki prepoznali kot svoja pogumna zaveznika? Kako zagovarjati študentske protestnike v zahodnih kapitalističnih centrih in obenem z levo roko zavrniti antikolonialno politiko Maa Cetunga, ki je v veliki meri prispevala k radikalizaciji študentske mladine in predstavljala sidrišče njenih upov? Ali pa, če naj pogledamo popolnoma nasproten primer: kako Aleksandra Solženicina predstavljati kot neustrašnega borca za demokracijo ali svobodo ter obenem zavračati Francisca Franca in druge filofašistične diktatorje, ki jih je isti Solženicin vseskozi občudoval?

Kakor koli že, izziv sodobnim mainstreamovskim študijam je vendarle mnogo manjši, kot se zdi, saj so vse omenjene dileme namesto njih s spinom in propagando razrešili že hladnovojni aparati zahodnih velesil, zlasti ZDA. Njihovi ne vselej prepričljivi odgovori na omenjene dileme pa predstavljajo hrbtenico in izhodišče sodobnih neopozitivističnih "raziskav". Premise, na katerih so utemeljene sodobne neopozitivistične mainstreamovske študije iz ZDA in Srednje Evrope, so skratka popolnoma prekrivne s temelji hladnovojne propagande med porazom fašizma in kolosalno zmago neoliberalizma. Hladnovojna propaganda seveda ni bila niti neideološka niti apolitična ali nevtralna; je pa dobro vedela, kako omenjene têrmine učinkovito uporabiti kot zainteresirani igralec političnih in ideoloških bojev svojega časa.

To se po pričakovanjih najjasneje pozna v neopozitivistični obravnavi komunističnih režimov. Ti niso praktično nikoli analizirani uravnoteženo in nepristransko. Prav nasprotno, vsako dejanje katerega koli od vodstev teh režimov je – v povsem hladnovojni maniri – podvrženo efektivnemu spinu, da bi se zdelo manj demokratično kot sočasna dejanja vodstev zahodnih imperialističnih režimov. Čeprav so zahodne režime vodile militantne tehnokratske elite z neokolonialnimi vzgibi, jih je ista hladnovojna propaganda naslikala kot "demokratične" in "svobodne" – tako pa jih imenuje in razume tudi neopozitivizem. Namesto da bi današnje študije iz ZDA in Srednje Evrope Evrope (ki rade opevajo konec domnevno "ideološkega" pečata marksizma nad akademskimi raziskavami) kritično razkrinkale tako zavajajoča poimenovanja in njihove agente, nehote pomagajo razširjati stališča hladnovojne propagande na vsa področja javne sfere. Za ilustracijo omenjenega fenomena vzemimo sodobne mainstreamovske obravnave tako imenovane praške pomladi: ta v neopozitivistični mitologiji zastopa pozitivni negativ ultimativno negativnih komunističnih režimov.

Naj takoj zapišem osnovno opažanje: neopozitivizem tako imenovani praški pomladi naklanja velikansko pozornost glede na preostalo dogajanje leta 1968. Primerov disproporcionalnega pokrivanja praške pomladi je nešteto, a naj jih ilustriram skozi dve akademski knjigi o letu 1968. Leta 2011 izdana Promises of 1968: Crisis, Illusion, and Utopia, ki jo je uredil Vladimir Tismăneanu, izdala pa založba Central European University (CEU), se začne s poglavjem, podnaslovljenim Trije češki stiki s svobodo. Srbska knjiga 1968: Četrdeset godina posle, ki jo je pred desetimi leti izdal inštitut za sodobno srbsko zgodovino, pa se začne z razdelkom o jugoslovanskih zunanjepolitičnih odnosih leta 1968. V tem razdelku je več kot polovica od 14 člankov namenjena praški pomladi. Pozor: niti eden od preostalih ne obravnava gibanja neuvrščenih (!), vietnamske vojne, afroameriških gibanj za državljanske pravice, študentskih nemirov na Zahodu ali turbulentnih dogajanj na Kitajskem. Kljub tako prominentnemu mestu pa je praška pomlad obravnavana tudi v preostalih razdelkih obeh knjig. Znameniti britanski antikomunistični zgodovinar Tony Judt se leta 2010 v nekem članku o prelomnem letu retorično vpraša: »Zakaj ne bi obiskali Prage, nedvomno najvznemirljivejšega kraja v Evropi v tistem času?« Včasih so praški pomladi namenjene še bolj bombastične besede: profesor politične znanosti na Drake University v Iowi jo v knjigi, ki jo je izdal Cambridge University Press, postavlja »med najpomembnejše epizode v povojni evropski politiki«.

