Darja Groznik je v svojem profesionalnem delu ustvarjala za različne medije - med drugim je vodila TV Dnevnik v času vojne na območju nekdanje Jugoslavije. Bila je tudi prva zaposlena novinarka Slovenske tiskovne agencije, zdaj pa že skoraj 20 let urednikuje na Radiu Slovenija. Kot predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije je zelo dejavna tudi pri izboljšanju položaja otrok in mladostnikov, na katere smo po njenem mnenju v novi državi kar malo pozabili. Ob jubileju TV-Dnevnika - ta praznuje 50 let - se bo za kratek čas vrnila v televizijski studio.

Vaša novinarska pot je precej pestra - začeli ste na radiu, delali na slovenski tiskovni agenciji, nato prišli na televizijo in od tam spet na radio. So vas v to vodile okoliščine ali želja po sporočanju prek različnih medijskih kanalov?
Ko razmišljam o prehojeni službeni poti, najprej pomislim na to, da sem pravzaprav srečen človek, saj sem vedno delala to, kar me je zelo veselilo. Na Valu 202 sem začela honorarno delati v času študija psihologije in se tam po diplomi zaposlila. Ker me je vedno mikala tudi televizija, sem nekaj televizijskih izkušenj dobila v Uredništvu za kulturo, ko pa je nastal Studio City, ta sveža, mladostno in tudi alternativno za tisti čas naravnava oddaja, sem od samega začetka z novinarskimi prispevki sodelovala pri nastajanju te tedenske oddaje. Ko je leta 1991 nastala Slovenska tiskovna agencija, me je odneslo v agencijske vode. Leta 1993 sem prišla nazaj na RTV, točneje v Informativni program televizije z željo, da postanem voditeljica TV Dnevnika. Takrat je televizijo zapustil Tone Hočevar in prišla sem pravzaprav na njegovo mesto. Razmeroma hitro sem res postala voditeljica. Gotovo je šlo za splet naključij. Moja prizadevanja so bila seveda zelo jasna, res pa je tudi, da se je takratno vodstvo Televizije očitno odločilo, da pomladi voditeljske vrste. Iz televizije sem odšla nazaj na radio, kjer sem uredniško prevzela Val 202 in na radiu tudi ostala. Če strnem - različni mediji so me ves čas zanimali in izkušnje, ki sem jih pridobila, so bile zame zelo dragocene.

Na Slovensko tiskovno agencijo ste prišli takoj ob ustanovitvi, ko se je ta šele oblikovala in uveljavljala. V našem arhivu je posnetek pogovora takratnega voditelja poročil Toneta Hočevarja s takratnim direktorjem STA-ja Dejanom Verčičem, in sicer med osamosvojitveno vojno v živo po telefonu razpravljata, kako STA pošilja novice o vojnem dogajanju po svetu in da drugi mediji mladi agenciji počasi začenjajo zaupati, tudi bolj kot Tanjugu. Kako se vi spominjate tistih časov?
Sem prva zaposlena novinarka Slovenske tiskovne agencije. Agencijske novice (Tanjug, AP, DPA, Reuters) sem uporabljala kot novinarka drugih medijev. Ustvarjati te novice pa je bilo zame nekaj novega. In ker je hkrati izbruhnilo vojaško posredovanje JLA, kar se je zgodilo takoj po osamosvojitvi (STA je začela delovati na dan razglasitve samostojnosti), se je bilo treba znajti. Šele pozneje sem se izobraževala na avstrijski tiskovni agenciji APA. V ključnih trenutkih po osamosvojitvi pa sem se praktično preselila na Cankarjevo 5, na sedež agencije, s spalno vrečo. Novinarske vrste so se okrepile, angažirali smo tudi prevajalce, saj smo novice pošiljali tudi v tujino. Bilo je naporno, stresno, dinamično in treba je bilo reagirati bliskovito. Spomnim se dogodka, ko je letalo JLA prebilo zvočni zid. Stala sem ob oknu in kar naenkrat je silovito počilo, ljudje, ki so posedali v bifejih, so panično bežali na vse strani, jaz pa sem s tresočim glasom narekovala prevajalcu Dejanu, ki je novico prevajal v angleščino. Narekovala sem: "Pravkar so letala JLA začela bombardirati Ljubljano …". Vse se je dogajalo bliskovito, nisi vedel, kaj se je zgodilo. Ko je bila novica končana, sem rekla: "Počakajmo. Mogoče pa to ni bombardiranje." In res. K sreči bombardiranja ni bilo, počakala sem, kaj bo o tem poročal nacionalni radio, ki je bil v tistem času najbolj ažuren in verodostojen, in novica je bila seveda drugačna.

Nato ste se vrnili na RTV Slovenija - tokrat na televizijo. V času, ko ste delali v informativnem programu TV Slovenija, se je pojavila prva prava konkurenca - prihod POP TV. Se je delo takrat kaj spremenilo?

