Čeprav ni prišlo do preloma in spremembe političnega sistema in je potem na predčasnih junijskih volitvah ostareli predsednik Charles de Gaulle, ki je med napetim majem za nekaj ur v bojazni, da bodo protestniki skušali zavzeti Elizejsko palačo, celo zapustil državo, močno zmagal, pa se je duh maja 1968, v katerem je bil v ospredju boj za nov družbeni red in večjo osebno svobodo, v naslednjih letih razširil v vse pore družbe. Utrl je pot novemu obdobju in v zgodovino ostaja zapisan kot eden največjih družbenih mejnikov 20. stoletja.

Šlo je za splošen, množičen upor, najprej študentov, ki so se jim potem pridružili delavci, proti obstoječemu družbenemu in političnemu sistemu, za vpeljavo takojšnjih kulturnih, socialnih in političnih sprememb, uperjen pa je bil proti obstoječim oblastem, kapitalizmu, potrošništvu in (ameriškem) imperializmu.

A najprej na začetek. Obdobje 60. let je bilo v Franciji, gledano ekonomske razmere, sicer obdobje gospodarske rasti, toda družbo je zaznamoval vse globlji razdor, neenakost je vse bolj prežemala vse družbene sloje. V tistih letih so zaprli številne tekstilne, metalurške in mehanične tovarne, brezposelnih je bilo okoli pol milijona državljanov, okoli pet milijonov jih je živelo na robu revščine, dva milijona delavcev sta prejemala minimalno plačo. Mladi, z reformami se je močno povišalo število študentov, so imeli bore malo možnosti, da se po koncu študija zaposlijo. Sledilo je še dodatno poslabšanje razmer v posameznih gospodarskih panogah (rudarstvo), kar je v letih 1966 in 1967 privedlo do več deset stavk. V svetovnem merilu je bil to med drugim čas hladne vojne in železne zavese, čas praške pomladi, vojne v Vietnamu, boja za državljanske pravice temnopoltih v ZDA, ki ga je zaznamoval atentat na Martina Luthra Kinga, hkrati pa je bil to tudi čas vzpona množičnih medijev, razvoja tehnologije in razmaha popkulture, čas hipijev, Beatlov in Rolling Stonesov, obdobje, ko so padale norme in pravila. Obdobje, ko se je del sveta dokončno pobral od posledic druge svetovne vojne in se je postavljalo vprašanje, v katero smer bo šel napredek.

Študentke lahko k študentom, obratno ne
Eden izmed ključnih dogodkov, ki so vplivali na dogodke maja in junija 1968 v Franciji, se je zgodil nekaj mesecev prej. 22. marca 1968 so študenti na univerzi Nanterre, severozahodno od Pariza, od tod ime gibanje 22. marec, ki so zahtevali preklic prepovedi obiskov študentov in študentk, ki so živeli v ločenih študentskih domovih, ter nasprotovali vojni v Vietnamu, zavzeli osmo nadstropje upravne stavbe fakultete, torej ključne prostore univerze. Prepoved obiskov je bila bistvo protesta že leto prej, študentke so namreč lahko dostopale do prostorov študentov, obratno pa je bilo prepovedano. Študenti so se takrat protestno za teden dni naselili v enega domov, po pogajanjih z univerzo pa jih je, kljub obljubam o nesankcioniranju, čez nekaj tednov 29 dobilo obvestilo, da nimajo več pravice do bivanja v študentskem naselju.

Gibanje 22. marec je nastalo spontano gibanje, želelo pa je spremembe z neposrednimi dejanji. Dva dni prej so namreč oblasti na shodu proti vojni Vietnamu prijele več študentov. Ob zavzetju stavbe 22. marca so študenti objavili manifest, v katerem so se izrekli proti ameriškemu imperializmu, policijski represiji, univerzi in kapitalizmu.

