"Študentski protesti po vsem svetu leta 1968 so nam dali upanje. To je bila zadnja velika utopija," pripoveduje pisatelj Ivo Svetina, sopotnik revolucije pred 50 leti. In kritično ocenjuje današnji svet in družbo: "Položaj mladih se mi zdi katastrofalen. Njihova prihodnost je grožnja, ne obet. Politika bi morala začeti konkretno uresničevati svoje prazne besede. Ne verjame, da se danes dá kaj doseči z dialogom, ker je druga stran – torej oblast – gluha."

Individualizem utopij
Pa so mladi sploh še pripravljeni zahtevati (ne)mogoče? V študentskih domovih se povečuje povpraševanje po enoposteljnih sobah, kar tudi zunaj spletnega mehurčka potrjuje tezo o vse večji individualnosti mladih. "To kaže na to, da se družba individualizira in da se mladi niso več pripravljeni niti malo prilagoditi," komentira eden izmed stanovalcev študentskega bloka v ljubljanski Rožni dolini.

Filozof in profesor Igor Pribac veliko časa preživi s študenti, z njimi se pogosto druži tudi zunaj fakultete: "O generaciji svojih zdajšnjih študentov nisem prepričan, da je pripravljena demonstrirati za kakšno višjo idejo, čeprav ne morem reči, da je apolitična in da se ne zanima za družbeno dogajanje. Je pa zanimivo, da v letu 2018 veliko mojih študentov zanimajo etična vprašanja, odločna stališča v zvezi z režimi prehrane, odnos do živali, vprašanje evtanazije, ekološke teme … Veliko je tudi diplomskih del s takšno tematiko. To niso klasične politične teme, ampak intimna vprašanja, za katera so se pripravljeni postaviti in tudi angažirati."

Utopije novih držav
Simona Škrabec je prevajalka in literarna kritičarka, rojena v prelomnem letu 1968, zdaj že dobrega četrt stoletja živi v Barceloni. Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupé si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost. Simona Škrabec je v treh desetletjih doživela vse svobodne in utopične sanje moderne Evrope: "Vsa Evropa se je spremenila. Mi smo celo mladost sanjali neko novo Evropo, ko smo odrasli, je padel Berlinski zid. Zdaj, ko smo prišli v zrela leta, se je svet zavrtel v drugo smer. Vse ideale, ki smo jih imeli, ko sem bila stara 20 let, je spet treba potegniti na plano in jih posredovati našim otrokom. Bojim se, da mladi rod, ki je odrasel v svobodni Evropi, ne ve, kako je, če obstajajo meje."

Je še čas za utopije?
Nihče ne ve, kakšen bo svet čez 50 let, kam bodo družbo pripeljale zdajšnje in prihodnje generacije politikov in poslovnežev, kaj bo prinesel razvoj tehnologije, v kakšnem podnebju bomo živeli …

Vera v boljši svet in želja po njegovem spreminjanju se morda res zdita utopični, a iskrene ideje lahko vedno padejo na plodna tla. Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče?! Morda pa so velike utopije šele pred nami. Ker brez utopij ni sprememb. Prihodnost je lahko tudi obet, ne le grožnja. Psihologinja in profesorica Mirjana Ule: "Brez utopij, brez zahtevanja nemogočega, ni sprememb, nadgradnje obstoječega. Moramo imeti utopije, da lahko skozi te utopije pogledamo, kaj bi lahko bilo drugače in kaj želimo, da bi bilo drugače. Najbrž je kdaj tudi treba, da se sprijaznimo z obstoječim in se stvari stabilizirajo, ampak pride čas, ko je treba zahtevati nemogoče. In morda je prav današnji čas tak."

V četrtem delu podkasta Zgodbe/Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kje se je izgubil duh iz leta 1968, kako se zdaj zavzemamo za svobodo, pravičnejšo družbo, enakopravnost. Osmišljamo 50 let zgodovine, analiziramo razmere v letu 2018 in gledamo v utopično prihodnost.