Festival slovenskega filma je v torek odprl dokumentarec Cent'anni, celovečerni prvenec Maje Doroteje Prelog, boleče iskren pogled na partnerski odnos v času bolezni in predvsem po njej, obenem pa tudi umetničina samorefleksija.

Predvsem Cent'anni ni to, kar bi si predstavljali pod rubriko "slovenski film o kolesarstvu". Njegova predzgodba je bitka z levkemijo, ki jo je leta 2017 prestal Majin dolgoletni partner, Blaž Murn. Po vrnitvi z roba smrti Blaž sklene, da bo sebi, Maji in svetu svojo zmago nad boleznijo dokazal s tem, da bo v mesecu dni odkolesaril etape Dirke po Italiji, pot od Dolomitov do Sicilije, ki pred kolesarja postavi toliko višinskih vzponov kot trikratno plezanje na Mount Everest. V zameno za njeno nesebično skrb v času bolezni bi Maji tako "podaril" snov za film o preseganju psihičnih in telesnih omejitev, navdihujočo priliko o moči volje. Cent'anni sta ga naslovila, ker si Blaž želi živeti vsaj do stoletnice, pa tudi, ker je beseda priljubljena italijanska napitnica.

A podvig kmalu zatava z začrtane poti. Kolesarjenje iz Blaža izvabi vrelec nepredelanih travm v obliki vzkipljivosti in jeze, ki trči ob Majin boj z njenim lastnim mestom v razmerju – in svetu. "On si je zamislil ultimativno terapijo zase, jaz pa sem mu skušala v vsem slediti," v lucidni nasneti naraciji, ki povezuje film, razmišlja avtorica.

Glavni adut filma je v tem, da je Maja Doroteja Prelog prepoznala moč svojega materiala in znala življenju – oz. filmu – pustiti lastno pot. Ko je kamero od svojega partnerja obrnila (tudi) nase, se je iz osebe, ki je bila do tistega trenutka večno "del podporne ekipe" v zakulisju, končno spremenila v protagonistko lastne zgodbe.

Kljub temu priznava, da jo je skrbelo, kako bo občinstvo v času vseprisotnega govora o ženskem opolnomočenju sprejelo zgodbo, ki ne sodi v standardni "girlboss" kalup. "Ampak bistvo je ravno v tem, da vse delimo svoje zgodbe – tudi če nismo stereotip 'močnega dekleta'. Spoznala sem, da je ravno v tem moč."

Cent'anni je unikaten film, pogumno in brezkompromisno delo, ki gledalca v intimno sfero spušča brez nepotrebnega voajerizma in predvsem brez želje po "obračunu" zaradi ran, povzročenih v ljubezni. Ni važno, kaj se ti zgodi v življenju, pač pa, kaj si zapomniš in kako si to zapomniš – misel Gabriela Garcíe Márqueza se morda zdi kot antiteza dokumentarizmu, a je obenem leitmotiv avtoričinega sprejemanja tako dobrega kot tudi slabega.

Da ne bomo ljubiteljev kolesarstva peljali žejnih čez vodo, je Murn dan po premieri odgovoril tudi na vprašanje, kateri od obeh slovenskih kolesarskih asov mu je ljubši: "Primož Roglič je tisti, ki je oral ledino tovrstnih uspehov. Kar počne Tadej Pogačar, pa je absoluten precedens v svetovnem merilu. Ta fant je nekaj res posebnega."

Maja Doroteja Prelog je za MMC odgovorila na nekaj vprašanj o svojem filmu.

Takoj po premieri smo lahko slišali šaljivo opazko voditelja, da vaš partner, Blaž, v filmu deluje kot zlikovec. Zdelo se mi je, da vam to v tistem trenutku izrazito ni bilo všeč. Zato, ker ga ne vidite tako, ali zato, ker pri filmu Cent'anni ne gre za razporejanje krivde za težave v odnosu?

Mislim, da napačna percepcija tega filma ne obstaja. Čisto v redu je, če ljudje Blaža vidijo kot "negativca" te zgodbe – ali pa Majo, konec koncev, tudi take reakcije sem že doživela. Trudila sem se, da bi bila oba lika kompleksna in večplastna. Moja reakcija na odru je bila intimna in izhaja iz tega, da Blaža ljubim in vem, da mu taki komentarji pridejo do srca. Ampak to je moja osebna reakcija. Vsak gledalec k filmu pristopa s svojim lastnim poljem asociacij in življenjskimi izkušnjami, zaradi katerih se "pripne" na določen vidik filma. Če na svet gledaš črno-belo, se ti bo tudi film zdel črno-bel, jasno definiran.

