Ustaljeni tandem režiserja Abela Ferrare in igralca Willema Dafoeja zadnji dan Pasolinijevega življenja uprizori z nenehnimi prehajanji med resničnostjo in domišljijo ter med dejstvi in špekulacijo. Foto: Liffe
Ustaljeni tandem režiserja Abela Ferrare in igralca Willema Dafoeja zadnji dan Pasolinijevega življenja uprizori z nenehnimi prehajanji med resničnostjo in domišljijo ter med dejstvi in špekulacijo. Foto: Liffe
Foxcatcher: Boj z norostjo je po resničnih dogodkih posneta zgodba o odnosu med ekscentričnim multimilijonarjem in rokoborcema, ki stopita pod njegovo okrilje; v njem nastopajo Channing, Mark Ruffalo in Steve Carell.
»Bil je velikan med umetniki, popolnoma brezkompromisen in osredotočen na svoje poslanstvo, izjemno plodovit, z revolucionarnim pristopom, mojstrski v svojem izraznem sredstvu, jasnovidne vizije,« o svojem portretirancu zna povedati Mike Leigh. »Vendar je bil Turner kot oseba ekscentričen, anarhičen, ranljiv, nepopoln, samosvoj in občasno neotesan. Znal je biti sebičen in neiskren, stiskaški, vendar radodaren, v njem sta se skrivali velika strast in pesniškost.«
Številni filmi letošnjega programa že imajo distributerja, opozarja Popek, a to še ne pomeni nujno, da jih bomo videli na velikem platnu: čisto mogoče so odkupljeni samo za televizijsko predvajanje ali izdajo na DVD-ju. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Mamica
»Če je ena sama tema, o kateri vem več kot o kateri koli drugi, me brezpogojno navdihuje in mi je predvsem najljubša, je to zagotovo moja mama. In ko rečem moja mama, mislim mamo nasploh lik, ki ga predstavlja,« svoj najnovejši film napoveduje stari znanec Liffa Xavier Dolan. »Med ustvarjanjem filma Ubil sem svojo mamo sem imel občutek, da jo želim kaznovati. Od tedaj je minilo samo pet let, zdaj mislim, da si s filmom Mamica prizadevam za njeno maščevanje.« Foto: Liffe

Med 98 celovečerci je vse, od hrvaškega filma o osvobodilni vojni pa do zmagovalcev vseh večjih tujih festivalov in črne komedije Alejandra Gonzáleza Iñárrituja.


Če se navadni smrtniki po navadi osredotočimo na odmevnejši festivalski sekciji Predpremier in "posvečenih" režiserjev, Kraljev in kraljic, pa ima programski direktor Simon Popek največ svobode pri sestavi avtorskih in tematskih retrospektiv. In prav v to sodi otvoritveni film festivala, v primerjavi s prejšnjimi leti presenetljivo izbran "retroprispevek": komedija Playtime francoskega režiserja Jacquesa Tatija iz leta 1967. "Zavrtite si Playtime po televiziji ali računalniškem zaslonu in skoraj zagotovo se boste razočarani spraševali, od kod filmu položaj nesporne klasike francoske in svetovne komedije; oglejte si ga v kinu ter prepoznajte vse male nianse in subtilne detajle, ki konstituirajo bistvo tatijevske minimalistične in neskončno očarljive komike," je v uvodniku zapisal Popek. Med filme, ki "jih hočete videti na velikem platnu", je širok nabor filmskih strokovnjakov med drugim uvrstil naslove Čarovnik iz Oza (r. Victor Fleming), Lawrence Arabski (r. David Lean), Francoska zveza (r. William Friedkin), Rdeči čeveljci (r. Michael Powell, Emeric Pressburger) in Centralna regija (r. Michael Snow). Poleg tega izbora, ki bo predvajan na festivalu, obstaja še širši, popisan v spremljevalnem katalogu, ki izide v kratkem.


Z zvenečimi imeni natrpane predpremiere

A posvetimo se Predpremieram, tudi letos natrpanim z zvenečimi imeni: 20.000 dni na Zemlji (r. Iain Forsyth, Jane Pollard) je dan v življenju avstralskega glasbenika Nicka Cava, obenem pa veliko več kot le glasbeni dokumentarec - prej meditacija o naravi zvezdništva, spomina in ustvarjalnosti. Tu sta še film, ki je pravkar zmagal na beneškem festivalu in ga opisujejo kot "niz skečev za Monty Python izpod peresa skandinavskega eksistencialista", švedski Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (r. Roy Andersson), in film, ki je isti festival odprl: duhovita, skoraj metafilmska komedija o minljivosti slave Birdman (r. Alejandro González Iñárritu).