Politična instrumentalizacija takih študij postane jasnejša, če si ogledamo širši mednarodni okvir, ki ga »neideološki« in »nepolitični« neopozitivizem praviloma zaobide. Druga stran sodobnega neopozitivističnega občudovanja praške pomladi je amnezija, pozabljanje številnih drugih sočasnih dramatičnih dogodkov, ki nekako ne pristajajo popreproščeni neopozitivistični dogmi o »demokratičnem« Zahodu in »nedemokratičnih« komunističnih režimih, dogmi, izposojeni pri hladnovojnih vojščakih. Da bi to trditev dokazal, lahko uporabim prav kvantitativno argumentacijo, ki je tako blizu neopozitivističnim študijam. Med invazijo Varšavskega pakta na Češkoslovaško je bilo ubitih 233 ljudi – od katerih je bilo nič manj kot 96 (ali krepko čez tretjino) Sovjetov in njihovih zaveznikov. Po drugi strani je bilo leta 1966 v masakru, ki je sledil desničarskemu državnemu udaru Suharta v Indoneziji (z materialno podporo in enoglasnim odobravanjem ZDA), pobitih pol milijona do tri milijone komunistov in njihovih (domnevnih) simpatizerjev. Gre torej za največji politični poboj v človeški zgodovini, ki pa ga pri na videz objektivnem tehtanju strahot in »strahot« 20. stoletja neopozitivistične študije le redko omenjajo.

To seveda ni vse. Čez 60. in zgodnja 70. leta so ZDA vodile imperialistično vojno proti Vietnamu, v kateri so Američani porabili več bomb kot med celotno drugo svetovno vojno. 16. marca 1968, torej sočasno s praško pomladjo, so Američani v masakru v My Laiju pobili med 347 in 504 neoboroženih civilistov vseh generacij. Če sploh ne omenjamo mnogih drugih imperialističnih prelivanj krvi, od belgijsko-ameriško podprtega uboja Patricea Émeryja Lumumbe v Kongu leta 1961 do uboja Ernesta Cheja Guevare leta 1967, ki ga je v organizaciji Cie, kakor namigujejo pred desetletjem odkrite informacije, najverjetneje orkestriral nacistični vojni zločinec Klaus Barbie, znan kot »lyonski klavec«. Ti in mnogi drugi krvavi zgodovinski dogodki kažejo, da so sile antikomunističnega militarizma tudi po propadu evropskega nacifašizma ostale močne in povezane. To ne postavlja pod vprašaj le nenehnega poudarjanja pomena praške pomladi, temveč tudi poudarjanje domnevno pretirane paranoje Sovjetske zveze, ki se je bala razraščanja vpliva veliko močnejšega in agresivnejšega nasprotnika.

Čudi tudi način obravnave praške pomladi, ki je bila v izhodišču socialistično gibanje; z načelno, že kar svojeglavo zaletavostjo proti nenaklonjenim razmeram pravzaprav predstavlja paradigmatično levo gibanje, kakršna apologeti kapitalizma običajno cinično napadajo kot lunatična in sfantazirana; zanimivo, ti isti režimski apologeti se praški pomladi ne morejo nadiviti, njeno zatrtje pa sprejemajo s tarnanjem površinskega moralista. To je seveda sistemski hladnovojni impulz: večji nasprotnik, ki se mu je v nenaklonjenih razmerah zoperstavil praški socialistični poskus, tokrat pač ni bila kapitalistična država (v prid katerih cinični apologeti vselej najdejo priročne izgovore), temveč – Sovjetska zveza. In ker so bila proti slednji dovoljena, če ne kar zaželena vsa orožja, so hladnovojni vojščaki v praški pomladi prepoznali izvirno liberalno gibanje, s čimer so precej popačili dejansko, liberalizirano socialistično jedro gibanja, ki ga (prav nič nevtralno) častijo.

