V programu Fabula Hub, ki ga festival Fabula namenja mladim literarnim glasovom, je Slovenijo obiskal italijansko-pakistanski pisatelj Saif ur Rehman Raja; prvi prevod njegovega lanskega literarnega prvenca, avtobiografskega romana Hidžra, je bil namreč ravno v slovenski jezik.

Že naslov knjige, psovka za polčloveka, nakazuje, da pisatelj v njej obračuna s sovraštvom in predsodki, ki so zaznamovali njegova mlada leta na dveh celinah. "Kvirovski posamezniki si skušamo prilastiti oz. prevzeti nadzor nad kletvicami, s katerimi nas obklada družba," pojasni. "Če besedi odvzamem njeno negativno konotacijo, to pomeni, da sem ti odvzel moč, s katero me zatiraš. In če ti odvzamem to, s čim me boš napadal?"

Saif ur Rehman Raja se je pred 31 leti rodil v Ravalpindiju v Pakistanu in se pri enajstih letih zaradi očetove službe z družino preselil v Italijo – natančneje, v deževni Belluno na severu države. ("Razpoloženje je tu žrtev nenehnega slabega vremena," piše. "Vsi brez volje, leni. Sivih obrazov.") Šele študijska leta so mu odprla pot v večji kraj, Bologno, kjer je diplomiral iz pedagogike, trenutno pa je doktorski študent na Univerzi v Sieni. Njegovo akademsko raziskovanje sega predvsem na področje multikulturalizma in kritične teorije rase.

Roman Hidžra, ki poglavja izmenično postavlja v Ravalpindi in Belluno, tako že z obliko ponazarja pripovedovalčevo večno razpetost med muslimansko kulturo in zahodom. Že kot deček pa Saif ni bil to, kar bi si njegov oče, aba Šabir, želel od prvorojenca: najraje je plesal, česal lase dekletom in v kuhinji spoznaval svet začimb – torej stvari, ki so tradicionalno v "ženski domeni". Odkar fant ve zase, ve tudi, da ga privlačijo dečki, ne deklice. Od trenutka, ko oče potrditev svojih sumov najde v sinovem dnevniku, skuša te ideje iz njega izbiti s tepežem.

Tudi Italija zanj ne pomeni novega začetka: otroci prišleka, ki ne zna jezika ali uporabljati jedilnega pribora, ne sprejmejo medse; prvi dan v šoli si ne upa niti dihati na glas, da ne bi pritegnil neželene pozornosti. Za Italijane je "preveč temen", v očeh pakistanskih sorodnikov pa je le še "italijanski nečak", ki se domov vrača med poletnimi počitnicami. "Ni pomembno, ali se zadušim med bellunskimi hribi ali pa potonem v ravalpindijskem potu. (...) Moji dve državi sta loparja, jaz pa žogica. Kot da me nobena od njiju noče."

Hidžra je boleče iskren, brezkompromisen roman, ki nastavlja zrcalo številnim našim utvaram o tolerantnosti in naprednosti evropske družbe. Kljub temu pa je Raja sam izrazito topel, duhovit sogovornik, ki je v življenju našel trdna tla pod nogami. Kot pravi sam: "Ni mi bilo težko najti osebne, nacionalne, verske in spolne identitete. Breme zame je bilo vedno sovraštvo ljudi, ne to, kdo sem. Vedno sem se namreč imel rad." Tako ali tako pa je sovraštvo, kot pravi, "slabo za kožo", zato sam z njim ne zapravlja časa.

Več o romanu pa v spodnjem intervjuju.

Na svojih javnih nastopih ste praviloma zelo lepo urejeni, z nakitom in v visokih petah. Je bila moda za vas vedno način izražanja lastne identitete ali pa ste se v mladosti skušali bolj zliti z okolico?

Nikoli nisem mislil, da bi lahko bila moda zame moj način izražanja. Do 19. ali 20. leta o teh stvareh sploh nisem razmišljal. Potem pa sem šel študirat v Bologno, kjer sem spoznal ljudi, ki so se resnično poglabljali v modo – in to mi je odprlo celoten nov svet. Res je, da so me že v otroštvu fascinirala mamina oblačila in nakit, ki sem si jih želel nadeti, ampak nikoli pa nisem poglobljeno raziskoval mode kot načina izražanja. Zdaj pa imam dostop tako do italijanske mode, ki je svetovno znana, kot do južnoazijske mode, ki uporablja razkošne barve in strukture. Poskušam ju prepletati, da bi ljudem pokazal svoj avtentični jaz. Rad uporabljam nakit in pete, ker sem se skupaj s svojimi učenci – delam namreč kot pedagog – naučil, da so bile visoke pete zgodovinsko ustvarjene za moške. Nosili so jih Francozi v času razsvetljenstva, da so podčrtali svoj visoki družbeni status. Kralj Ludvik XIV. je bil slaven po svojih petah! Ja, lahko torej rečem, da modo uporabljam za izražanje svojih družbenih stališč.

