in so 14. aprila 1971 jasno zahtevali omejitev prometa mimo fakultet.

Toleranca do hrupa se je v zadnjih 50 letih nedvomno povečala in morda se zdi nenavadno, da bi bil promet lahko izhodišče za protest. Po drugi strani pa so vse bolj očitne tudi prednosti umirjenega življenjskega in delovnega okolja, kar je razlog za gradnjo protihrupnih ograj in zvočno izolacijo prostorov.

Ko so se leta 1971 pojavile zahteve po zmanjšanju prometa po Aškerčevi, pa tovrstnih pridobitev še ni bilo. Tudi promet je potekal znatno drugače. Tivolska cesta še ni bila zgrajena (tedaj imenovano Cesto VII. korpusa so začeli graditi 1978), dela na ljubljanski obvoznici se še niso začela; še niti deset let ni minilo, odkar je bila Zoisova slepa, zato pa so tramvaj na cesti nadomestili trolejbusi. Prebujeno gospodarstvo in vse več prebivalcev je ob zvezdasti zasnovi Ljubljane ob neuresničenih občinskih središčih pomenilo vrvečo zgostitev v Centru. Hrup, težave pri prečkanju ceste, nenehni tresljaji in slab zrak ... Naveličani študentje so za 14. april napovedali demonstrativno zaporo prometa na Aškerčevi. K protestu jih je spodbudil nepodpisan letak Tehnika proti človeku ali tehnika za človeka, ki je tudi širše vzbudil nemalo pozornosti.

Kljub nekaterim ostem letaka so študentje enourni shod registrirali po pravilih, pri Upravi javne varnosti (UJV), in ga – malce podaljšanega – v sredo, 14. aprila, tudi izvedli, ko so se razpostavili med Filozofsko fakulteto in današnjim šolskim centrom Aškerčeva ter pozneje nenapovedano krenili proti Pošti in Skupščini.

Zasedba Aškerčeve
Kot je v tistem času v Naših razgledih zapisal Bojan Štih, so se študentom pridružili mnogi profesorji, več zunanjih povabljencev pa ni bilo, kar je po njegovem mnenju samo še bolj upravičevalo študentske zahteve in zavest, da se jim krni svoboda, torej pravica misliti drugače. Čeravno je število potnikov po Aškerčevi cesti prekašalo število slušateljev tamkajšnjih fakultet, je poudaril, da je že Rosa Luxemburg opozorila, da svoboda ni privilegij večine. Prav zato je bil protest mnogo več od izkazane želje po tišini. Mladi generaciji "ne gre za to, da bi na demonstracijah uresničevala nekakšno protestno-romantični nothing, marveč se oglaša zato, ker ne more in noče sprejeti sodobnega sveta kot predpisane in samopotrjene družbene resničnosti in entitete".

Protest se je začel opoldne. Shod pred Filozofsko fakulteto, ki se ga je udeležilo od 2000 do 3000 študentov, se je ob govorih razlil čez Aškerčevo. Predvideni polurni program, za katerega se je akcijski odbor Aškerčeva sprva bal, da bo prekratek, se je ob več govorih vabljenih in priložnostnih govornikov, ki so se priglasili k besedi - mikrofon je bil na voljo vsem, in Jadran Sterle je tako prebral neko otroško pesmico o domovini - močno razširil. Študentje so pred mikrofon poklicali tudi predsednika občine Center Toneta Kolarja in ga izžvižgali, ker zaradi pomanjkanja denarja ni zagotovil takojšnjih ukrepov. Ob 13.00 bi moral biti shod končan, a nič ni kazalo, da bi se študentje ustavili, kaj šele razšli, sploh potem ko so prejeli solidarnostno brzojavko beograjskih študentov: "Zahtevjajte prekinitev prometa ob določenih urah – poročajte o doseženem."

Dvom o učinku protesta
Najbolj ogreti so se zavzeli za trajnejše ukrepe – kopanje luknje v cestišču ali namestitev barikad. Nemirno ozračje so še popestrili posamezni protimiličniški pozivi, med njimi je bilo najodmevnejše "streljanje policajem med oči" Milana Jesiha, kar so si različne frakcije znotraj gibanja razlagale zelo konkretno ali pa skrajno metaforično. Študentsko vodstvo se je znašlo v težavi, kako mirno prenehati protest in znova sprostiti promet, ki so ga v tem času miličniki usmerjali po bližnjih cestah.

Malo pred 14. uro je le obvladalo položaj in presodilo, da je treba upoštevati dogovor z UJV-jem, ter predstavilo ultimat za mesto in republiško vodstvo: prvo mora v desetih dneh urediti obvoz, drugo pa pa naj v tem času skliče izredno sejo za obravnavanje njihovih težav. "Če se v 10 dneh problem ne uredi ali ne dobimo argumentiranega odgovora, bomo nadaljevali z radikalnimi akcijami uporabe vseh nam razpoložljivih sredstev," so zapisali in zagrozili z novim shodom 26. aprila opoldne, hkrati pa kot rešitev predlagali, da se med 7. in 21. uro uredi preusmeritev prometa.