Vseeno najbrž ni lahko, ko mora človek s tako osebnim filmom stopiti iz intime montažne sobe in pred polno kinodvorano. Tako rekoč neizogibno je, da bodo imeli ljudje mnenja o vaši zasebni zvezi in jih tudi ubesedili.

Res je bilo težko. Na vse te komentarje sem se pripravljala na terapiji, ki sem jo obiskovala v času montaže tega filma. Mislim, da mi je uspelo zaščititi ta del sebe, da me ne prizadene, če imajo ljudje mnenja o moji zvezi. Jasno, da jih bodo imeli – ampak to ni več moja stvar. To je med gledalcem in filmom.

Seveda pa sem imela v tem procesu težave s samopodobo in se počutila krivo. Na srečo sem imela izjemne sodelavce, ki so me spodbujali in mi odprli oči za to, da je film, čeprav je tako intimen, lahko tudi univerzalen.

Po čisto prvi projekciji, premieri na tržaškem festivalu, sva si z Blažem v hotelski sobi pripravila spa popoldne; takrat se mi je šele od srca odvalil ogromen Mount Everest. Ko sem prvič doživela odziv občinstva, se je začela pot katarze, zaradi katere sem danes lahko ponosna na film in govorim o njem.

Lahko zdaj, po toliko urah montaže in piljenja filma, dokumentarec v dvorani z občinstvom gledate z določeno distanco? Ali pa vas še vedno prestavi v intenzivna čustvena stanja tistega obdobja?

Moram priznati, da nisem filma še nikoli gledala v dvorani s publiko, tudi včeraj v Portorožu ne. Edina izjema je bil festival MakeDox, kjer pa je bila projekcija na prostem, in ne pred velikim občinstvom. Sicer pa mi je pretežko. Nekaj treme imam še pred slovensko publiko, po FSF-ju bo film gostoval še na Liffu.

Film ste začeli režirati kot neke vrste dokumentarec, na koncu – oz. v montaži – se je prevesil v druge vrste zgodbo. Vseeno pa ste že na kolesarski ekspediciji vedeli, da stvari ne grejo po načrtu, da posneto gradivo ne odgovarja izhodiščni ideji filma. Ste bili kdaj blizu temu, da bi cel film padel v vodo, da bi preprosto odstopili od projekta? Ali pa je za to prepozno, ko so enkrat sredstva zagotovljena in pogodbe podpisane?

Odločena sem bila, da bomo snemanje speljali do konca. Edina nepremostljiva ovira bi bila, da bi Blaž obupal in odšel domov. Ampak tudi, ko je kazalo, da bi se to dejansko utegnilo zgoditi, sem si rekla, da bom film pač naredila brez njega. To niti ni bilo povezano z držo režiserke – Maje kot režiserke takrat uradno še ni bilo – ampak je izhajalo iz mene same, na nezavedni ravni. Čutila sem, da mi bo film pomagal, ne glede na to, kako sem trpela. To je postal moj življenjski projekt.

V kakšnem pogledu je bil za vas dragocen sodelavec producent Rok Biček? Njegova Družina (2017) je svojevrstni predhodnik filma Cent'anni, vsaj kar se tiče kompleksnega dokumentarca, ki se ne izogiba osebni vpletenosti in ne sprejema lahkih zaključkov. Verjamem, da Biček, če kdo, razume, kako pomembna komponenta pri dokumentarizmu je čas – čas, da se projekt razvije in najde svojo formo.

Dal mi je možnost časa in kontemplacije dela, naklonil mi je potrpežljivost in nežnost, še posebej v poprodukciji. Mislim, da sva si z Rokom na neki način podobna.

Na snemanju sta se nekako vzpostavila dva tabora, Majin in Blažev, in ta trenja v ekipi so še dodatno podžigala čustveno dogajanje med nama z Blažem. Rok je pritiskal name, češ da mi nastaja drugačen film, kot sem si zamislila, in da naj se manj osredotočam na kolesarjenje. Ampak to je bilo subtilno – morda bi si celo želela, da bi bil bolj direkten. (Smeh.) Že takoj na začetku je videl, da to ni film o kolesarjenju. Za naju je bil kot nekakšen starejši brat.

Ne samo on, vsi, ki smo sodelovali pri filmu, smo bili vanj osebno vpleteni. Ko sva z Blažem iz mehurčka izolacije prišla na snemanje, se mi je zdelo, kot da sem v simulaciji resničnega življenja, v kateri je več akterjev, med katerimi se vzpostavljajo različni odnosi. Zame so vsi del najine zgodbe.