Poglejmo si namigovanja v zvezi z reformnim programom komunista Zdeněka Mlynářa. Ta si je leta 1968 prizadeval za več pluralizma znotraj komunističnih sistemov, obenem pa svaril pred nedemokratičnostjo kapitalističnega večstrankarskega sistema. Tudi nekateri drugi praški reformisti kot Věněk Šilhán so obsojali večstrankarstvo, ki da je v zatonu celo v kapitalističnih državah. Čeprav je bil Mlynář do večstrankarstva skeptičen celo konec 80. let, ko je svetoval zadnjemu sovjetskemu predsedniku Gorbačovu, njegov program iz leta 1968 pogosto postavljajo v neposredno bližino kapitalističnih političnih procesov.Ameriške in srednjeevropske študije prav tako rade pozabljajo na še en numerični podatek, ki bi jim pri neopozitivistični analizi lahko prišel prav: med 30. junijem in 10. julijem 1968, torej v času popolne odprave cenzure, so na Češkoslovaškem potekale ankete, ali si ljudje želijo še naprej živeti v komunizmu ali bi raje prestopili v kapitalizem. Kar 89 odstotkov sodelujočih Čehoslovakov (ki jih današnje nepolitične študije rade predstavljajo kot nezadovoljne ujetnike komunističnega režima) je izglasovalo komunizem, za kapitalizem pa se je odločilo le pet (5) odstotkov vprašanih. (Konec koncev – če bi bili Čehi res tako ogorčeni nad komunizmom, si novembra 1989 ne bi bilo treba izmisliti smrti neobstoječega študenta Martina Šmída, da bi na ulice prišle razjarjene množice in komunistično vodstvo države »demokratično« prisilile k odstopu.)

Ker dejstva torej ne govorijo čisto v prid hladnovojnemu neopozitivizmu, se jih pri spominjanju praške pomladi navaja redkeje kot (luknjičava in ne brezinteresna) spominjanja njenih akterjev. V poštev pridejo zlasti tisti, ki so pozneje z žametno (kontra)revolucijo dejansko postali del liberalnega in/ali desničarskega češkega establishmenta. Njihovi »spomini« pogosto dobijo esejistično, če ne čisto literarizirano formo. Vendarle bi bilo kljub obilici metafor, ki naj nadomeščajo analizo, celo iz teh pričevanj mogoče sestaviti popolnoma drugačno sliko dogodkov. Tudi literarizirana pričevanja, če so le poštena, namreč težko skrijejo, da je šel češkoslovaški sistem že vsaj od zgodnjih 60. let v smeri vse večje demokratičnosti in individualnih svoboščin. To izkazuje tudi prispevek diplomata Martina Palouša v zgoraj omenjenem zborniku Promises of 1968: Crisis, Illusion, and Utopia – če ga seveda zmoremo brati onkraj antikomunističnega spina. Čeprav Palouš omenja prebujanje češkoslovaške družbe iz »stalinistične nočne more«, čeprav je »temu trendu« menda sledil »po svoje, z odkrivanjem sveta tam zunaj« in sklicevanjem na »javne intelektualce, tako marksistične kot nemarksistične«, malo zatem sistemu, ki mu je vse to omogočil že na začetku desetletja, leta pred praško pomladjo, pripiše »obrabljeno in podebiljajočo ideologijo«, njegove ekonomske reforme pa odpiše kot neracionalne. Palouševa literarizirana pripoved se tako zmagovito sklene šele z žametno restavracijo kapitalizma kot zadnjo stopnico domnevne češke »svobode«. Ob tem bi bilo zanimivo preveriti, koliko Pražanov ima danes (po domnevni zmagi »svobode« nad »podebiljajočo ideologijo«) čas in zadostno izobrazbo, da se inspirira pri »tako nemarksističnih kot marksističnih« javnih intelektualcih, in kdo bi ti intelektualci sploh bili.

Ne nazadnje: pozornost, naklonjena praški pomladi, je nesorazmerna že nasproti njenemu vzoru: študentskim gibanjem in porajajoči se novi levici v zahodnih kapitalističnih središčih. To pa ni edina razlika z neopozitivistično obravnavo komunističnih režimov.

Protest v zahodnih kapitalističnih središčih: zgolj navidezna poljubnost spominjanja
Takoj je treba ugotoviti sledeče: študentsko novo levico zahodnih kapitalističnih centrov neopozitivistični avtorji iz Srednje Evrope in ZDA obravnavajo precej bolj raznoliko od komunističnih režimov (ki jih neopozitivizem uniformirano, instrumentalno, enoumno zavrača). Na prvi pogled tu mainstreamovske študije niso podvržene tako dogmatični, rigorozni liniji kot pri obravnavi komunističnih režimov. Interpretacije nove levice so med seboj namreč pogosto celo protislovne: za nekatere avtorje so bili študentski nemiri kritičen antiavtoritaren izbruh teženj po individualnih političnih svoboščinah; za druge so predstavljali antiindividualistično stemnitev, ki jo je povzročila nahujskana nekritična drhal. Za nekatere je bila nova levica ultimativno modernistično gibanje, ki so ga okvirjale »politične« in »ideološke« implikacije v najčistejši obliki; za druge pa je ravno nova levica zaustavila »politično« in »ideološko« zapuščino 20. stoletja v korist »nepolitičnega« in »neideološkega« postmodernizma. Konec koncev: za nekatere neopozitiviste so bila novolevičarska študentska gibanja leta 1968 izpolnitev levega univerzalizma, ki je od razsvetljenstva pozival na skupni boj za emancipacijo; za druge so pomenila usodni preobrat, ki je nekdaj univerzalistično levico razbil na nepovezane skupinice, katerih partikularne zahteve se odtlej niso nikoli več poenotile.

