V Anori eden najrelevantnejših sodobnih ameriških režiserjev sledi spolni delavki, ki se zaljubi v sina ruskih oligarhov. Foto: LIFFe
V Anori eden najrelevantnejših sodobnih ameriških režiserjev sledi spolni delavki, ki se zaljubi v sina ruskih oligarhov. Foto: LIFFe
Substanca je grozljivka o obupanem lovu na večno mladost. To je tudi film, ki ga MMC predstavlja na zdaj že tradicionalni premieri (ta bo 18. novembra ob 17.30). Foto: LIFFe
Substanca je grozljivka o obupanem lovu na večno mladost. To je tudi film, ki ga MMC predstavlja na zdaj že tradicionalni premieri (ta bo 18. novembra ob 17.30). Foto: LIFFe

Prvi je canski prejemnik zlate palme, pod katerega se podpisuje Sean Baker, ki je za Ano Šturm "brez dvoma eden najrelevantnejših sodobnih ameriških režiserjev". "Baker ima neverjetno senzibiliteto za socialne teme in življenje na margini, kjer vedno najde tudi solidarnost in optimizem," je prepričana odgovorna urednica Ekrana, specializirane strokovne revije s področja filma in televizije.

V Cannesu so nagradili tudi drugi film, ki ga komaj čaka – to je Substanca (film je bil nagrajen za najboljši scenarij). Substanca režiserke Coralie Fargeat, telesna grozljivka o lovu na večno mladost, je dobrodošla vrnitev Demi Moore na filmska platna, meni Ana Šturm.

Od filmov, ki jih je letos že imela priložnost videti, pa tokrat v ogled priporoča pet unikatnih ženskih pogledov na pet pomembnih tem: gre za kar štiri režijske prvence in žanrsko mojstrovino starih znancev Liffa – Veronike Franz in Severina Fiale. Ob vsakem filmu je tudi pojasnila, kaj od njega pričakovati:


Film o razblinjenih sanjah najstnic, ki iščeta boljšo prihodnost z vstopom v modno industrijo. Foto: LIFFe
Film o razblinjenih sanjah najstnic, ki iščeta boljšo prihodnost z vstopom v modno industrijo. Foto: LIFFe

Strupeno (r. Saule Bliuvaite)
Prvenec režiserke Saule Bliuvaite Strupeno nas popelje na obubožano in neperspektivno litovsko podeželje, v tamkajšnji sivi vsakdan dveh trmoglavih trinajstletnic. Bliuvaite nas v filmu neizprosno – v slogu, vrednem kakega zgodnjega Kena Loacha ali socialnih dram t. i. britanskega "kitchen sink" realizma – sooči z razblinjenimi sanjami in uničenimi življenji najstnic, ki želijo pobegniti pred revščino in katerih upanje na boljšo prihodnost brezbrižno potepta, prežveči in izpljune modna industrija.

Vsi odtenki svetlobe,
Vsi odtenki svetlobe, "atmosferičen in nežen portret urbanega življenja ter ljubeč poklon ženskemu prijateljstvu". Foto: LIFFe

Vsi odtenki svetlobe (r. Payal Kapadia)
Indijska režiserka Payal Kapadia me je pred dvema letoma navdušila s filmom Noč nevednosti, izjemnim dokumentarcem o političnih nemirih v Indiji. Vsi odtenki svetlobe je njen igrani prvenec, zanj pa je letos na festivalu v Cannesu prejela veliko nagrado žirije. Vse tri glavne protagonistke, Prabha, Anu in Parvaty, prihajajo z indijskega podeželja in delajo v eni izmed bolnišnic sredi kaotično utripajočega Mumbaja. Njihove usode se med filmom prepletejo in ustvarijo atmosferičen in nežen portret urbanega življenja ter ljubeč poklon ženskemu prijateljstvu in medsebojni (p)o(d)pori.

Sorodna novica Maja Doroteja Prelog: "Čutila sem, da mi bo film pomagal, ne glede na to, kako sem trpela"

Cent'anni (r. Maja Doroteja Prelog)
Dokumentarni (avto)portret Maje Doroteje Prelog Cent'anni je film o veličastni poti – pa tudi manj veličastnih stranpoteh – okrevanja po hudi bolezni, ki na odisejadi skozi slikovite italijanske vedute postane edinstvena preizkušnja partnerske zveze. Cent'anni je zame nekako – predvsem v svojem pogumu izražati se z lastnim glasom, ki je neomajno zavezan resnici – filmska različica romana Love Me Tender. Brutalno iskren in sugestiven film, ki je hkrati tudi metarazmislek o svojem lastnem nastajanju in (ne)zmožnostih.

Mleko (r. Stefanie Kolk)
Celovečerni prvenec nizozemske režiserke Stefanie Kolk Mleko je intimna drama o paru, ki po rojstvu mrtvorojenega otroka v tragediji, ki se jima je pripetila, poskuša najti vsaj kanček smisla. Žarek upanja protagonistka Robin najde v odločitvi za donacijo svojega materinega mleka. Na videz enostaven projekt donacije pa se izkaže za vse prej kot to in sčasoma pridobi skoraj kafkovske razsežnosti. Režiserka občutljivo materijo filma obravnava zadržano, s skoraj klinične distance, in naslika ganljiv portret žalovanja za izgubo otroka.

Hudičeva kopel je skok v mračno obdobje evropske zgodovine. Foto: LIFFe
Hudičeva kopel je skok v mračno obdobje evropske zgodovine. Foto: LIFFe

Hudičeva kopel (r. Veronika Franz in Severin Fiala)
Hudičeva kopel, novi film avstrijskega tandema, ki ga sestavljata Veronika Franz in Severin Fiala, pripoveduje o mračnem obdobju evropske zgodovine. Avtorja sta zgodovinsko-psihološko dramo z elementi ruralne grozljivke, ki govori o fenomenu "posrednih samomorov" zasnovala na zgodovinskih virih. Film, ki je postavljen v majhno podeželsko skupnosti zgornje Avstrije, v ospredje postavi, kot je za Ekran natančno zapisala Anja Naglič, "spregledane ženske iz revnega, mizoginega kmečkega okolja 18. stoletja in prikaže njihovo težko življenje, ki ga zaznamujejo trdo delo, stroge versko-patriarhalne zahteve, zatirane nežnih čustev in individualnosti [...]."



Napovedniki priporočenih filmov: