se poročanja v turbulentnih časih spominja dolgoletni dopisnik, novinar in TV-voditelj Tone Hočevar.

Toneta Hočevarja je novinarska pot vodila v mnoge kraje po svetu, pogosto je bil del najbolj napetega dogajanja. Ob njegovem bogatem življenjepisu ostaneš brez besed, saj je ob vseh novinarskih zgodbah dejaven tudi na drugih področjih - ukvarja se s psi, tudi terapevtskimi, je prevajalec in celo eden od prvih plesalcev in ustanoviteljev folklorne skupine Emona. Preizkusil se je v vseh medijih, bil je tudi voditelj TV-Dnevnika, ki te dni praznuje 50 let od prve oddaje v slovenščini.

Hočevarjev prihod med ustvarjalce TV-Dnevnika je anekdotičen - ko se je vrnil z dopisniškega dela v tujini, se je odpravil na Delo, a so ga prestregli kolegi s televizije. Njihovo sproščeno srečanje se je končalo tako, da se je namesto na Delo vrnil na televizijo. "Prišel je direktor s pogodbo, češ da začnem naslednji dan, čez nekaj časa bom pa tudi Dnevnik vodil, mi je obljubil. Naslednji dan pridem v službo in so mi povedali, da bom že zvečer vodil dnevnik. In sem ga," se je spominjal na enem od preteklih RTV-jevih dogodkov z nekdanjimi novinarji. Dnevnik je vodil tudi v času osamosvajanja Slovenije.

Ljudem, ki so prikovani pred tv-sprejemnike med ključnimi osamosvojitvenimi dogodki spremljali aktualno poročanje, ste se v spomin vtisnili tudi zaradi nekoliko nenavadnega oblačila za voditelja TV-Dnevnika. Enkrat ste namreč poročila prebirali kar v barvni trenirki. Kakšna je zgodba za tem?
V Ljubljani je bil tisto popoldne letalski alarm. Tiste dni smo v desku TV-Dnevnika delovali kot dobro naoljen stroj. Moja naloga je bila steči v studio in začeti oddajo. Ker je bilo zunaj vroče, v redakciji pa hladno, sem bil oblečen v tanko, pisano Elanovo trenirko. Hotel sem steči v svojo sobo in se preobleči, pa mi je urednik Lado Ambrožič rekel, naj grem kar v trenirki, saj se mudi, se bom že pozneje preoblekel. Tista oddaja v živo je potem trajala več ur, dopisniki so se oglašali z Brnika, iz Maribora, z Vrhnike, od vsepovsod, tudi gostje so prihajali v studio, jaz sem pa do konca, vsaj štiri ure je trajalo, ostal v tisti trenirki, ki jo je še zdaj videti na posnetkih iz leta 1991.

Izkušenj s poročanjem v napetih trenutkih ste imeli gotovo veliko. Dokaj mladi ste postali dopisnik iz tujine. Kako je takrat potekalo dopisniško delo, zbiranje informacij in pošiljanje materiala v domač medij?
Dopisnik v Mehiki sem postal pri 29 letih, že leto prej, ko me je TV Ljubljana poslala snemat v Latinsko Ameriko, sem doživel prvi državni udar v Peruju, mesec pozneje še en poskus udara v Boliviji, pozneje vsaj še deset udarov v Srednji Ameriki, od blizu. V Gvatemali kar trikrat, enkrat so me mimogrede tudi ugrabili, vendar samo zato, da so me rešili z ulice, prizorišča bojev, udar se je pravkar začel. To so bili časi, ko ni bilo medmrežja, kvečjemu teleprinter, pa še tega si komaj kje našel, telefona tudi ni bilo kjer koli, s seboj smo nosili mikrofončke, ki smo jih vgradili v telefonsko slušalko, da je bil zvok bolj kakovosten in so nas doma lahko snemali. Niti telefaksa nismo poznali, pošiljanje filmskega materiala pa je bilo vedno pravi organizacijski podvig.