Ultimat pred skupščino – s soglasjem milice

Nato so s pozivom Jaše Zlobca "Sedaj pa vsi pred skupščino!" čez Gradišče odkorakali proti središču mesta in ustvarili pravcati prometni zamašek. Milica jih pri premiku ni ovirala, jih je pa pri Kazini pričakal postroj z vodnim topom. Sicer naj bi bili slabo opremljeni, v starih uniformah in z gasilskimi čeladami, "le njihovi čevlji so bili nekoliko močnejši od običajnih", se je za Delo spominjal Tone Stojko. Milica je onemogočila pohod dalje na Ajdovščino ali celo dalje pred RTV (nekateri so predlagali tudi zasedbo RTV-ja), hkrati pa zaprla prodiranje pred skupščinsko stavbo. Posredoval je profesor Vojan Rus, policija je nato izpraznila Šubičevo in študentom celo posodila megafon, da je Darko Štrajn pred poslopjem današnjega parlamenta lahko na glas prebral študentski ulitimat. Do 15. ure so se študentje počasi razšli.

Dogodek je zbudil tisk, da so se bolj posvetili problemu "prometne gostote" v Ljubljani in se zamislili tudi nad delom ob še prometnejših cestah od Aškerčeve. Podatki za Prešernovo cesto so tako leta 1969 izkazali tudi do 22.500 vozil v 16 urah, za Cojzovo 15.200, za Aškerčevo pa 12.080. Ljubljanski zavod za urbanizem je podrobno prometno študijo o razmerah v tekočem letu obljubil do junija.

Profesorska evalvacija zasedbe
Univerzitetni komite je namreč shod obravnaval na dveh sejah v ožji sestavi dan prej in dan pozneje. Na prvi seji so potrdili upravičenost shoda kot oblike protesta za zmanjšanje prometa, opozorili tudi na širše družbene probleme, izrazili pomislek, da bo shod verjetno trajal dlje kot eno uro, sicer pa da zaupajo študentom organizatorjem, ker je med njimi precejšen delež komunistov, le članki v izredni številki Tribune bi morali biti bolj usklajeni s posameznimi akcijami in dejanskimi zahtevami. Druga seja je bila namenjena ovrednotenju protesta in oceni njegovega odmeva v javnosti. Pozdravili so nenasilen potek shoda oz. omejenost izgredništva na posameznike, ki med navzočimi niso pridobili somišljenikov, resničnost izraženih prizadevanj ter poročanje medijev, tudi RTV, in se tudi sami pridružili študentskemu ultimatu.

Pri organizaciji so priznali nekaj pomanjkljivosti, predvsem nedovoljšnjo pripravo gradiva (elaboratov o možnem obvozu in prenovi Aškerčeve) in premalo organizirano izmenjavanje govornikov, z razpoloženjem neskladno oceno trajanja shoda, nedosledno izražanje mnenj prek akcijskega odbora, želeli pa bi si tudi večje udeležbe profesorjev in prilagajanje oblik protesta posameznim problemom, kar se navezuje tudi na reformo univerze in njenega delovanja. Ugotovili so, da tako ozaveščanje posameznikov kot množične šokantne akcije niso dovolj za dosego ciljev, vse skupaj je treba zaokrožiti še z organiziranim delovanjem, z vztrajnim oblikovanjem predlogov, utemeljitev in zahtev. Komite se je tudi zavzel za nadaljnje shode v sodelovanju s policijo, katere delo je pohvalil kot trezno in razsodno.

Kmalu pa je bilo jasno, da je bil 10-dnevni rok presmela zahteva. Akcijski odbor Aškerčeva je nadalje prirejal dogodke, ki so opozarjali na cestni problem, prvega že 19. aprila na Strojni fakulteti, še več podobnih tribun pa se je zvrstilo v maju. Jaša Zlobec pa je ob tem v Tribuni zapisal: "Demonstracije, ki smo jih imeli v sredo, so nas naučile marsičesa. Ta družba ni zmožna uspešno in dokončno reševati problemov. Primer s cesto in hrupom nam mora služiti pri nadaljnjih akcijah. Ne smemo molčati ob problemih, ki padajo na nas vsak dan v večjem številu. Pokazati moramo tej družbi (tj. tistim, ki jo vodijo), da nam ni vseeno, kaj z nami počenjajo. Prekiniti moramo edinstveno prakso, da gredo vse spremembe mimo nas, ne da bi nanje reagirali."