Film ste z uporabo starih domačih posnetkov zasidrali v svoji osebni življenjski zgodbi, ki ponudi nekaj konteksta o tem, od kod prihajate in kaj vas je oblikovalo v mladosti. Pomenljiv se mi je zdel stavek o začetku vaše zveze z Blažem: "Odločila sem se, da bom kul punca, taka punca, ki ne teži." Je to tisto, kar vas je velik del življenja opredeljevalo, in tista intimna "rana", na katero ste trčili ob nastajanju filma? Kako biti lastna oseba in ne samo to, kar ljudje potrebujejo/pričakujejo od vas?

Tako je. S tem filmom sem se dejansko ugledala in šokirala samo sebe; pred tem sem določene stvari potlačila ali pozabila. Vprašala sem se, kaj bo z mano, če se bom še naprej tako obnašala, se razdajala na tak način. To so pač "generacijska darila", ki jih podedujemo ženske. Proces snemanja mi je omogočil katarzo, tako v partnerskem odnosu kot na splošno.

Filmi o premagovanju bolezni, fiktivne zgodbe ali ne, včasih zapadejo v isto past kot romantične komedije: predstavijo nam "srečni konec", kar je v tem žanru remisija oz. ozdravitev. Ampak kar je v filmu konec, je v življenju šele začetek nečesa novega, drugačnega. Kdaj ste ugotovili, da je nemogoče iti nazaj v življenje, kakršno je bilo "prej"?

Dolgo sem pričakovala, da se bom "vrnila v normalno življenje", ampak to je že samo po sebi oksimoron – v življenju ni nobenega vračanja, vse se dogaja v eno samo smer, naprej. Vsako izkušnjo nosimo s seboj in smo zaradi nje bodisi polnejši ali pa bolj ranjeni. Vsaka težka izkušnja je centrifuga, iz katere prideš drugačen, kot si bil prej.

Verjetno se v taki travmi na novo postavijo tudi razmerja moči? Vedno je eden tisti, ki ni stal na pragu smrti in zato "ne more razumeti".

Verjetno res, da. Tako je bilo tudi pri nama, vsaj na začetku potovanja po Italiji. Zato je tako pomembno, da se o teh stvareh pogovarjamo. Ko človek zboli, zbolijo tudi vsi njegovi bližnji. Velikokrat je zanje še težje kot za tistega, ki je bolan. To zveni grozno, ampak veliko takih povratnih informacij sem dobila, tako od gledalcev kot od zdravnikov.

Konkretno pri nama z Blažem pa razmerje moči že prej ni bilo uravnoteženo. Pomembno je, da si v predanih odnosih trudimo iskati ravnovesje in da se ne bojimo izražati težkih čustev. Šele s tem, ko nekaj ubesedim, ima partner sploh možnost, da se odzove – sicer so pričakovanja, "kaj bi moral razumeti", lahko nepoštena.

Pri procesu montaže in odločanja o končni obliki filma Blaž ni imel nobene besede. Kdo je začrtal to mejo, vi ali on?

Blaž je rekel, da se odmika od procesa nastajanja filma.

To je znak ali ogromnega zaupanja ali pa izjemne samozavesti. Morda tudi hvaležnosti? V enačbo stopa tudi dejavnik "poplačila dolga" za vso podporo, ki ste mu jo nudili v času okrevanja in tudi na poti v Italijo.

Dobro ste ugotovili, najbrž je šlo za mešanico vsega naštetega. Če je Blaž za koga v filmu morda negativec, pa je v življenju resničen "good guy" – to je jasno že iz tega, da film sploh obstaja. Zato sem bila tudi jezna nanj, da je pred kamero kazal samo svojo temno plat. Od nekdaj je bil duša zabave; izjemno prijeten sogovornik je, duhovit in pozoren. Vsega tega v filmu ni.

Ko je Blaž film prvič videl, mu ni bil všeč. Ni mu bilo všeč, kakšen je on na filmu, bil pa je ponosen na film, ki sem ga naredila. Ničesar ni hotel izrezati: njegovo stališče je, da moraš iti do konca, če že imaš "jajca". Dvomil je le glede zgodnjih posnetkov naju kot mladega para, ker se je bal, da bova videti neumno. Na koncu sem ga prepričala o tem.

Zakaj ste v filmu pustili odprt konec glede statusa vajinega odnosa? Zato ker dokončnih odgovorov preprosto niste imeli ali pa zato, ker tak konec gledalca bolj angažira, spodbudi k razmisleku?