Gibanje, v katerem so bili združeni različno misleči študenti, od libertarcev, trockistov do levousmerjenih katoličanov, sicer namerno ni nikoli preraslo v organizacijo in ni nikoli vzpostavilo vodstva, čeprav so bili nekateri člani v ospredju, predvsem Daniel Cohn-Bendit. Rdeči ali zeleni Danny (Danny le Rouge oz. Danny le Vert), kot so ga klicali, je bil rojen v Franciji nemškim staršem in je imel nemško državljanstvo, in čeprav se je družina leta 1958 vrnila v Nemčijo, se je vrnil v Francijo študirat. Konec aprila 1968 se je začelo govoriti, da ga bodo ali premestili na drugo univerzo ali pa izgnali v Nemčijo, kar je izzvalo protest študentov v Nanterru, njihova jeza pa se je še povečala, ko je bilo osem študentov, med njimi Cohn-Bendit, ne da bi jim navedli razlog, poklicanih na sedež univerzitetne komisije za disciplinska vprašanja na Sorboni.

Policijska brutalnost pretresla študente
2. maja so na pobudo gibanja 22. marec potekali študentski protesti, študenti so med drugim zahtevali pravico do izvajanja političnih srečanj na ozemlju univerze. Dekan univerze je po dogovoru z ministrom Alainom Peyrefittom do preklica prekinil izvajanje šolskih dejavnosti. Protest se je dan pozneje razširil na Sorbonno, kjer so zavzeli fakulteto, po govoricah o možnem napadu skrajne desnice pa je rektor akademije Jean Roche, ne da bi se pogajal s študenti, zahteval posredovanje policije. Oboroženi policisti so na silo izpraznili prostore Sorbone, o čemer se je hitro razširil glas, v naslednjih urah je ulice v okolici preplavilo več tisoč mladih, izbruhnilo je nasilje, policija je ostro nastopila proti protestnikom, ki so do večera v Latinski četrti postavili na stotine barikad. Bilanca 3. maja: 481 ranjenih, 279 študentov in 202 policista, ter 574 prijetih, med njimi tudi Cohn-Bendit in prvi mož osrednjega študentskega sindikata (UNEF) Jacques Sauvageot. Cohna-Bendita so pozneje maja oblasti izgnale iz države, in čeprav ni bil dolgo udeležen v majskih dogodkih, je njegovo ime neločljivo povezano z majem 1968.

Tri faze majskih dogodkov
S tem se je, v skladu z delitvijo zgodovinarjev, začela prvo obdobje dogodkov maja 68, t. i. študentska faza, ki je potekala do 13. maja, ko se je s splošno delavsko stavko začela druga, socialna faza, ki je potekala do 27. maja, ko je premier Georges Pompidou načelno sklenil dogovor s sindikati. Sledila je sklepna, t. i. politična faza, ki je potekala do 30. junija, ko so potekale predčasne parlamentarne volitve.

Študenti zasedejo Sorbono
6. maja je osem študentov iz Nanterra v spremstvu več profesorjev, ki so jih podpirali, odšlo na rektorat, pred komisijo za disciplinska vprašanja. V središču Pariza se je tisti dan zbralo okoli 30.000 študentov, ki so pred grobnico neznanemu vojaku prepevali Internacionalo, zahtevali pa so opustitev vse obtožb proti prijetim študentom, odhod policije z univerze ter ponovno odprtje univerz v Nanterru in Sorboni. Pogajanja niso bila uspešna, študenti pa so, potem ko so prejeli lažno obvestilo, da je vlada privolila v ponovno odprtje univerz, znova odšli na ulice. Zvečer se je znova razplamtelo nasilje: znova so poročali o blizu 600 ranjenih študentih, 345 ranjenih policistih in več kot 420 prijetih.

