Glasbeni dokumentarci so večkrat suhoparna zadeva, namenjena predvsem oboževalcem portretiranega izvajalca. 20.000 dni na Zemlji je drugačna
Glasbeni dokumentarci so večkrat suhoparna zadeva, namenjena predvsem oboževalcem portretiranega izvajalca. 20.000 dni na Zemlji je drugačna "žival". Foto: Liffe
Pogled tišine
"Pogled tišine je, vsaj upam tako, pesnitev o tišini, porojeni iz terorja - pesnitev o nujnosti opustitve te tišine, kot tudi o duševnem pretresu, ki se začne ob njenem koncu," o filmu pravi njegov režiser. Foto: Liffe
Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju
Tretji in zadnji film petnajst let nastajajoče trilogije o človeški biti je švedskemu režiserju Royu Anderssonu prinesel zlatega leva na beneškem filmskem festivalu. Foto: Liffe

Da bi bil izkoristek tistih štirinajstih dni, ko se v prestolnici vse vrti okoli Liffa, čim boljši, smo se na pomoč obrnili k tistim, ki imajo film v malem prstu.
Če direktor festivala Simon Popek med drugim ne more prehvaliti poslednjega filma Alekseja Germana, ki mu je posvetil tudi retrospektivo, naša recenzentka Ana Jurc upe polaga v edini španski film festivala, Oppenheimerjev drugi del hvaljenega diptiha, čisto petico pa namenja dokumentarnemu sledenju Nicka Cava.
Do začetka letošnjega mednarodnega filmskega festivala, ki bo novembra v različnih dvoranah po Ljubljani in Mariboru postregel z več kot sto filmi, vam bodo svojo peterico obveznih naslovov zaupali še drugi filmski recenzenti. Spodaj pa preberite, kaj vam v ogled priporoča MMC-jeva recenzentka Ana Jurc.
20.000 dni na Zemlji (20,000 Days on Earth, r. Iain Forsyth, Jane Pollard)
Upala bi si trditi, da glasbeni dokumentarec (ki je v resnici veliko več kot to) 20.000 dni na Zemlji niti ni film, ki bi zanimal samo ljubitelje Nicka Cava, ampak glede na to, kakšen status ima avstralski bard v Ljubljani (in sodeč po prvih trendih predprodaje vstopnic), vas ni treba še dodatno prepričevati. Rahlo sarkastični, presenetljivo duhoviti Cave (in ja, ves čas nosi do popolnosti ukrojeno obleko) v tem kvazidokumentarcu hkrati podpihuje in satirizira lastni mitološki status (čisto resno recimo katalogizira predmete za "Spominski muzej Nicka Cava", katerega ustanovitev je zahteval sam). Film, ki se niti ne pretvarja, da nam bo pomagal pokukati za zaveso zvezdništva in uzreti "pravega" Cava, ponudi nekaj veliko boljšega kot resničnost: do popolnosti odigrano vlogo filozofsko-dekadentnega, rockovskega božanstva. Oh, pa tudi glasbena podlaga je super.
Mamica (Mommy, r. Xavier Dolan)
Že hipstersko stilizirana sladkorna pena Namišljene ljubezni mi je bila všeč, ampak prav imajo tuji mediji, ko razglašajo, da je kanadski "čudežni deček" z Mamico končno našel svoj glas. Čeprav Dolan goji skoraj almodovarsko ljubezen do likov fascinantnih, močnih žensk, njegov novi film niti slučajno ni kopija slavnejšega španskega predhodnika. Kar se začne kot glasen, provokativen, kinetičen vrtinec norosti - Antoine-Olivier Pilon in Anne Dorval sta v svojih vlogah fantastična - se razvije v ganljiv, čustven film, ki ves čas lovi ravnotežje na meji z žajfnico, a nas popolnoma potegne v dramo svojih protagonistov.
Pogled tišine (The Look of Silence, r. Joshua Oppenheimer)
Teater ubijanja (The Act of Killing) je brez konkurence film, ki mi je po lanskem Liffu najbolj ostal v spominu. Ker se je izkazalo, da Joshua Oppenheimer tematiko indonezijskega genocida raziskuje v formatu diptiha, bo ogled drugega dela zame obvezen. Čeprav Pogled tišine menda ne igra več na karto šoka in groteske, s katero je osupnil Teater ubijanja, pa Oppenheimerjevo delo premore tako oseben vizualen pečat in zanimivo interpretacijo dokumentarnega žanra, da si težko predstavljam, da je posnel slab film. Tematika grozot, o katerih svet ne ve skoraj ničesar, Indonezija pa jih obravnava z nekakšno selektivno amnezijo, pa je tako ali tako neizčrpna.
Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt pa en gren och funderade pa tillvaron, r. Roy Andersson)
Film, ki so ga opisali kot "serijo 37 komičnih vinjet, skečev za Monty Python izpod peresa eksistencialističnega filozofa" in s katerim švedski genij Roy Andersson (Pesmi z drugega nadstropja, Ti, ki živiš) končuje svojo trilogijo o morbidni, tragični lepoti življenja (tragedija je v tem, da je na koncu nihče ne bo odnesel živ). Pa še zmagovalni film letošnjega beneškega festivala je bil. Visoka pričakovanja imam od njega.
Jama (La cueva, r. Alfredo Montero)
Sekcija Ekstravaganc vsako leto ponuja vsaj eno nepozabno bizarko (v najboljšem mogočem pomenu besede), tako da jo je po navadi vredno preveriti. Jama sicer najbrž ne bo ravno inovativni horror leta (verjetnejši kandidat se zdijo izraelski Veliki, zlobni volkovi), ampak španske grozljivke so od nekdaj moj "guilty pleasure", pa naj gre za stiliziranost Sirotišnice (r. Juan Antonio Bayona), od ameriške priredbe veliko boljšo franšizo [•Rec] (r. Jaume Balagueró, Paco Plaza) ali pa melodramatični neo-noir Pedra Almodóvarja (Koža, v kateri živim). Če je uporabljen prav, tudi trend tresoče se kamere še ni nujno izrabljen do nezavesti, drugih španskih filmov pa na letošnjem Liffu tako ali tako ni.