Omenjena razhajanja glede nove levice med posameznimi neopozitivističnimi študijami navidezno pritrjujejo sodbi, ki jo imajo neopozitivistični mainstreamovski raziskovalci o sebi, torej njihovi »neideološkosti«, »nepolitičnosti« in celo »nevtralnosti«. A gre le za videz, za ideološki učinek: ti nasprotujoči si pogledi niso dokaz za širokogrudnost sodobnih mainstreamovskih študij pri nekaterih področjih (npr. nova levica 1968) v primerjavi z drugimi področji (npr. komunistični režimi). Prej nasprotno: v večini neopozitivističnih študij je mogoče (tako na ravni vsebine kot retorike) prepoznati rigorozno konservativno jedro. Še tako raznolike interpretacije nove levice leta 1968 izkazujejo zgolj tip, obliko, modus antikomunistične dogme, s katero te študije presojajo celotno 20. stoletje.

Nasprotujoči si pogledi posredno izhajajo iz političnih trenj znotraj samih novolevičarskih gibanj leta 1968. Razvoj teh gibanj je bil vse prehiter in preveč raznolik, da bi mu novolevičarsko teoretično rezoniranje lahko konsistentno sledilo. V novolevičarskih gibanjih so se elementi radikalne levice prosto povezovali z elementi anarhizma in liberalizma, ponekod pa so se nekateri akterji približali tudi konservativnejšim političnim nazorom. Teoretska utemeljitev teh gibanj je bila tako prepuščena intelektualcem poznejših generacij – in kajpak sočasnemu hladnovojnemu spinu.

Kompleksnost lahko ilustriram z odgovorom različnih »nesovjetskih« levih politik leta 1968 na češkoslovaške dogodke. Odzivi nanjo so bili veliko bolj raznoliki in manj dogmatični od enoumnih interpretacij praške pomladi pri sodobnih neopozitivistih. To ni zanemarljivo, saj se ti z domnevno nepolitičnostjo bahajo izključno, ko se primerjajo z menda preveč »dogmatičnimi« in »enoumnimi«, torej preveč političnimi levimi perspektivami. Za nekatere levičarje in leva gibanja je bila praška pomlad skupaj s svojim klavrnim koncem priložnost, ob kateri so nepovratno zavrnili komunistične režime nasploh; za druge je bila naiven in idealističen poskus liberalizacije, ki je začasno – hote ali ne – okrepil tudi lokalne reakcionarne sile. Za Sartra, ki je v tistem času zagovarjal radikalno leve perspektive, je bilo zatrtje praške pomladi »dejanje agresije«, ki ga je močno oddaljilo od sovjetskega modela. (Tudi uradne komunistične države so bile med seboj daleč od »enoumne« enotnosti, ki se jim pripisuje v današnjem režimskem pisanju: poleg Tita in Ceausescuja je »revizionistični« pohod Brežnjeva nad praško pomlad močno obsojal Mao Cetung, s čimer je navdihnil tudi številne maoistične študentske formacije po Evropi in ZDA.)

Med novo levico in v njeni bližini pa je bilo slišati tudi bolj nenaklonjene glasove, ki bi jih težko pripisali nekritičnemu oportunizmu. Fidel Castro, antikolonialistična ikona protestirajočih študentov, je češko gibanje javno ožigosal kot kontrarevolucionarno, podobno pa je praška prizadevanja razumela tudi preganjana ameriška komunistka Angela Davis. Medtem ko je v ameriškem političnem zaporu preživljala 18-mesečno robijo, je gladko zavrnila apel češkega emigranta Jiřija Pelikana, da bi podprla politične zapornike v vzhodnem bloku. V njenih očeh so (po svojem prepričanju sicer progresivni in svobodoljubni) srednje- in vzhodnoevropski disidenti objektivno zgolj pomagali retrogradnim silam pri spodkopavanju socialističnega projekta. Nekaterim pa je bilo tudi vseeno; poleg zgoraj omenjenih tragedij se je v tistem času odvijalo tudi precej obetavnih procesov kot jugoslovansko samoupravljanje, dekolonizacija in osvobodilne vojne narodov sveta (té so sicer permanentno zaustavljali zahodni imperialisti, ki so se radi imenovali za »demokratične«). Tako celo Tony Judt priznava, da leta 1968 v številnih razgovorih s francoskimi študenti tema niti enkrat ni nanesla na praško pomlad, kar samo še enkrat pokaže na pretirano pozornost, ki je je ta deležna pri današnjih neopozitivistih.

