Italijanski maj '68 je v nasprotju s francoskim trajal bistveno dlje, deset let, vse do konca sedemdesetih ali celo začetka osemdesetih let. In v nasprotju z dogajanjem v Nemčiji je v Italiji prišlo do dejanske in močne navezave delavcev in študentov.

Nekaj časa se je zdelo, da je vse mogoče. Da je revolucija za naslednjim vogalom. A vse to, če gledamo za nazaj, je bila zgolj iluzija. Levici, parlamentarni ali revolucionarni, so bile dovoljene zgolj in samo sanje. Razumeti moramo, da je bila Krščanska demokracija (Democrazia Cristiana, DC) ustanovljena zato, da je vladala do konca hladne vojne, bodisi sama bodisi s podporo političnih strank levo ali desno od nje. Vendar vedno na vrhu. Bila je neke vrste branik vrednot Zahoda, kot pravi aktivist, sociolog in politični filozof Antonio Negri.

Komunistično in socialistično gibanje je lahko igralo le bolj ali manj trdo opozicijo. Ko je preveč povzdignilo glas, je del državnega aparata v navezavi z neofašisti udaril z bombami, Italija pa je zdrvela v svinčena leta. Ni nepomembno dodati, da se Italija nikoli ni zares »defašizirala« in da je bilo trdim fašistom po drugi svetovni vojni dopuščeno ustanoviti stranko Italijansko socialno gibanje (Movimento Sociale Italiano, MSI), ki je postala neke vrste dežnik za militantne neofašistične grupacije in posameznike. Recept za katastrofo.

Nezadovoljstvo s parlamentarno levico je na začetku šestdesetih let pripeljalo do Rdečih zvezkov (Quaderni rossi). Ustanovil jih je Renato Panzieri, ki je zapustil socialistično stranko (Partito Socialista Italiano, PSI), in jih štejemo za začetke operaizma, delavskega gibanja, ki je pod vprašaj postavilo samo delo. Panzieri je prst uperil v parlamentarno levico, ki da je izdala delavski razred. Menil je, da je nastopil čas redefinicije boja proti kapitalizmu. Operaizem je padel na plodna tla tudi v študentskem gibanju, ki se je v Italiji razmahnilo že sredi šestdesetih let, študente pa so navdihovali še kontrakulturni/subkulturni tokovi in antiimperialistični boji v Aziji in Latinski Ameriki.

Študentsko-delavska naveza, ki jo je, med drugim, omogočila liberalizacija dostopa do fakultetnega izobraževanja, je (do)prinesla (k) vznik(u) skupin in organizacij na revolucionarni levici – najpomembnejši sta zagotovo Potere Operaio (Delavska oblast) in Lotta Continua (Boj se nadaljuje). Te skupine so, kot se je izkazalo pozneje, precenjevale svoj doseg, predvsem pa vpliv na delavski razred, ki je v vroči (delavski) jeseni leta 1969, ko je prišlo do številnih stavk, protestov in sabotaž, pokazal svojo moč.

Strategija napetosti
Odgovora na krike upora ni bilo treba dolgo čakati, prišel je v obliki bomb. Zgodovinar Roberto Chiarini govori o »nevidni vladi«, ki se je oblikovala v šestdesetih letih in je povezala del državnih institucij, ekonomskih elit, dele obveščevalnih služb in skrajne desnice. Dobili smo strategijo napetosti, ki se je manifestirala v obliki bombnih napadov (stragismo) in poskusih državnih udarov. Cilj je bil ustaviti politično levico in Italijo po potrebi obrniti v bolj avtoritarno obliko vladavine.

Bombni pokol na Piazzi Fontani v Milanu 12. decembra 1969 (17 mrtvih) moramo zatorej razumeti kot odgovor na študentsko in delavsko gibanje v letih 1968/69. Sociolog in dober poznavalec družbenih gibanj George Katsiaficas utemeljeno zapiše, da je dejanskim storilcem – neofašistom (najbolj umazano vlogo sta odigrali organizaciji Ordine Nuovo oziroma Novi red in Avanguardia Nazionale oziroma Nacionalna avantgarda), povezanim s tajnimi službami in s kritjem dela Krščanske demokracije – uspelo v odločilnem trenutku napad prikazati kot delo revolucionarne levice (anarhistov) in levici odščipniti podporo širše javnosti.

V naslednjih letih so sledili še drugi nikoli povsem pojasnjeni bombni napadi, med njimi na antifašistične demonstracije v Brescii 28. maja 1974 (osem mrtvih) in vlak Italicus 4. avgusta istega leta (12 mrtvih). Italija je zakorakala v svinčena leta, vojaško-politične organizacije na levici in desnici so rasle kot gobe po dežju.

Zgodovinski kompromis
Italija je bila vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja v trdnem primežu Krščanske demokracije, bila je del zahodnega bloka, ki dejanske zmage levice v nobenem primeru ne bi dopustil. Ne glede na to, kakšen izid bi na volitvah dosegla komunistična stranka (Partito Comunista Italiano, PCI), bi oblast, tako ali drugače (tudi z bombami!), ostala v rokah Krščanske demokracije. Ali kot pravi Antonio Negri, italijanski politični sistem je bil v času hladne vojne znan kot »bipartitismo imperfetto« ali »nepopolni dvostrankarski sistem«, ob tem pa sta si največji stranki – ni odveč dodati, da je bila Komunistična partija Italije največja komunistična stranka na Zahodu – omislili sistem oblasti, ki je omogočal določeno stopnjo ravnovesja, kar je bilo poznano kot »coassociativismo imperfetto« ali »nepopolno sobivanje«.