Čudesa Alice Rohrwacher so si veliko nagrado žirije v Cannesu po Popkovih besedah povsem zaslužila, prav tako kot so vsi upravičeno hvalili Gospoda Turnerja, biografski film o slavnem slikarju v režiji Mika Leigha. Foxcatcher: Boj z norostjo (r. Bennet Miller) je prav tako po resničnih dogodkih posneta zgodba o ekscentričnem milijonarju, Leviatan (r. Andrej Zvjagincev) pa neizprosna obsodba ruske države in Cerkve, ki je, nepojasnljivo, lahko nastala s finančno pomočjo ruskega kulturnega ministrstva. Vse prej kot tipičen biografski film je Pasolini (r. Abel Ferrara), ki spremlja zadnji dan v življenju zloglasnega režiserja, medtem ko se kanadski "wunderkind" Xavier Dolan s svojim novim, najboljšim filmom Mommy od sveta lastnih ljubezenskih travm obrača k novemu protagonistu, neobvladljivo hiperaktivnemu mulcu, ki ga mama samohranilka ne more več krotiti. Med predpremierami velja izpostaviti še edini celovečerec slovenskega režiserja, avstrijsko-slovensko vojno dramo Gozdovi so še vedno zeleni (r. Marko Naberšnik), Oblake nad Sils Mario (r. Olivier Assayas), Ugrabitev Michela Houellebecqa (r. Guillaume Nicloux) in seveda Zimsko spanje (r. Nuri Bilge Ceylan).

Bera sveže ustvarjalnosti v osrednji tekmovalni sekciji
Glavna nagrada festivala, vodomec, je že tradicionalno namenjena prvencu ali drugemu filmu (po navadi mladega) režiserja ali režiserke. Žirija bo izbirala med desetimi filmi, med katerimi bo gotovo pozornosti deležen akcijski film o vojni na Hrvaškem Številka 55 Kristijana Milića (režiser je že s svojim prvencem, Črnci, dobil nagrado vodomec), pa tudi "senzacija filmskega festivala Sundance", Ritem norosti (r. Damien Chazelle). Ukrajinsko Pleme (r. Miroslav Slabošipcki) je popolnoma nema zgodba, ki se odvija brez besed in brez podnapisov (le v jeziku gluhonemih), Požri svoje prednike pa francoski triler s pridihom dokumentarnega pristopa, saj problematiko Romov načenja s pomočjo naturščikov v glavnih vlogah. Družinsko dramo Lahko noč, mamica je režirala Veronika Franz (sicer žena in redna sodelavka Ulricha Seidla), tragikomično "hvalnico lenobi" Proletarska zimska pravljica pa Nemec Julian Radlmaier.

Novost sekcije Kralji in kraljice je letos prvo gostovanje kake televizijske serije na Liffu; Mali Quinquin Bruna Dumonta je "odštekana in duhovita" štiridelna detektivska miniserija, ki se začne z odkritjem mrtve krave, natrpane s človeškimi ostanki. Najbolj iskani človek (Anton Corbijn) je priredba političnega trilerja Johna Le Carreja, s katerim se skoraj dokončno poslavljamo od Philipa Seymourja Hoffmana. Težko je biti Bog, zadnji film lani umrlega Rusa Alekseja Germana, ki mu je na festivalu posvečena celotna retrospektiva, je po Popkovih besedah "sama esenca filma" in "nekaj najbolj odbitega, kar boste kadar koli videli".

Ekstravaganca prinaša izbrane filme, ki imajo prav tako svoje zvesto občinstvo. Popek je med njimi omenil izraelski film Veliki, zlobni volkovi v režiji Aharona Keshalesa in Navota Papushada.

Filmska vzgoja se začne zgodaj
Na Liffe so vabljeni tudi najmlajši gledalci. V programu Kinobalon jim bodo letos postregli s šestimi filmi, med katerimi bosta dva sinhronizirana v slovenščino, švedski film Emil iz Löneberge bo sinhroniziran celo v živo.

Nagrada tudi za naj videospot
Festival bo ponudil tudi pester spremljevalni program. Letošnja novost v tem sklopu bo tekmovalni program glasbenih videospotov. Gledalci bodo svojega izbranca lahko izglasovali prek spleta. Organizirana bosta še štiridnevni seminar za mlade Nori na evropski film in scenaristični seminar Centra Ustvarjalna Evropa z Mary Kate O Flanagan.

Letošnjo izdajo bo v soboto, 22. novembra, sklenil film Alfa samec v režiji Alana Partridgea.