Istega dne je komunistično-leninistična stranka Francije, ki se je zgledovala po načelih Maa Cetunga (PCMLF) objavila svojo podporo “pravičnemu boju študentov,” študente pa je podprl tudi predsednik sindikata visokega izobraževanja Alain Geismar. Nekatere organizacije in člani komunistične stranke pa so bili do boja študentov sprva zadržani, kajti zanje je revolucija pomenila, da bodo v ospredju delavci, in ne študenti, na katere so številni gledali kot na “male buržujce”. Vodja francoske komunistične stranke (PCF) Georges Marchais je nekatere študente protestnike označil za "sinove višje buržoazije, ki bodo hitro pozabili na svoj revolucionarni duh, ko bodo prevzeli vodenje podjetij svojih očetov in tam izkoriščali delavce." A baza levičarskih organizacij je šla mimo vodstva in podprla študente v boju za njihove zahteve.

Latinska četrt spominjala na vojno območje
Po državi je v naslednjih dneh završalo: protestom so se pridružili v Strasbourgu, Brestu in drugih mestih, v Parizu se je shodov udeleževalo vse več ljudi. V noči z 10. na 11. maj so študenti in dijaki zavzeli Latinsko četrt, na kar je policija, več kot 6.200 policistov, ostro odreagirala in do 5.30 zjutraj podrla vse postavljene barikade. Pogled na ulice je bil pretresljiv, kot prizor iz vojne: več kot 100 uničenih vozil, gorelo je na več kot 60 točkah, ulice so bile polne stekla in smeti, prijetih je bilo več sto študentov, ranjenih prav tako. Uporaba policijske sile je javno mnenje začelo nagibati v podporo študentom. Razdeljene so bile tudi vrste profesorjev, nekateri so študente podpirali, drugi se z njimi niso strinjali.

Po vrnitvi iz Afganistana je francoski premier Pompidou 11. maja napovedal, da ne bo ukrepal proti študentskim organizacijam, hkrati pa je odredil ponovno odprtje univerz in ukazal umik policije s Sorbone.

13. maja ulice preplavijo študenti in delavci
13. maja so pariške ulice preplavili dijaki, študenti in delavci, ki so v prestolnico prišli tudi iz drugih delov države. Številke o udeležencih se razlikujejo, največkrat se govori o 500.000 protestnikih, pojavljata se tudi številki 800.000 in milijon. Protestirali so proti policijskemu nasilju in zahtevali padec De Gaullove vlade. Pompidou je oznanil, da so priprte študente izpustili in da je Sorbona ponovno odprta, toda to protestnikov ni ustavilo. Študenti so tisti dan zasedli Sorbono in jo spremenili v komuno. V državi je zavrelo.

Vodstvo nekaterih sindikatov, na čelu s sindikatom CGT, katerega predsednik je teden dni predtem odločno nasprotoval podpori študentom, je sprva upalo, da bodo z udeležbo na shodu preprečili, da bi se revolucionarna miselnost študentov, ki so se zbrali spontano in nastopali z neobičajnimi gesli (Bodite realisti, zahtevajte nemogoče! in Prepovedano je prepovedati), preveč prenesla na delavce. Neukrotljivi študenti so jih namreč begali. Ko je postalo jasno, da se bodo protesti nedvomno razširili, se je dikcija sindikatov spremenila, v ospredje so prišle njihove zahteve za izboljšanje položaja delavstva.

Delavci se pridružijo študentom
Delavci so se torej pridružili študentom, protestniški val je dan pozneje pljusknil že po vsej državi: 2.682 protestirajočim delavcem v tovarni Sud-Aviation v Bouguenaisu, to je bila prva tovarna, ki so jo zavzeli delavci, sledila je tovarna Renaulta v Rouenu, v naslednjih dneh pa še na desetine tovarn po vsej državi. Odprla se je Pandorina skrinjica: protestniški duh je ušel iz steklenice in do 22. maja se je število stavkajočih povišalo na kar deset milijonov, kar sta bili dve tretjini vseh francoskih delavcev, pri čemer pa stavk niso vodili sindikati. Evropa je bila priča največji splošni stavki v Evropi po koncu 2. svetovne vojne.