V sedemdesetih letih so komunisti, socialisti že prej, šli na pot zgodovinskega kompromisa s krščanskimi demokrati in (dokončno) prekinili dialog z revolucionarno levico. Nepopolno sobivanje, če uporabim Negrija, je tako postalo popolno. To je pomenilo tragedijo za celotno levico. Ne samo da družbenopolitični kontekst hladne vojne ni dovolil zmage komunistov, z zgodovinskim kompromisom so se zmagi tako ali tako sami odpovedali. Socialisti (govorim o PSI) in komunisti (govorim o PCI) so v šestdesetih in sedemdesetih letih »pozabili« na prelom s sistemom in/ali kapitalizmom.

Rdeče brigade in oboroženi boj
Slabo desetletje po Piazzi Fontani so brigadisti ugrabili Alda Mora (16. marca 1978). »Rdeče brigade so čakale do zadnjega trenutka, in ko je bilo že jasno, da politika ne bo storila ničesar, so zagrozile z umorom in se ujele v past,« zapiše Amelia Kraigher. Seveda ima prav. Moro – njegovo truplo so našli 9. maja v parkiranem avtomobilu v središču Rima – je umrl zato, ker ga vladajoča garnitura ni imela resnega namena rešiti iz ujetništva brigadistov. V tej točki je mogoče govoriti o manipulaciji z Rdečimi brigadami, ki so se v drugi polovici sedemdesetih let povsem podredile vojaškim ciljem in izgubile stik z realnostjo.

Pa vendar, mogoče je »brati« mlade in stare Rdeče brigade. Treba je pogledati na začetek, v tovarne na severu Italije, kjer so brigadisti začeli svojo pot. Najprej sploh ni šlo za Rdeče brigade, ampak Rdečo brigado. Pobudniki so bili Renato Curcio in Margherita »Mara« Cagol (umrla je 5. junija 1975 v strelskem spopadu s karabinjerji), oba sta v šestdesetih študirala v Trentu, ter Alberto Franceschini, dolgoletni član podmladka komunistične partije (Federazione Giovanile Comunista Italiana, FGCI), ki so delovali v milanskih levičarskih organizacijah.

Rdeče brigade so bile mešanica univerze in tovarne, začele so napol tajno, delavci tovarn Pirelli, Sit-Siemens, Alfa Romeo idr. so brigadiste poznali, vedeli so, kdo so, kaj počnejo. Bili so med njimi, bili so eni izmed njih. Rdeče brigade so bile del vrenja na fakultetah in v tovarnah. In bile so odgovor na fašistično nasilje. Sprva je šlo za propagandne akcije, sabotaže in simbolne napade proti »šefom« in »razrednim sovražnikom«. Nastale so leta 1970, prvi smrtonosni streli – nenačrtovano! – so padli »šele« leta 1974 ob vdoru na sedež neofašistične stranke Italijansko socialno gibanje v Padovi. Nato, v drugi fazi, je šlo le še navzdol. Zgodil se je Moro, »rdeči teroristi« so se ustrelili v obe koleni.

Poraz levice
V tem času, vzporedno in prepletajoč se z brigadisti in drugimi skupinami levičarske urbane gverile, je zraslo heterogeno in radikalno gibanje Avtonomija. Eden opaznejših predstavnikov operaističnega gibanja Sergio Bologna govori o rekompoziciji delavskega razreda, novi subjekt oziroma novi proletariat je radikalno nastopil s svojimi zahtevami. Gibanje se je leta 1977 znova našlo na fakultetah, razhod med komunistično partijo in gibanjem je bil dokončen – v enem od bolj znanih dogodkov tega leta so študenti in avtonomni v Rimu z univerze pregnali sindikalnega liderja in člana komunistične partije Luciana Lamo.

Spopadi s policijo in skrajno desnico so zahtevali ranjene in mrtve. Pietro Bruno, Giannino Zibecchi, Mario Salvi, Francesco Lorusso in številne druge aktivistke in aktivisti levičarskih skupin so padli pod streli in udarci policije in karabinjerjev med letoma 1975 in 1977. »Rdeči« in »črni« so vodili teritorialni boj, italijanska mesta so bila razdeljena. Pretepi, atentati, eksplozije. Dan za dnem. »Črni teroristi« so konec sedemdesetih let ustanovili novo generacijo militantnih organizacij, nastanejo Nuclei Armati Rivoluzionari, Costruiamo l'azione, Terza Posizione.

Začetek konca Avtonomije je bilo prav vprašanje nasilja, vprašanje militarizacije boja. Oborožene formacije levičarske urbane gverile (Rdeče brigade, Prima Linea, Proletari Armati per il Comunismo idr.) so polnile svoje vrste. Konec zgodbe že poznamo, smrt Alda Mora je pomenila poraz vseh. Ko je 2. avgusta 1980 razneslo še peklenski stroj na železniški postaji v Bologni (več kot 80 mrtvih in 200 ranjenih), za napad so bili obsojeni pripadniki neofašistične organizacije Nuclei Armati Rivoluzionari (NAR), je bilo sanj o nebesih na zemlji konec.

Kako zelo globok in vsesplošen poraz je levica (Demokratska stranka to ni!) doživela v Italiji, kaže dogajanje v zadnjih tednih, ko so se za »prestol« prerivali Matteo Salvini, Silvio Berlusconi (del desne koalicije s Salvinijem in Berlusconijem je bila tudi Giorgia Meloni s svojimi »prenovljenimi fašisti«) in Luigi Di Maio. Skupnega mandatarja sta naposled predlagala prvi in tretji, medtem pa je drugemu sodišče odpravilo prepoved opravljanja javnih funkcij. Recept za katastrofo?