V Ljubljani je bil povod za študentske proteste lokalen. Svet študentskega naselja Rožna dolina je sklenil, da bodo z dvigom stanarine za 38 odstotkov čez poletje izpraznili nekaj blokov in jih oddali turistom, da bodo pokrili primanjkljaj iz poslovanja.

Študentsko gibanje v Ljubljani je bilo v prvih dveh letih osredotočeno na materialne ("sindikalistične") in statusne (participacija v organih univerze, študentske institucije) interese študentske populacije. V letih 1970 in 1971 se je razcepilo v dva tabora. Prvi se je integriral v uradne predstavniške organizacije in je skušal delovati konstruktivno na interesnih temah. Drugi se je radikaliziral, razširil je svojo kritiko na različne oblike gospostva, tudi na univerzi, protestiral je proti različnim mednarodnim konfliktom in krivicam. Uporabljal je ostrejše metode delovanja, vrhunec je bila zasedba stavbe filozofske fakultete od 26. 5. do 2. 6. 1971. Nezmožnost artikulacije jasnega programa pa je že kazala na degeneracijo, ki jo je nekaj časa še zakrival spektakel protestov in subkulturnih mikrokozmosov. Obdobje 1972–1974 je bilo čas izteka, kjer je razcep na pragmatični znotrajinstitucionalni del in hermetične subkulture rezultiral v depolitizaciji večine in v zapletanju aktivistov v brezplodne ideološke polemike, ugotavlja Ciril Baškovič in drugi avtorji zbornika Študentsko gibanje 1968/72 iz leta 1982.

Medtem je študentsko gibanje v Beogradu in Zagrebu eskaliralo v bistveno širšo fronto, ki jo je državni vrh na koncu zatrl z obsežno represijo. V Beogradu je šlo za študentsko-profesorsko gibanje, ki so ga navdihovali profesorji iz kroga revije Praksis. Ta je že prej kritizirala režim zaradi nasprotja med deklariranim programom in dejansko prakso, zlasti tržno gospodarsko reformo iz leta 1965 in nezdružljivost političnega monopola ZK-ja s samoupravljanjem. Po pisanju Hrvoja Klasića je bilo stališče praksisovcev v korist samoupravnega socializma, režim so razgaljali kot temu nasproten. Diskurzivni obračun režima s kritiki se je začel že konec junija 1968, realni vrhunec pa je dosegel v letih 1974, ko sta bili ukinjeni revija Praksis in Korčulanska poletna šola, ter 1975, ko so prepovedali predavati osmim najbolj izpostavljenim profesorjem.

Na Hrvaškem se je v letih 1969–1971 razmahnilo nacionalistično gibanje "maspok" pod vodstvom dela kulturne elite in političnega vodstva. Kulturniki so razvili teze o ogroženosti hrvaškega naroda zaradi srbske ekspanzije na jezikovnem (projekt skupnega srbohrvaškega jezika z dominanto srbščine) in demografskem področju (nadpovprečna stopnja ekonomskega izseljevanja Hrvatov in ekonomsko priseljevanje Srbov na Hrvaško) ter srbskega spodbujanja dalmatinske in drugih regionalnih identitet. Republiško politično vodstvo je instrumentaliziralo te polemike kulturnikov za obrambo gospodarskih interesov Hrvaške nasproti zveznim institucijam in manj razvitim republikam. Sovpadli sta stališči do etnične ogroženosti in finančnega izkoriščanja Hrvaške. Leta 1971 so se množile zahteve, naj Hrvaška pridobi določene atribute državnosti, študentje na demonstracijah decembra 1971 so zahtevali osamosvojitev. Ko so nacionalistični kulturniki začeli promovirati pripojitev Hercegovine k Hrvaški in so se nacionalistični spori med različnimi narodi širili še v druge republike, je Tito v to ostro posegel, opisuje Sabrina Ramet v prispevku Nationalism and Federalism in Yugoslavia, 1962–1991. Iz ZK-ja so izključili desettisoče članov, razrešili stotine funkcionarjev, zaprli več tisoč oseb, odpustili vrsto akademskih in kulturnih delavcev in ukinili nekatere kulturne institucije in publikacije.

Študentsko gibanje v Sloveniji je bilo ideološko heterogeno. Glavnina "sindikalističnih" in širših, npr. mednarodnih, tematik je izhajala iz levičarskih stališč. Le manjši del zahtev lahko kvalificiramo kot liberalne v smislu zagovora osebnih svoboščin. Obstajali so tudi nacionalistični ekscesi, ki so ostajali marginalizirani v subkulturnem kontekstu. Čas množičnega vrvenja je bil priložnost za promocijo različnih idej in njihovih protagonistov, a dominanta je bila prosocialistična. Neustrezne so poznejše liberalne interpretacije, ki se osredotočajo na subjektivni obrat in emancipacijo osebnega ali gibanju celo pripisujejo zahteve "po 'demokratizaciji' socializma, po večji ekonomski liberalizaciji, odpravi cenzure in policijske represije nad opozicijskimi skupinami, po svobodi v umetniškem in znanstvenem ustvarjanju, avtonomiji univerze, po večji odprtosti do tujine", zapiše Mirjana Ule v Stoletju mladine.

Spomladi leta 1968 se je vsebinsko težišče študentskega aktivizma, ki je obstajal že prej, začelo premikati h, kot pravi Hrvoje Klasić, "kritiki splošnega stanja v družbi". "Na udaru so bili predvsem pojavi, ki so jih imeli za izrazito nesocialistične, kot denimo neupravičeno bogatenje posameznikov, neenakost in korupcija v družbi, neodgovorno obnašanje politikov." Študentsko gibanje seveda ni bilo "neposreden izraz ekonomskih, političnih ipd. konfliktov", pač pa le »specifičen izraz […] družbene krize, prelit skozi prizmo univerzitetnega okolja« z epicentrom v "izobraževalnem procesu in položaju študenta v njem", pa dodaja Ciril Baškovič. Visoko šolstvo je kvantitativno ekspandiralo, kapacitete in norme pa so ostale stare. Rezultat so bile natrpane predavalnice in študentski domovi ter hierarhični, pogosto tudi avtoritarni odnosi profesorjev do študentov. Materialna stiska študentov po tržni reformi se je povečala. Zaradi inflacije so naraščali stroški stanarine, prehrane, prevoza in učbenikov, štipendije in posojila so bili težje dostopni. Diplomantom je pretila brezposelnost, delno zaradi zaostrenih poslovnih razmer, delno zaradi privilegijev manj izobraženih kadrov z vojaškimi ali političnimi zaslugami. Razmere na trgu dela so bile videti kot medgeneracijski spopad glede meril kadrovanja.

Osrednja referenca jugoslovanskega in slovenskega študentskega gibanja 1968 so bila protislovja samoupravljanja, in sicer zlasti protisocialistični učinki tržne reforme iz leta 1965 in nasprotje med načeli samoupravljanja in vztrajanjem etatizma prek političnega monopola ZK-ja. V gibanju so se odražali takratni širši socialni konflikti in ideološka nasprotja, ki so bili posledica razvojnih razlik znotraj Jugoslavije in jih je tržna reforma le še poglobila. Tudi nacionalistični odvod socialnih frustracij in ekonomskih interesov je mogoče razumeti v tem kontekstu.

Jugoslavija je uvedla samoupravljanje po sporu s Stalinovo Sovjetsko zvezo kot alternativo stalinističnemu etatizmu in za mobilizacijo ljudske podpore, ki jo je režim potreboval v razmerah mednarodne konfrontacije, lahko beremo v delu Catherine Samary Komunizem v gibanju: Zgodovinski pomen jugoslovanskega samoupravljanja. Samoupravno gospodarstvo je do leta 1961 dosegalo izjemne rezultate, nato so sledili močna upočasnitev gospodarske rasti, dvig stopnje inflacije in primanjkljaj v bilanci tekočega računa. Mikroekonomska težava je bilo negativno poslovanje nekaterih "političnih tovarn", ki so jih zgradili iz političnih razlogov, zlasti na Kosovu ter v Bosni in Hercegovini. Politično forsirani in subvencionirani težki industrializaciji manj razvitih regij ni uspelo povzročiti razvojnega dohitevanja. Te objektivne težave so govorile v korist spremembi paradigme ekonomske politike.