Tako večplastno, kompleksno, predvsem pa diferencirano (nova) levica leta 1968 ni obravnavala zgolj praške pomladi, temveč tudi številne druge sočasne dogodke. Kakor so komunistični režimi v evropskih in azijskih perifernih državah po drugi svetovni vojni največkrat iz nič ustvarili javno sfero, so novolevičarska študentska gibanja v zahodnih središčih okrepila in radikalizirala že obstoječo, v ospredje pa so postavila kritičnost in polemičnost. Vse to kaže, da je hladnovojna propaganda za manipulacijo potrebovala več akrobatske spretnosti kot pri pokrivanju češkoslovaškega dogajanja.

V osnovi so levičarske študente po zahodnih kapitalističnih središčih (zlasti v ZDA in Franciji) hladnovojni aparati sprejeli na nož. Da bi njihovo menda "protiameriško" dejavnost kar najbolj imobilizirala, je Cia v operaciji Chaos vohunila za levičarji in mednje infiltrirala svoje agente. Ti so med letoma 1967 in 1974 proizvedli datoteke 7200 Američanov kakor tudi računalniški indeks 300 tisoč posameznikov in okoli tisoč skupin. (Zanimivo in za omenjeni prispevek zgovorno, v istem času je Cia skozi svoj stranski propagandni projekt, tako opevani Radio Free Europe, enoglasno podpirala praška prizadevanja.) Ko pa je po drugi strani hladnovojna propaganda obrekovala komunistične režime, so ti isti onemogočani in nadzorovani levičarski študentje, prav kakor drugi nepokorni Američani, nenadoma obveljali za dragocene predstavnike "pluralnosti", nujnega "izziva oblásti" in "svobode govora", torej vsega, česar naj komunistični režimi ne bi imeli. (Ne gre pozabiti, da koncept svobode govora v ZDA pred dejavnostmi nove levice v 60. letih še zdaleč ni bil samoumevno sprejet.) Ta dvojnost jasno kaže, da so morali hladnovojni aparati od 60. do 80. let neprestano preklapljati med omenjenima interpretacija – to preklapljanje pa je opazno tudi v navidezno nedogmatičnih neopozitivističnih študijah.

Med tistimi, ki v mainstreamovskih publikacijah študentska gibanja kujejo v zvezde, in tistimi, ki jih cinično odpišejo kot "naivna", pravzaprav ni velikih razlik: oboji so namreč bolj ali manj dosledno cinični do tiste levice, ki je v središču njihove analize. Medtem ko se npr. ameriški zgodovinar idej Richard Wolin ukvarja s francoskimi študenti, ki jim očita "zastrupitev z maoizmom" in "ideološke plašnice", se zgodovinarka idej Maud Bracke v knjigi, prav tako izdani pri CEU, ukvarja s francosko in italijansko komunistično partijo. Zato se pri njej cinizem do levice kot bi trenil preseli k ocenjevanju komunističnih partij – iste francoske študente, ki jih Wolin arogantno obrekuje, pa zgodovinarkina interpretacija nagradí za njihovo ne vselej reflektirano nasprotovanje nasprotovanje komunistični partiji. Skratka, obojna dognanja, četudi nekonsistentna in vzajemno nekompatibilna, čvrsto povezuje antikomunizem, ki okvirja tudi dvotirno hladnovojno pojmovanje nove levice. Pač po formuli – če je bila nova levica leta 1968 pozitivno socialno dejstvo, to pomeni, da je bila boljša od komunističnih režimov. (Tu se poudarja njen pravičniški položaj nemoči.) In če je bila nova levica leta 1968 negativno socialno dejstvo, pomeni, da je bila komunističnim režimom primerljiva. (Tu se poudarjata njeno levičarsko in antikapitalistično nazorsko jedro.)