Kateri izmed pomembnih dogodkov, pri katerih ste bili navzoči v svoji novinarski karieri, pa se vam je najbolj vtisnil v spomin?
Nikaragva in Salvador sta se mi najbolj vtisnila v spomin. Iz Nikaragve, kjer sem prebil zadnje tedne vojne, sem besedila največkrat pošiljal tako, da mi je tehnik kostariškega radia urejal povezavo prek vojaških poljskih telefonov ali pa se je navezal na telefonsko omrežje tako, da je zlezel na drog. To uslugo sem plačeval tako, da sem dnevno poročal za kostariški radio. Po vsakem poročanju v San José so me povezali z RTV Ljubljana in s Tanjugom. Ob koncu vojne v Nikaragvi, na dan, ko so sandinisti prišli v mesto, niso pa še imeli popolnega nadzora, smo se trije dopisniki prebili do telefonske centrale. Sami smo nekako usposobili aparature in se s teleprinterji ročno povezali s svetom, vsak z eno številko, več nam ni uspelo. Takrat pa nas je iz krošnje drevesa nasproti pošte odkril ostrostrelec, ki nam ni dovolil premikanja. Šele čas je eden od kolegov nekako dopovedal svoji redakciji, naj poišče koga v Managui, ki bo pristojnim povedal, da je nasproti poštne in telefonske centrale ostrostrelec. Sklatili so ga iz krošnje mogočnega tropskega drevesa, tam je imel svoj brlog, ležišče, hrano, vodo. To je bilo najbolj plodno obdobje, ves dan smo lahko samo pisali, kadar je bilo le dovolj svetlo. Ko je minilo, je bilo razen pogleda na prerešetanega ostrostrelca vse skupaj zabavno, prej pa ne. V Salvador sem šel ilegalno skozi Honduras in potem peš čez hribe.

Na delu v tujini je bila z vami tudi vaša družina. Kako ste se znašli, vključili v vsakokratno okolje?
Družina je bila pet let v Mehiki, v naslednjem obdobju pa štiri leta v Havani. Otroka sta hodila v vrtec in šolo kot vsi otroci, vsi smo se vključili v okolje, saj drugače ne gre. Iz okolja, kakor je latinskoameriško, pač nimaš kaj pisati in snemati, če ne postaneš del sveta okrog sebe. Na nevarnejša območja družina ni hodila z menoj. Žena je šla enkrat z menoj po Srednji Ameriki, ker naju je panamski predsednik Torrijos povabil v Panamo. Nazaj grede sva se ustavila v Kostariki in Gvatemali, takrat se je zgodil eden izmed udarov v Gvatemali.

Dolga leta ste poročali iz Vatikana. Je bila to občutno drugačna izkušnja kot poročanje iz katere druge države?
V Rimu sem bil šestnajst let. Spremljanje dogajanja za vatikanskim obzidjem je zelo podobno pisanju o dogajanju v drugih državah s hermetično zaprtim informativnim sistemom. Izbrskati pravo informacijo v Havani je bilo zelo podoben napor kot v Vatikanu. Papeški urad za informacije je institucija, ki preprečuje uhajanje informacij, ne pa informira. Uradna informacija je vedno pomenila opozorilo, da se nekaj dogaja, vendar vsekakor ne tisto, kar oznanjajo uradno. To sem velikokrat občutil tudi v vzhodnoevropskih, takrat Moskvi predanih državah, ko sem za TV Slovenija spremljal padanje berlinskega zidu.