Življenje je skorajda obstalo
Več tednov je bila Francija ohromljena, vsakodnevno življenje oteženo. Običajnim zahtevam po višji plači in boljših razmerah za delo so delavci dodali nove zahteve, povezane predvsem z zastopanjem delavcev v vodenju podjetij oz z možnostjo soupravljanja. Svojo besedo na protestih so dobili vsi: Francija je bila na ulicah. Eden od krajev, kjer so v tistih dneh potekale številne razprave, je bilo gledališče Odeon v središču Latinske četrti, ki so ga študenti zavzeli 15. maja in kjer so potem svoja mnenja noč in dan soočali oz. razgrinjali delavci, študenti, dijaki, umetniki, profesorji in številni drugi. V tistih dneh je bil tudi 21. filmski festival v Cannesu, ki so ga 19. maja v znak solidarnosti s protestniki prekinili. V ospredju so bili pripadniki francoskega novega vala Jean-Luc Godard, Claude Lelouch, Louis Malle, Francois Truffaut, pridružili pa so se jim tudi drugi (Roman Polanski).

24. maja so se razmere v Parizu še zaostrile. De Gaulle je v televizijskem nagovoru predlagal izvedbo referenduma, na katerem bodo državljani odločili, ali ga še podpirajo. Opozoril je, da je država na robu ohromitve in posvaril pred možnostjo izbruha državljanske vojne. (Pompidou ga je potem prepričal, da je zamisel o referendumu slaba ideja, že naslednji dan so se začela pogajanja s sindikati, o čemer več v nadaljevanju). Tisto noč pa je državo, ne le v Parizu, pričakalo novo nasilje. Samo v Parizu je bilo v spopadih med policisti in protestniki ranjenih skoraj 500 ljudi, policija je proti študentom, ki so skušali zavzeti pariško borzo, uporabila solzivec. Padle so prve smrtne žrtve, o incidentih pa so poročali tudi iz drugih delov države.

Stavka se je še poglobila in je prešla na politično polje. Francoska oblast se je znašla v položaju, ko so jo njeni državljani gladko malo ignorirali. Vse glasnejše so bile zahteve po odhodu ostarelega De Gaulla, govorilo se je že o začasni vladi, ki bi jo vodil Pierre Mendes France, v katerega so številni, predvsem zmerni, levičarji in pripadniki sredine polagali upe glede prihodnosti. 27. maja zvečer se je na shodu na stadionu Charlety, na katerem je zbrane nagovoril tudi Mendes France, zbralo okoli 30.000 študentov in mladih delavcev.

Dogovor, ki ni bil podpisan, pomenil prelom
Na pobudo Pompidouja se je vladna stran (poleg Pompidouja so bili ključni minister za socialne zadeve Jean-Marcel Jeanneney, državni sekretar za socialne zadeve Jacques Chirac in Edouard Balladur) 25. maja začela pogajati s predstavniki največjih sindikatov CGT, CFDT, CFTC, Force ouvriere, CGC in drugimi. Izkupiček pogajanj, ki so se končala 27. maja.: dvig minimalne plače za 35 odstotkov, 10-odstotni splošen dvig plač, več dni dopusta in ustanovitev sindikalne sekcije v podjetih. Toda čeprav dogovor kljub zbližanju stališč ni bil podpisan, so bila številna določila sporazuma v naslednjih letih vključena v številne reforme, predvsem glede višine minimalne plače (600 frankov), določila glede ustanovitve sindikalne zveze v podjetjih pa so bila vključena v uredbo že 27. decembra istega leta.

De Gaulle zapusti Francijo
Nov pomemben mejnik v pestrem majskem dogajanju se je zgodil 29. maja, ko je de Gaulle okoli 11.30 zapustil Elizejsko palačo, v Colombey-les-Deux-Eglises pa prišel šele ob 18. uri. Pozneje se je izkazalo, da je vmes odšel v Nemčijo v Baden-Baden v vojaško oporišče francoske vojske na posvet z generalom Massujem. Kot navajajo različni viri, je de Gaullova družina takrat v Nemčijo v strahu pred državnim udarom odnesla tudi del svojega premičnega bogastva, a de Gaullovi strahovi o državnem udaru so bili neutemeljeni. “29. maja sem se želel umakniti. Hkrati pa sem si mislil, če odidem, bo ostala ta grožnja prevrata in ogrožala republiko,” je pozneje v pogovoru z Michelom Droitom 7. junija dejal de Gaulle.