Ko sem začela voditi Dnevnik, je bil dnevnik TVS edini televizijski dnevnik v Sloveniji in temu ustrezna je bila tudi gledanost. Svojega televizijskega dela se rada spominjam. Zelo sem se trudila, da bi izpilila televizijski nastop. Hodila sem tudi na vaje pri Andreju Vajevcu, ki so temeljile na imaginiranju občutkov. Gre za znano metodo po Leu Strasbergu, ki jo uporabljajo predvsem igralci, tudi slovenski. Veliko sem delala s svojim glasom, dihanjem, sproščanjem. Jasno pa mi je bilo, da mora moj nastop temeljiti na znanju, na vedenju o dogodkih, o katerih poročamo. Televizijsko obdobje je bilo zame obdobje intenzivnega spremljanja različnih medijev, tudi tujih, obdobje izobraževanja. Je pa tudi res, kar je bilo kar naporno, da sem poleg voditeljskega opravljala tudi vsa druga novinarska dela. Spremljala sem dogajanje v parlamentu, moja tema sta bili denacionalizacija in lastninjenje, zelo zahtevni temi, kar mi je jemalo zelo veliko časa. Naredila sem tudi nekaj dokumentarcev in dosjejev, skratka – moje televizijsko obdobje je bilo obdobje, ko prostega časa sploh ni bilo. Bila je ena sama služba. Ko se je pojavil POP TV, si takrat tisti, ki smo pripravljali Dnevnik, nismo predstavljali, kaj se bo zgodilo. Nekateri kolegi so odšli, mi pa smo ostali. Spomnim se, da smo se mnogi zavzemali za to, da mora čas predvajanja ostati isti – 19.30 – a čas predvajanja so spremenili in Dnevnik smo predvajali istočasno z oddajo 24ur. Spomnim se, da smo si že pred pojavom POP TV nekateri prizadevali, da bi naše novinarske pristope posodobili, da bi uvedli več javljanj s terena, tudi izpred vlade in parlamenta. Do tega so bili uredniki skeptični. Ko pa se je pojavil POP TV, se je tudi to začelo spreminjati.

Po nekaj letih ste se (precej čustveno) poslovili od TV-zaslonov. Skoraj 20 let ste že na Radiu Slovenija. Se vam zdi, da je na radiu več možnosti za kreativno delo in različne, tudi inovativne, oblike novinarskega poročanja? Prispevki so lahko daljši, ne omejuje vas nujnost slikovnega gradiva, ljudje vas poslušajo v najrazličnejših položajih - v pisarni, avtu, čakalnicah, tudi v kabini za preoblačenje, na primer.
Moj odhod s TV-Dnevnika je bila moja osebna odločitev. Čustveno slovo pa – po mnenju nekaterih profesionalni zdrs, po mnenju drugih pa dokaz, da smo tudi TV-voditelji krvavi pod kožo, da nismo avtomati, ampak ljudje s čustvi in občutki. Tako na TV kot na radiu je veliko možnosti za kreativno delo. Na televiziji si lahko kreativen s sliko, na radiu lahko marsikaj obarvaš z glasbo. Novinarsko delo v klasičnem informativnem smislu pa je enako – profesionalna merila so enaka za vse. Radio kot medij je mogoče bolj intimen spremljevalec človeka, saj je dosegljiv kjer koli, človeka manj okupira, medtem ko spremljanje televizije od gledalca zahteva večjo pozornost.

V zadnjih letih v medijskem prostoru na splošno potekajo hitre spremembe - tako na tehničnem področju kot v samem načinu novinarskega dela. Kaj morda danes najbolj pogrešate in kaj bi si nekoč želeli, da bi imeli?
Novinarsko delo je zaradi iskanja informacij, poglabljanja v dogajanje, včasih zahtevalo veliko časa. Obstajala je dokumentacija, kjer si naročil članke o določeni temi, jih čez nekaj dni dobil in prebral. Če bi pred 20 in več leti imela Google, bi bilo delo lažje. Zagotovo. Danes je virov informacij ogromno. Vsak posameznik je lahko vir informacij. Je pa res, da poplava informacij od nas zahteva izostritev občutka in zavedanja, kaj so odlike novice. Ni čudno, da lažne novice preplavljajo svet. Medijska pismenost je tudi v Sloveniji velik problem. Brez spleta in z njim povezanimi možnostmi si ne moremo predstavljati sveta. Koraka nazaj ni. So pa potrebni koraki v medijskem opismenjevanju otrok, da bodo vedeli, da verodostojna novica ni nekaj, kar ima največ všečkov. Pa tudi pri ozaveščanju odraslih, da bodo vedeli, ali berejo reklamni letak, občinsko propagandno glasilo ali resen časopis. Marsikaj me čudi v sedanjem medijskem svetu. Novinarski poklic nasploh je pogosto samodestruktiven. Nekatere uredniške določitve so mi tuje. Na primer, na široko odpirati vrata nekomu, ki ves čas blati medijsko hišo in poziva javnost, naj ne plačuje RTV-prispevek. Ali pa objavljati obširne tekste o zgodovinskih dogodkih nekoga, ki zaradi goljufij sedi v zaporu.

So vas zgodbe, na katere ste naleteli kot novinarka, privedle do odločitve, da se aktivno vključite v delo z otroki in mladostniki in v izboljšanje njihovega položaja ter možnosti? Že več let ste predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije.
Sedmo leto sem na čelu organizacije, ki jo globoko spoštujem. Pred tem sem bila predsednica TOM telefona, edinega telefona za otroke. To delo me povezuje z znanjem, ki sem ga dobila pri študiju, pa tudi notranje me zelo obogati. Naj se sliši še tako oguljeno – prepričana sem, da so otroci naše bogastvo in naša prihodnost. Prehod v drug družbeni sistem – prejšnji je otroke močno postavljal v ospredje - je otroška življenja osiromašil. Žal. Zato si prizadevam, da bi se razmere na področju življenja otrok spremenile na bolje.

Ravno v teh dneh je potekalo zasedanje otroškega parlamenta. Kakšni bodo prihodnji slovenski politiki?
Upam, da odgovorni in predvsem bolj socialno usmerjeni.

TV-Dnevnik 1. maja 1997, voditeljica: Darja Groznik