Spremljali ste delo zadnjih treh papežev. Pri čem se po vašem mnenju najbolj razlikujejo?
Trije, ki sem jih spremljal od blizu, so si razen osnovne funkcije bolj malo podobni. Wojtylo sem spremljal od njegovega prvega obiska v Mehiki, to je bila njegova prva turneja. Bil je igralec, izjemen mojster vzpostavljanja stikov z ljudmi, vernike je znal dvigniti do nebrzdanega navdušenja. Širil je svojo institucijo na vse strani, hkrati pa neverjetno zmanjšal število vernikov na najbolj katoliški celini, v Latinski Ameriki. Svet je gledal čez berlinski zid, Latinske Amerike pa ni razumel. Ratzinger je nadaljeval Wojtylovo papeško obdobje, vendar je bil čisto drugačen človek od predhodnika. Prav nič igralec, prijazen gospod, ki pa se je ukvarjal predvsem s teologijo in pisal knjige. Zelo zapletena in težko obvladljiva institucija mu je ušla iz rok, zato je odstopil. Papež Bergoglio je za Rim nov človek iz novega sveta, verniki ga imajo radi, rimska kurija pa ga vse prej kot obožuje. Zanimivo bo, ko bo prišlo do nove spremembe. Bergoglio je na videz prinesel veliko novega. Zdi se, kakor da piha nov veter, prav nič pa se ni spremenilo v temeljnih pravilih institucije. Z novim, prihodnjim papežem se prav hitro lahko spet vse vrne na stara pota.

Znani ste tudi po svojem delu s kužki, ki so vam sledili tudi med selitvami po svetu. Glede na to, da že samo novinarsko delo, sploh dopisniško, zahteva celotnega človeka in precej več časa kot osem ur na dan, ste za usklajevanje vseh svojih dejavnosti verjetno mojster organizacije časa?
Psi so bili z menoj ves čas, tudi v Mehiki in v Havani, z letalom smo jih vozili na drugo stran Atlantika, pa spet nazaj. Eden izmed naših kužkov je trikrat potoval čez Atlantik. Prepričan sem, da so mi odprli več vrat kot kdor koli drug. Še posebej v Havani, kjer je bil sistem prav po vatikansko zaprt, sem v kinoloških klubih spoznal marsikoga in izvedel, česar drugje ni bilo mogoče. V Rimu so me kužki tudi spremljali pod pisalno mizo, vsak dan navsezgodaj smo hodili tudi v Villo Pamphili, tam pa sem o vatikanskem dogajanju izvedel več kot za obzidjem. Onkraj Atlantika sem največ pisal zvečer in ponoči, članki so morali biti v domovini zjutraj ali dopoldne, da so se prebili v časnike. Dopoldne je bil čas za radio in televizijo. Popoldnevi so bili bolj prosti, zaradi časovne razlike takrat ni nihče pričakoval informacij. Bil je drug čas, interneta ni bilo, spletnih strani si ni še nihče izmislil.

Še aktivno spremljate informativne oddaje? Opažate kakšne spremembe v načinu dela, poročanja, uredniških odločitvah?
Seveda spremljam informativne oddaje, saj tudi še pišem za Delo. TV-dnevnik gledam vsak večer, tudi v Rimu sem ga spremljal, imel sem satelitski krožnik. Način dela je drugačen predvsem toliko, kolikor se je spremenila tehnologija. Vse se premika hitreje, ni razvijanja in pošiljanja filmov, računalniki in pametni telefoni so vse obrnili na glavo. Kar je bil nekoč reportažni tovornjak, je zdaj škatlica. Poročanje je zato veliko lažje, uredniško odločanje pa enako odgovorno kot zmeraj. Če urednika ne zapelje tekmovanje s komercialno televizijo, je vse v redu. Javna televizija je namreč tista, ki mora skrbeti za verodostojno informacijo, ne za nekaj, kar bo bolj privlačno od prezentacije informacije na komercialni televiziji.

Ana Svenšek

Tone Hočevar je med vojno poročila vodil tudi v trenirki, 2. julij 1991

TV Dnevnik, 29. 9. 1992, voditelj: Tone Hočevar

Nočni obisk: Tone Hočevar