Reformni sveženj je bil sprejet julija 1965. Vključeval je devalvacijo dinarja, sprostitev cen (opustitev njihovega administrativnega določanja, zaradi česar so se dvignile), zmanjšanje carinske zaščite in znižanje davčnih obveznosti gospodarstva, zapiše Gal Kirn v tekstu Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji. Strukturno najpomembnejša je bila odprava državnih investicijskih skladov, v katere so morala pred tem vsa podjetja vplačevati presežke iz poslovanja in ki so nato podjetjem po političnem ključu razdeljevala investicijska sredstva. Namesto tega so podjetja dobila dostop do investicijskih sredstev v obliki bančnih posojil. Banke so jih dodeljevale na osnovi dobičkonosnosti.

Sprememba načina distribucije investicijskega denarja je povzročila spremembo družbenih odnosov. Ustvarjen je bil trg kapitala. Podjetja so začela obravnavati denar in druga proizvodna sredstva kot kapital, živo delo pa kot navaden produkcijski dejavnik, podvržen racionalizacijam, kar je bilo v protislovju s formo delavskega samoupravljanja. Produkcijska sredstva so postala kapital, razvijati se je začel nekakšen socialistični kapitalizem. "Splošni delavski zbori so zgubili svojo moč, pridobila pa so jo različna menedžerska telesa", ki so dejansko sprejemala strateške odločitve in jih dajala v formalno potrjevanje delavskim zborom, ki niso zmogli obvladovati obilice gradiv. Avtonomijo menedžmenta so krepili tudi "naraščanje velikosti podjetij, združevanja in prevzemi". Nova razredna konstelacija je spodkopala dotedanjo "družbeno pogodbo med delavstvom in njegovim političnim predstavništvom (tehnokracijo ali birokracijo), ki naj bi zagotavljala (nova) stabilna delovna mesta [in] rastoč življenjski standard".

Zaradi devalvacije dinarja, da bi spodbudili izvoznike, ter uskladitve mednarodnih in domačih cen se je močno dvignila letna stopnja inflacije, in sicer kar na 14 odstotkov. Življenjski stroški so narasli za 35 odstotkov in materialni standard prebivalcev je bil ogrožen. Po dvajsetih letih hitre in obsežne selitve delovne sile iz kmetovanja v zaposlitve se je ustavila rast zaposlovanja, zlasti v manj razvitih republikah. Oblasti so zmanjševale stopnjo nezaposlenosti z medvladnimi sporazumi o izvozu "gastarbeiterjev", ugotavlja Marko Kržan v Jugoslovanskem samoupravljanju in prihodnosti socializma. Prav leta 1968 je ekonomsko izseljevanje na Zahod postalo množično. Na drugi strani so naraščale "razlike v osebnih dohodkih med poklici in med panogami". Medtem ko je kupna moč delavstva močno upadla, so naraščale plače v panogah, ki so profitirale od financializacije v tržno naravnanem sistemu, to je "v bankah, zbornicah, elektrogospodarstvu, zunanji trgovini, zavarovalnicah, stanovanjskih podjetjih, športnih organizacijah, podjetjih, ki so se ukvarjala z igrami na srečo". "Ključna beseda, ki jo je bilo v skladu s tem vse pogosteje slišati na ulici, je bila neenakost."

Po uvedbi reforme je bilo vse več stavk in drugih protestov proti povečanim neenakostim. To ni naključje. Reforma je povzročila "poglabljanje dohodkovnih razlik med podjetji in regijami, povečevanje nezaposlenosti in rast inflacije. Posledica so bile delavske in študentske stavke med letoma 1968 in 1971 proti neenakostim in 'rdeči buržoaziji', za 'samoupravljanje od spodaj navzgor'."