General Massu je predsedniku zagotovil podporo vojske. Na predlog Pompidouja je de Gaulle ob vrnitvi 30. maja razpustil parlament in za 30. junij razpisal volitve. Na Elizejskih poljanah ga pričakala velika množica podpornikov (po podatkih policije 300.000, po podatkih golistov pa milijon). Na junijskih volitvah, ki so potekale 23. in 30. junija, je njegova stranka potem močno zmagala.

Bilanca majskih protestov: sedem smrtnih žrtev in 2000 ranjenih
V majskih protestih je bilo po takratnih navedbah francoskega notranjega ministra skupno ranjenih okoli 2.000 ljudi, med njimi 200 huje. S protesti je povezana tudi smrt petih oz. po nekaterih navedbah sedmih ljudi, ki so umrli v obdobju po 24. maju. Najodmevnejša med njimi je bila smrt policijskega komisarja v Lyonu Reneja Lacroixa, ki ga je 24. maja povozil tovornjak, ki so ga vozili protestniki, vzrok nesreče pa je bil zataknjena stopalka za plin. Leta 1970 so za njegovo smrt sodili dvema protestnikoma, Michelu Ratonu in Marcelu Munchu, odmevno sojenje pa se je končalo s presenetljivim preobratom zadnji dan, ko je Grammont, internistični zdravnik v bolnišnici, ki je oskrbel komisarja, v časopisu prebral, da je komisarja povozil tovornjak, zato je sam od sebe prišel na sodišče in povedal, da je Lacroix umrl za posledicami infarkta, dobro uro po tem, ko so ga pripeljali v bolnišnico. Če se to ne bi zgodilo, bi Raton in Munch najverjetneje dobila dolgoletno zaporno kazen.

Protesti delavcev in študentov so se ponekod nadaljevali tudi zadnje dni maja in prve junija. S predsedniškim dekretom je 12. junija de Gaulle ukazal prepoved delovanja za 11 gibanj, ki so bila označena za ekstremistična, med njimi so bili tudi gibanje 22. marec in marksistično leninistična komunistična stranka Francije (maoisti) in komunistično revolucionarna mladina. Za tri gibanja so potem prepoved sicer umaknili.

V naslednjih mesecih je sledila tudi velika sprememba na področju delovanja univerze. Pariška univerza, ki je kot taka obstajala od leta 1150 do 1970, se je preoblikovala v 13 enot, oštevilčenih od 1. do 13., reforma pa je prinesla tudi visokošolsko izobraževanje dveh hitrosti: visokih šol (Grandes Ecoles) in univerze.

Pogosto se v povezavi z majem '68 zmotno omenjajo tudi seksualna revolucija in pravice žensk. “Danes, ko govorimo o družbenih spremembah maja 1968, dejansko govorimo o letih, ki so sledila temu letu. Leta 1968 v Franciji ni prišlo do seksualne revolucije, to je napačno mišljenje, to je bila zelo mačistična družba, ki je pričakovala, da bodo dekleta pripravila sendviče, medtem ko bodo fantje protestirali. Do premikov glede pravic žensk je prišlo pozneje, v 70. letih,” pravi zgodovinar Philippe Artières.

O posledicah, posrednih in neposrednih, maja 1968 je bilo napisanih na stotine razprav, mnenja so različna, dejstvo pa je, da so kot zapuščina tega zelo viharnega obdobja vzniknile nove vrednote, povezane z avtonomijo, osebno realizacijo posameznika, kreativnostjo in multidisciplinarnostjo.