Konec koncev mainstreamovski teksti, ki o novi levici pišejo spodbudno, povsem odmišljajo njeno kritično protivojno in antikolonialno bazo ter jo reducirajo na abstraktne puhlice o osvobajajočem individualizmu. Izpostavljajo torej zlasti tiste njene trenutke, ki so se v nekaj letih pokrili z neoliberalno ideološko prevlado in ki so dejansko prispevali k zatonu novolevičarskega študentskega angažmaja. Pri antikapitalističnem in levem gibanju torej hvalijo tisto, kar se je sčasoma izkazalo kot njegov sistemski problem, ki ga je hladnovojna propaganda nadvse uspešno speljala na svoj mlin. To dokazuje tudi ideološko retrospektivno izenačevanje emancipacijskega gibanja za več svoboščin leta 1968, ki so se ga stebri svetovnega kapitalističnega sistema tako bali, z antikomunističnimi protesti, ki so med letoma 1989 in 1991 te iste stebre učvrstili do prej neslutenih razsežnosti.

Takšno pojmovanje lahko brez dodatnih pojasnil vodi do grotesknih popačenj, ki jih najjasneje izkazuje mainstreamovsko pojmovanje antisemitizma leta 1968. V omenjenem zborniku Promises of 1968: Crisis, Illusion, and Utopia se Irena Grudzińska Gross elegantno izmakne nevralgični točki – poljskemu historičnemu antisemitizmu, ki je dandanes spet posebno relevanten, in preganjanje Judov po liniji najmanjšega razmisleka pripiše komunizmu. Povsem enako slepoto za grozote novejše zgodovine do leta 1945 izpričuje tudi poglavje o antisemitizmu v Romuniji: za preganjanje Judov na vzhodu so krivi preprosto komunistični režimi, krvava zgodovina preganjanja Judov od zgodnjega krščanstva do Hitlerja (in romunske Železne garde) pa tako ostane neproblematizirana. Povsem drugače pa zbornik obravnava antisemitizem na kapitalističnem Zahodu. Kritični bralec bi pomislil, da bi se integralna študija antisemitizma leta 1968 le stežka izognila dvema fašistoidnima režimoma, ki sta tedaj na evropskih tleh še obstajala, tj. španskemu in portugalskemu; ali pa da bo temeljito raziskala infiltracijo nekdanjih nacističnih kadrov v dejavnosti Cie; ali pa, da se bo – ne nazadnje – dotaknila nedotakljivega statusa nekdanjih nacističnih kadrov v Zahodni Nemčiji; prav impregniranost državnega aparata z nekdanjimi nacisti in odkritje, da je tedanji zahodnonemški predsednik Karl Heinrich Lübke pomagal graditi koncentracijska taborišča, sta bila med glavnimi povodi za študentske proteste leta 1968 v Zahodnem Berlinu še pred usodnim majem.

Seveda pa s hladnovojnimi samoumevnostmi določeni neopozitivizem vsega tega ni niti opazil. Zbornik ima precej manj kritičen domet in namesto teh perečih problematik, z urednikovimi besedami, "zaznava nov razvoj: antisemitizem radikalne nove levice". Pustimo ob strani mainstreamovsko enačenje (rasističnega in kolonialističnega) antisemitizma in (protirasističnega in antikolonialističnega) nasprotovanja izraelskemu kolonializmu; na tem mestu je zanimivejši sistemski spin, s katerim so hladnovojni aparati diskreditirali svojega nasprotnika. V komunističnih režimih je treba antisemitizem najti pri oblasti, v kapitalističnih režimih pa očitno pri njenih kritikih, protestirajočih študentih – pa četudi je tako retrospektivno obrnjena na glavo celotna moderna zgodovina: v zborniku je celotna krivda za pojav antisemitizma pripisana (tako institucionalni kot alternativni) levici, katere težki boji skozi dobri dve stoletji so tako rekoč lastnoročno zaslužni za postopno emancipacijo Judov v Evropi in ZDA. Če neopozitivistično sliko komunizma kot antisemitskega primerjamo s tipičnimi (in žal spet razširjenimi) desničarskimi insinuacijami stare šole o komunizmu kot "židovski zaroti", lahko hitro vidimo, kako arbitrarna sredstva so dovoljena pri sistemski in totalni demonizaciji hladnovojnega nasprotnika.

Nekaj končnih opažanj
Toda, zakaj je sodobni mainstreamovski neopozitivizem leto 1968 nezmožen kritično razumeti v njegovi kompleksnosti? Odgovor na to je skoraj po nujnosti kompleksen.

