Kot je že v navadi, smo se tudi letos na MMC-ju po pomoč obrnili na filmske kritike, da z našimi bralci delijo svoj izbor, natančneje peterico filmov, ki jih po njihovem mnenju ne gre spregledati. Gre torej bodisi za tiste filme, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti in so jih prepričali, bodisi spadajo med naslove, ki se jih šele veselijo. Prva svojo peterico razkriva MMC-jeva filmska kritičarka in novinarka Ana Jurc, ki v ogled priporoča naslednjo peterico:

Mandy (Mandy, r. Panos Cosmatos)
Mandy absolutno ni film za vsakogar: nad njimi boste bodisi navdušeni ali pa vas bo spravil ob živce. Po vizualni plati si kot referenco predstavljajte serijo Stranger Things (da, tudi tokrat je zgodba postavljena v osemdeseta, predvidoma samo zato, ker je to zdaj kul), križano s psihedelično nočno moro, cepljeno na Davida Lyncha. Tempo je počasen, nasilje eksplicitno, dogajanje ni ves čas logično.

Po prvi uri, v kateri je Nicolas Cage popolnoma v ozadju, karakteriziran le kot "moški, ki ljubi Mandy", smo nazadnje priča prototipskemu, baročno nabuhlemu igralskemu ekscesu, kakršnega je zmožen samo on (če morebiti ne veste, o čem govorim, je na YouTubu ogromno kompilacij Cageevih karikiranih izpadov pred kamero). Ko se je Sean Penn Cageu nekoč posmehnil, češ da "ni igralec, ampak performer", je imel absolutno prav – vsekakor pa to ni taka žalitev, kakor je bilo najbrž mišljeno. Nicolasa Cagea ne pokličeš, ko potrebuješ subtilnost in minimalizem. Obenem pa je v svoji ekscesnosti vedno avtentičen, nikoli samovšečen ali nastopaški. Mandy je ultranasilna, nadrealistična grozljivka, ki pogosto zasmehovanemu zvezdniku pušča prostor, da je ... Nicolas Cage non plus ultra.

Tovor (Teret, r. Ognjen Glavonić)
Ko smo leta 2014 gledali glasbeni kvazidokumentarec Živan priredi punk festival Ognjena Glavonića, roko na srce, ne bi pričakovali vsega, kar je sledilo. Najprej je bil to dokumentarec Globina dva (2016), zdaj še igrani celovečerec Tovor; oba načenjata bolečo tematiko, ki jima je prislužila krivično etiketo "protisrbskega filma". Tovor iz perspektive priložnostnega voznika tovornjaka razkriva usodo Albancev s Kosova, ki so jih pobili Miloševićevi vojaki, nato pa jih dali v času Natovega bombardiranja na skrivaj prepeljati v množično grobišče sredi Beograda. Žolčen odziv, na katerega je film naletel v domovini, posredno odpira tudi vprašanje zanikanja odgovornosti za vojne zločine, in, kar je še posebej relevantno za naš čas, relativiziranja zgodovinskih dejstev v imenu politične propagande. Leon Lučev, ki je po sarajevski premieri filma priznal, da je bila vloga v Tovoru najtežja, kar jih je kdaj imel, s tem filmom dokazuje, zakaj je eden najbolj cenjenih igralcev te regije.

Matangi/Maya/M.I.A. (Matangi/Maya/M.I.A., r. Steve Loveridge)
Treba je povedati predvsem eno: Matangi/Maya/M.I.A. ni klasičen popdokumentarec, tako kot tudi M.I.A. ni klasična popzvezda. Klasična popzvezda ne bi skušala vsakega gostovanja v pogovorni oddaji preusmeriti na temo, z njeno besedo, genocida v rodni Šrilanki. Maya Arulpragasam, ki je v Veliko Britanijo v mladih letih prišla kot begunka (njen oče je bil eden ustanovnih članov Tamilskih tigrov), je od nekdaj hotel biti več kot samo zvezda, več kot samo hiphoperka. Rezultat njenih mladostnih ambicij po dokumentaristični karieri je gora domačih posnetkov, iz katerih je njen prijatelj Steve Loveridge lahko sestavil izredno intimno, prvoosebno izpoved, za katero bi bilo lahko verjeti, da jo je režirala protagonistka sama. Vprašanje, h kateremu se film vedno znova vrača in na katerega si boste morali odgovoriti sami, je jasno: ali je popzvezda, produkt kapitalistične mašinerije, lahko tudi avtentična in učinkovita politična aktivistka? Portret je definitivno zanimiv, tudi če niste absolutno zagrizen oboževalec M.I.I-ne glasbe (pravzaprav bi mu lahko očitali, da glasbe v njem ni dovolj).

Najljubša (The Favourite, r. Yorgos Lanthimos)
"Izkaže se, da znam biti silno neprijetna," izjavi Emma Stone v napovedniku za Najljubšo, kostumsko dramo v režiji grškega enfanta terribla svetovne kinematografije, Yorgosa Lanthimosa. Njene besede si čisto lahko izposodimo za razumljiv opis estetike modernega mojstra, ki snema vizualno razkošne, srhljive groteske, ki praviloma razburijo, a nikoli ne služijo zgolj goli provokaciji. Podočnik, Jastog in Ubijanje svetega jelena so filmi, ki jih povezuje zelo jasna avtorska estetika, ki je obenem neprimerljiva s katerim koli Lanthimosovim sodobnikom. Najljubša, ki je na dosedanji festivalski turneji požela ogromno pohval, je po videnih odlomkih sodeč zanimiva zmes terorja in absurdnega humorja: Emma Stone, Olivia Colman in Rachel Weisz so v svojih izjavah ves čas videti na robu neobvladljive blaznosti. Upam si staviti, da dvornih spletk na tak način še nismo videli.

Suspiria (Suspiria, r. Luca Guadagnino)
Redke so grozljivke, ki ne klonijo pred bremenom visokih pričakovanj zaradi prvih pozitivnih recenzij: kolikokrat ste iz kina že prišli razočarani, češ da "tako dobra, kot so trdili, pa res ni"? Po drugi plati pa: koga ne bi začarala že sama misel na to, kaj lahko ultimativni estet Luca Guadagnino (Pokliči me po svojem imenu) naredi iz Suspirie, grozljive pravljice v Technicolorju, ki jo je leta 1977 izsanjal Dario Argento. Dogajalni čas je prestavil v Berlin sedemdesetih let in v ozadje inkorporiral politične napetosti časa, ki ga je zaznamovala radikalna levičarska skupina Baader-Meinhof. Kot vizualni referenci Guadagnino navaja poljsko-francoskega slikarja Balthusa, filmski opus Rainerja Wernerja Fassbinderja in feministično umetnost – eklektična kombinacija vplivov še sama po sebi obeta impozanten napad na vse čute. To, da je v igralski zasedbi 38 žensk in samo trije moški, je samo dobrodošlo spodjedanje statusa quo.