Oboje. Nisem imela pravega odgovora, obenem pa sem hotela gledalca vzeti na potovanje s seboj in mu ponuditi enako izkušnjo, kot sem jo imela sama. Odprt konec je bolj zgovoren kot nekakšno delanje zaključkov. Sicer pa v času montaže še nisem imela odgovorov na to, kje in kaj sva.

Ko je par zelo dolgo skupaj, poudarite v filmu, se začnejo brisati meje med tem, kje se eden konča in drugi začne. Kje je v tej simbiozi kamera? Nikoli ne more biti samo nevpleten opazovalec. Kako na odnos vpliva to, da ga oba udeleženca dokumentirata? Je kamera spremenila naravo vajinega odnosa?

Mislim, da ga je. Meni osebno je kamera predstavljala opolnomočenje – s kamero v roki sem se počutila močno. Ko je kamero držal Blaž, sem se počutila razgaljeno. Kljub temu se nisem skušala skrivati. V resnici sem imela občutek, da je to priložnost, terapevtsko orodje – da kamera morda vidi stvari, ki jih Blaž ne more videti.

Pred kamero sta večinoma samo vi in Blaž, a na poti po Italiji vas je bilo seveda več. Je to predstavljalo še dodatno breme? Da so se intimni pogovori in razkoli odvijali pred občinstvom?

Bilo nas je devet, v dveh avtodomih in s fičkom. Ustvari se miniaturen svet, človek se počuti kot v gledališki igri. Intenzivnost snemanja je, ne glede na vsebino filma in značaje vpletenih, ogromna obremenitev. Že to pripomore k temu, da so odnosi napeti.

Z Blažem sva se odločila, da za posnetke kolesarjenja ne bova uporabljala drugih pripomočkov, le stativ in kamero iz roke. Iskala sva način, kako snemati v gibanju – in edini mogoč odgovor je bil: iz avta. Idealen avto za ta namen je bil fičo, dovolj majhen, da se je lahko tudi na ozki cesti ustavil ob poti.

Največji tehnični izziv snemanja kolesarjenja je bil ravno v tem, da nas je bilo v produkcijskem smislu premalo. Večje ekipe nisva hotela, ker bi se v tem primeru vse preveč razraslo in bi tudi dlje trajalo. Sicer pa v produkcijskem smislu tako ali tako ne bi hotela posnemati TV-posnetkov dirke po Italiji ali klasičnih kolesarskih filmov. To, da se Blaž v filmu jezi na ekipo, da so prehitri ali pa prepočasni, ne izvira iz objektivnih težav, ampak iz njegovih osebnih frustracij.

Eden od stranskih učinkov zdravljenja levkemije, ki ga je Blaž prestal, je lahko tudi anksioznost. Verjamem, da tega marsikdo ne ve, ampak ta informacija prizore njegovih izbruhov postavi v drugačno luč. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi v film izrecno vključili kako opozorilo?

Na žalost tega v nobenem prizoru eksplicitno ne omenimo. Vseeno pa tema duševnega zdravja je prisotna. V enem prizoru se v avtodomu pogovarjava o depresiji, na drugem mestu Blaž sebe primerja s prestrašenim mačkom v jarku, ki kot divja zver opraska vsakogar, ki mu skuša pomagati. Nisem hotela posegati v film drugače kot z gradivom, ki sva ga posnela.

Jeza, ki se tako zelo čuti v filmu, pri Blažu praviloma maskira strah, ki ima korenine še v njegovem otroštvu, v odnosu z očetom. Prek jeze se zelo lahko izraža, zanj je najlažje dostopna; to razumem šele zdaj.

Film, kakršen je Cent'anni, človek najbrž posname največkrat enkrat v življenju. Se boste pri naslednjem projektu skušali obrniti stran od lastnega življenja, navzven?

Za filmskega ustvarjalca vsaka zgodba izvira iz njega samega. Cent'anni bo verjetno vplival tudi na naslednjo zgodbo, ki se je bom lotila, ker sem se pri tem filmu toliko naučila – tako o sebi kot o filmskem procesu. Zanima me iskanje avtentičnosti in iskrenosti, iščem "resnično življenje" na platnu in načine, kako to ujeti v igranem filmu. Sebe ne vidim kot dokumentaristko, ampak kot filmarko v širšem pomenu besede. Zanima me delo z naturščiki in iskala bom enako "jakost", kot jo ima Cent'anni. Za zdaj sem še samo pri idejah, še ničesar nisem napisala.