Strukturno ozadje tržne reforme in polemik o njej so bile razvojne razlike med republikami. Poleg menedžmenta, strokovnih poklicev v panogah, ki so obvladovale finančne tokove, in profitno uspešnih podjetij je bila reforma tudi v interesu razvitejših republik. Nasprotja med političnimi frakcijami "liberalcev" in "unitaristov" so sovpadala z geografsko distribucijo razvitosti. Susan Woodward ugotavlja, da sta v Jugoslaviji delovala dva nasprotna razvojna modela, slovenski izvozni model in bosanski model, v katerega jedru je bil državni vojaškoindustrijski kompleks. Prvemu sta ustrezali decentralizacija in marketizacija regulacije, drugi je bil odvisen od državnega patronata in sta mu politično ustrezala etatizem in centralizem. Sabrina P. Ramet uporablja nekoliko drugačno taksonomijo, in sicer piše o donavskem in jadranskem konceptu razvojnih politik (ter o slovenskem konceptu kot podvrsti drugega). Prvi koncept je zagovarjal, naj država z obsežnim vlaganjem v manj razvite regije spodbudi razvojno dohitevanje, drugi pa, naj sledeč ekonomski racionalnosti vsakdo razvija tiste panoge, v katerih ima primerjalne prednosti. Na severu so se razvijale konkurenčne lahke industrije, zmožne izvoza na kakovostno zahtevne zahodne trge. Na jugu, predvsem v Bosni in Hercegovini, v Črni gori in na Kosovu, pa je država kampanjsko vlagala v težko industrijo, izkoriščanje surovin in proizvodnjo električne energije. A to je prinašalo slabe rezultate na področju rasti dohodka in zaposlovanja in relativno razvojno zaostajanje.
Različna razvojna modela sta sprožala nasprotni spontani ekonomski ideologiji. Tržna reforma je pomenila zmago protagonistov profitno in izvozno usmerjenega modela. "Hrvaška in Slovenija sta bili dejansko glavni koristnici reform 1965, podrazviti sektor kot celota pa je stagniral." To ekonomsko nasprotje se je v letih po tržni reformi ideološko premestilo v mednacionalne spore, pri čemer so voditelji mobilizirali zgodovinska nasprotja in zamere.

Politična zmaga izvoznega modela je okrepila učinek odvisnega razvoja. Manj razviti so imeli funkcijo dobave poceni surovin, električne energije in delovne sile industrijsko razvitejšim, ki so proizvajali končne produkte za izvoz in za domači trg. Ti so unovčevali glavnino presežne vrednosti v proizvodni verigi in zato hitreje akumulirali kapital. Transferne cene v verigi so ustrezale konceptu neenake menjave, piše Immanuel Wallerstein v Uvodu v analizo svetovnih sistemov. Kapaciteta kompenzacijskega državnega sklada za pomoč nerazvitim republikam in pokrajinam se je skrčila in ostala predmet nenehnih trenj vse do razpada federacije. Poleg tega sklad po letu 1965 ni več razdeljeval nepovratnih investicijskih sredstev, temveč nizkoobrestna posojila.

Od začetka 70. let dalje se je odprlo še strateško vprašanje nadzora nad deviznim tokom iz mednarodne trgovine in se zaostrilo po prvi naftni krizi in po nastanku jugoslovanske dolžniške krize, ki ji je sledila. Slovenija je z vlaganji v znanost, tehnologijo, izobraževanje ter prometno in bančno infrastrukturo izvedla razvojni preboj v industrijske panoge z višjo dodano vrednostjo in dosegla presežek v blagovni menjavi z Zahodom. Tri četrtine izvoza je realizirala na konvertibilnih trgih, kar ji je prinašalo velik devizni tok. Hrvaški je jadranska obala prinašala devizno položajno rento. Preostali deli države so imeli bistveno slabši izvozni potencial. Za nabavo nafte in zahtevnih tehničnih izdelkov na mednarodnih trgih so bili življenjsko zainteresirani za osrednje upravljanje deviznega toka, Sloveniji in Hrvaški pa je ustrezalo, da bi konvertibilne devize upravljali in porabljali sami. To je bilo interesno jedro hrvaškega »maspoka". Leta 1965 je šlo za reformo dostopa do kapitala po tržnih merilih (zmanjšanje investicijske solidarnosti z nerazvitimi), leta 1971 in vse do konca pa za reformo dostopa do deviz (zmanjšanje solidarnosti z nerazvitimi na ravni njihove kupne moči na mednarodnih trgih). Te težnje so se izrazile na različne ideološke načine kot liberalizem, proticentralizem in premeščeno tudi kot nacionalizem. Njihovi razredni nosilci so bili tehnokratski in politični razredi razvitih republik. Študentsko gibanje je večinsko stalo na nasprotni strani, to je na stališču socialističnih idealov.

*Članek je izšel v: Ignjatović, Miroljub, idr. (ur.): Družba in družbena gibanja 50 let po 1968: Slovensko sociološko društvo 2018.