Prvič, politične razkole na levi leta 1968 je dandanes težko razumeti že zato, ker se je javna sfera pomaknila tako izrazito na desno, kar je močno osiromašilo tudi družboslovne in humanistične raziskave. Dileme med različnimi akterji leta 1968 se danes zdijo nerazločljive, saj so vse spravljene pod nekritični označevalec "skrajna levica". Zaradi te nerazločljivosti se neopozitivisti zanašajo na navidezno nevtralna "dognanja" hladnovojnih think tankov, ne da bi razumeli, da so bila ta delo profesionalcev, ki so se svoje doktrine jasno zavedali.

Če torej prvi razlog leži v preveliki tujosti, celo eksotičnosti leta 1968 za sodobne raziskave, je drugi razlog (čeprav s prejšnjim neločljivo povezan) vsaj na prvi pogled nasproten: leto 1968 nujno ostaja v slepi pegi sodobne prevladujoče ideologije, saj je po dialektičnem spletu okoliščin postalo njen integralni del. Sodobna neoliberalna tehnokracija je velikanski zagon dobila prav v letih, ki so sledila letu 1968, in sicer v povezavi z dramatičnimi dogodki tega leta. Nova levica se je namreč zoperstavila tržno reguliranemu keynesijanskemu tipu države, del nove levice tudi v imenu poudarjenega individualizma. Sicer je šlo za antikapitalistično kritiko z leve, toda hkrati se je z angloameriško naftno krizo leta 1974 začel krhati keynesijanski sistem, postavljen s konferenco v Bretton Woodsu. Finančno krepko podprti možganski trusti, ki so nasproti sistemski tržni regulaciji razširjali liberalistični ekstremizem, so se zaradi svoje tedanje marginalnosti predstavljali kot – pozor! – "neideološki", "nepolitični" in "nevtralni". Z doktrinarno spretnostjo so manj konsistenten del tistih, ki so prej zagovarjali (kritični) individualizem in skepso do države (v imenu ljudstva), pridobili za svoje propagiranje (nekritičnega, potrošniškega) individualizma in skepso do države (v imenu velekapitala). Tako se je vse manj intelektualcev kritično odzvalo na naknadno institucionalizacijo neoliberalizma okoli leta 1980 v mednarodni politiki in diplomaciji, ko je brezprecedenčna tiranija finančnega kapitala zamenjala socialno, antifašistično in antikolonialno bazo svetovne ureditve.

Tudi to ni naključje: eden od učinkov prevlade neoliberalizma v javni sferi (ter neopozitivizma v družboslovju in humanistiki) je izgon koncepta kritike. Ta se je vse od Kanta le stežka uveljavljal kot vrednota in znak civiliziranih modernih družb, vrhunec doživel konec 60. let, neopozitivizem pa v svojem dogmatičnem zagovarjanju »nevtralnosti« ta razvoj (najbrž začasno) sklepa. Kritični korektiv oblasti, ki je v novem veku nedvoumno pripadal intelektualcem, je tako postal nezaželen, saj ga neopozitivizem eo ipso prepoznava kot "ideološkega", "političnega" in "pristranskega". V akademski sferi zavrnitev koncepta kritike znanost podreja dnevnopolitičnemu pragmatizmu. Ta pragmatizem pa je v današnji obliki formirala prav zmagovita stran hladne vojne. Politični profil slednje je bil po zmagi nad Sovjeti sprejet kot »nevtralen« nasproti političnemu profilu poražene strani, ki je bil razglašen za "ideološkega" in "pristranskega". Neopozitivisti, ki še naprej prispevajo k razširjanju hladnovojnih perspektiv na vsa področja javne sfere, ne razumejo, da to tako pomagajo spodkopavati: razkrajanje javne sfere kot kritičnega korektiva oblasti je eden od ciljev neoliberalne misije.

Toda zakaj se zdita ameriška in predvsem srednjeevropska akademska srenja najdovzetnejši za neoliberalno propagando, ukrojeno po hladnovojnem vzorcu? Do neke mere je odgovor samoumeven; gre za center, ki je hladnovojno propagando izvažal, in za njene ciljne destinacije. V vsaki od teh destinacij je ameriška antikomunistična propaganda po letu 1990 močno okrepila lokalno desnico. Z mitološko pripovedjo o komunizmu kot "totalitarni" intervenciji v sicer menda neproblematičen zgodovinski razvoj ji je namreč pomagala pri lagodnem revizionističnem odmišljanju lastnih fašistoidnih politik med obema vojnama ter pri relativizaciji pred- in medvojne kolaboracije z nacisti.

