V študijskem letu 1971/1972 je začelo študentsko gibanje počasi ugašati. V jeseni 1971 je bilo še nekaj posameznih akcij, ki niso bile več tako množične. Ustanavljajo se (Jure Detela), študentska partija Gibanje 13. november (Jaša Zlobec … ), poskus ustanovitve skupnosti mladih za varstvo okolja (Boris Cizej), alternativna univerza (Pavle Zgaga in somišljeniki), alternativni časopis SP – Slovensko podzemlje, pozneje bolj znano pod imenom Podpodje (Milan Dekleva) …

Jure Detela, pesnik in študent umetnostne zgodovine, je na študentskem sejmu, 23. oktobra 1971, na Filozofski fakulteti ustanovil študentsko cerkev. Ravno takrat je potekal študentski sejem, ki je po prvem literarnem maratonu postal vsakoletna stalnica v avli fakultete. Tribuna je objavila Detelov osnutek za ustanovno listino študentske cerkve (leto XXI, 8. november 1971), kjer urednik v uvodu z "obžalovanjem" zapiše, da je ustanovitvi prisostvovalo le nekaj sto študentov. Zborovanje je prekinila čistilka zaradi izpolnjevanja svojih službenih dolžnosti, zato so morebitne zainteresirane za članstvo v študentski cerkvi sprejemali kar v uredništvu Tribune ali na domu ustanovitelja, na Gregorčičevi. Ta seznam je sedaj verjetno izgubljen, če je sploh obstajal, a se je osnutek k sreči ohranil. Detelo je množica študentov zelo presenetila, saj je v že vnaprej pripravljenem osnutku za ustanovno listino zapisal, da študentje zelo skeptično gledajo na ta poskus.

Kaj naj bi ustanovitev študentske cerkve pomenila v času levičarskega študentskega gibanja? Je bil to "gviht" na nasprotni strani tehtnice, to je protiutež napovedanemu ustanavljanju študentske partije, ki se je zgodilo kakšnih štirinajst dni pozneje? Je bil to še en izvirni prispevek k ustvarjalni igrivosti? Ali pa je bil to še en kulturni in politični hepening? Obe značilni sestavini, igrivost in hepening, sta bili v drugem obdobju študentskega gibanja namreč stalnici. Ali je samotni potohodec, ki ga je policija ob vsakem državniškem obisku Ljubljane umaknila v "varen" pristan Povšetove, iskal tolažbo za svojo trpečo dušo? Odgovori na ta in ob tem še druga porajajoča se vprašanja gotovo niso enoznačni. A dejstvo je, da smo o tem in še o mnogočem ure in ure debatirali v nekem drugem varnem pristanu, v Šumiju, namreč, na pol poti med uredništvom Tribune v Kazini in Filozofsko fakulteto. Zato je mogoče reči, da je odgovor na gornje vprašanje kategorično zanikanje.

Juretova zamisel o študentski cerkvi je bila kljub vsej svoji filozofski naravnanosti pravzaprav zelo preprosta: nobena vera ali svetovnonazorska usmeritev ni bila kriterij za vključitev v njene vrste. Detela se je spraševal, ali potemtakem izraz cerkev sploh ustreza kot oznaka nastajajoče institucije? A tudi na to je našel odgovor, saj je lucidno ugotovil, da ateisti niso bili nikoli tako verni, kakor so danes, zato naj bi se v cerkvi kar največ pozornosti posvečalo povezavi človeka – njegovih misli, čustev in dejanj – z religiozno (beri ideološko!) zavestjo.

Študentsko cerkev je razumel kot neločljiv del enotnega študentskega gibanja, saj so dogodki zadnjih let (zasedba Aškerčeve ulice, zasedba Filozofske fakultete, neštete akcije in članki v Tribuni) pokazali, da so študentje tista družbena sila, ki ima najbolj izdelano vizijo popolne družbe.

Detela je zagovarjal enotnost študentskega gibanja zaradi skladnosti s študentskim etičnim in moralnim imperativom, oba naj bi bila utemeljena v samem gibanju. To študentsko neoporečnost je ponazoril z odnosom med študenti in policijo, saj naj bi prav zunanja šibkost študentov v primerjavi s policijo dokazovala njihovo moralno čistost.

Toda prav kmalu je ugotovil, da se študentsko gibanje razvija v dve smeri. Utemeljitelj prve smeri naj bi bil Dušan Pirjevec, ki naj bi zagovarjal spreminjanje sveta zunaj študentskega gibanja, kar je Detela takoj opredelil kot željo po politični in družbeni moči. Menil je, da naj bi se s tem morale ukvarjati druge študentske institucije: IO oz. izvršni odbor, AO oz. akcijski odbor, UK oz. univerzitetna konferenca in Tribuna. Na tem ozadju postane Juretov koncept povsem jasen: študentsko cerkev si je zamislil zunaj konteksta politične smeri v študentskem gibanju in se postavil na stran "kulturnoanarhistične" smeri, za katero je značilno, da se gibanje utemeljuje v samem sebi in da je vsak posameznik nosilec akcije. Toda ta študent, posameznik, nosilec akcije spreminjanja sveta, bi si vseeno moral prizadevati za enotno delovanje, presegati delitev na dve smeri in delovati skladno s študentskim etičnim in moralnim imperativom.