Povezave so tudi institucionalne – raznorazni ameriški antikomunistični možganski trusti kot Center za preučevanje postkomunističnih družb na marylandski univerzi so povezani s srednjeevropskimi, kot je Romunski kulturni inštitut – prav ta dva pa sta proizvedla zbornik Promises of 1968, ki sem ga v prispevku postavil v ospredje. Romunski urednik zbornika ni le direktor marylandskega centra, temveč tudi predsednik znanstvenega sveta Inštituta za preučevanje komunističnih zločinov in spomina na romunsko izgnanstvo in nekdanji predstojnik Predsedniške komisije za analizo komunistične diktature v Romuniji. Predgovor Vaclava Havla h knjigi The Prague Spring 1968. A National Security Archive Documents Reader, izdani v 90. letih prav tako pri CEU, razkriva, da je nastala kot "sodelovanje med washingtonskim Arhivom nacionalne varnosti in češko fundacijo Praška pomlad 1968".

Situacija torej ne govori ravno v prid akademski svobodi in politični neodvisnosti, ki naj bi ju – če naj verjamemo neopozitivistom – finančno kolonizirana srednjeevropska periferija dosegla s propadom komunizma. Čeravno akademske raziskave v ZDA in Srednji Evropi vse prepogosto izkazujejo dediščino hladne vojne, pa rešitve za situacijo ne gre iskati v neakademskih, zunajuniverzitetnih iniciativah; te so sicer dobrodošel korektiv, toda težava je zdaj prav v tem, da se akademija nereflektirano obrača na neakademske vire, namesto da bi bilo obratno. Vse manjša ekonomska avtonomija univerz raziskovalce namreč objektivno sili v nekritično sprejemanje neoliberalnih režimskih dogem. Tako na ravni objektivnih praks kot na vsebinski ravni raziskav to posredno zahteva že način financiranja znanosti. V zadnjih desetletjih je bilo v Srednji Evropi veliko javnega denarja, ki je bil pred padcem berlinskega zidu namenjen kakovostnemu in avtonomnemu razvoju znanosti, slednji odtegnjenega.

Da bi se to manj opazilo, se je proces odvijal za dimno zaveso domnevno demokratičnega kandidiranja za posamezne projekte. Bolj ko se ruši javno financiranje znanosti v srednjeevropskih državah, večji je bazen tistih, ki v obupu kandidirajo za sredstva, in manjši procentualni delež raziskovalcev oziroma raziskovalnih skupin, ki so denarja naposled deležne. Med razpisnimi pogoji, s katerimi kafkovski sistem konkurenčnosti disciplinira raziskovalce, so objave v knjigah ali relevantni periodiki. Od njihovih založnikov glavnina evropskih raziskovalcev za prispevke že dolgo ni plačana, saj lahko vselej računajo na naval pošiljateljev. (To ni ovira, da so cene zbornikov velikih založb z zastonj pridobljenimi teksti pogosto precej zasoljene.) Proces po elitnosti torej spominja na loterijo, povrh vsega pa so (česar loteriji ne moremo očitati) najuspešnejši kandidati tisti, ki so uspeh že izkazali ali katerih raziskave so ciljno usmerjene k pridobivanju profita. Merila namreč dodatno zaostrujejo tržno naravnane razpisne zahteve. Takšno razslojevanje in posledična pavperizacija znanstvenikov sta daleč od nekdanjega javnega financiranja znanosti v Srednji Evropi – kritično zastavljene raziskave pa so tako v vse večji nemilosti.

Institucija kritičnega intelektualca kot korektiva oblasti je torej – posebno v primerjavi s tako obrekovanimi komunističnimi režimi! – nična. To se ne nazadnje pozna tudi pri založbi CEU; tej konstantno izdajanje moralističnih protikomunističnih pamfletov ni čisto nič pomagalo, ko se je desničarska oblast na Madžarskem postavila proti njej. Kvečjemu ji je bila ta ista oblast lahko hvaležna, da je založba CEU v številnih publikacijah prav komunizmu pripisala vso krivdo za permanentno šibko srednjeevropsko demokracijo – ki pa je v resnici, podobno kot v 30. letih prejšnjega stoletja, smrtonosni koktajl ekonomske (pol)perifernosti, elitistične liberalne arogance in posledičnega vznika militantnega desničarstva. Vsebinsko plonkanje od hladnovojnih aparatov je torej v mnogočem odraz objektivne, institucionalne zmage najmočnejšega hladnovojnega protagonista. Ta obenem gmotno financira videz (a zgolj videz) demokratičnosti, medtem ko evropske in ameriške javnosti disciplinira z varčevanjem in njihov denar še naprej preusmerja v izvažanje imperialističnih vojn.