V romanu je beseda "hidžra" uporabljena z jasno negativno konotacijo, kot žaljivka za homoseksualca; s to kletvico vas je obkladal oče. Načeloma pa je to lahko tudi nevtralen, krovni izraz za nebinarne osebe, ki ga uporabljajo na indijski podcelini, kajne? Ste besedo uporabili v prvem pomenu, da bi razorožili njen sovražni naboj, ali kot pojem, ki zaobjema različne plati vaše identitete?

Eden od pomenov besede je dejansko oznaka za nebinarne osebe v južnoazijski skupnosti, ki prehajajo iz enega spola v drugega. Obenem je hidžrah tudi arabska beseda za pot preroka Mohameda iz Meke v Medino. Ker moja knjiga pripoveduje tako o kulturni in etnični kot tudi spolni identiteti, sem hotel ta dva zgodovinska pomena besede združiti v eno. Drugi razlog pa je seveda v tem, da si kvirovski posamezniki skušamo prilastiti oz. prevzeti nadzor nad kletvicami, s katerimi nas obklada družba. Če besedi odvzamem njeno negativno konotacijo, to pomeni, da sem ti odvzel moč, s katero me zatiraš. In če ti odvzamem to, s čim me boš napadal?

Ko govorimo o vaši življenjski zgodbi, se praviloma zatekamo k pridevnikom: Pakistanec, priseljenec, Italijan, homoseksualec … Čeprav vse to drži, etikete zavračate. Je človeška identiteta preveč fluidna, da bi jo tako lično popredalčkali? Bi morali vsi stremeti k temu, da ljudi ne razvrščamo v kategorije?

V tej knjigi so etikete zelo pomembne za mladega Saifa, za odraslega Saifa pa niti ne več toliko. Ko sem bil najstnik, sem bil pod pritiskom, kako se vključiti v belsko večino, v heteroseksualno večino, v evropske vrednote ... Nisem pa imel imena za to, kar sem. Družba poimenuje samo nekatere dominantne skupine, preostalih pa ne – in če nimaš imena za to, kar si, kako lahko sploh obstajaš, kako lahko reflektiraš o sebi in rasteš? V mladih letih sem torej potreboval etikete, da sem sploh razumel lastno identiteto. Ko pa sem odrasel, sem dojel, da so vse etikete, tudi tiste, ki jih ne izrečemo na glas, samo predalčki, ki nam pomagajo organizirati kompleksnost narave.

Etiketa nima nobene zveze s človeškim bitjem, opravka ima samo s sistematizacijo družbe. Ko nalepiš etiketo, vedno nekoga vključiš, nekoga drugega pa izključiš. Nekateri pač ne sodimo v nobeno od kategorij, ki so na razpolago. Pri 31 letih etiket ne maram več, razumem pa ljudi, ki jih potrebujejo, še posebej tiste, ki so praviloma izključeni ali marginalizirani. Tako lahko najdejo svojo skupnost, se povežejo z drugimi. Etikete so konec koncev besede, ljudje pa se povezujemo prek jezika. Danes smo vsi ozaveščeni, da so nekatere kategorije slabe in jih nočemo uporabljati iz politične korektnosti, ampak načeloma vsak dan uporabljamo etikete: moški, ženska, bogat, reven, grd ... vsaka od teh besed ima konotacijo, ki vpliva na naše vedenje.

Ko ste v otroštvu prispeli v Italijo, ni bilo v Bellunu – z izjemo najožje družine – nikogar, ki bi vam bil podoben. Kdaj ste prvič v življenju občutili identifikacijo z neko skupino ali posameznikom? Na začetku knjige nanizate citate slavnih posameznikov, s katerimi vas povezuje katera od plati identitete – Riz Ahmed, Salman Rushdie, Sadiq Khan …

Pravzaprav nisem nikoli imel občutka zastopanosti, nisem videl nikogar, ki bi predstavljal vse plati moje identitete. Vedno, v vsakem odnosu, v vsaki ustanovi, moram vsaj delček sebe pustiti pred vrati. Čeprav se mi ni več treba skrivati ali lagati, moram pa zato pojasnjevati, kar ni naravno. V življenju nisem spoznal še nikogar in še nikoli nisem bil v situaciji, kjer bi se počutil stoodstotno razumljenega, kot da mi ni treba ničesar pojasnjevati. Tega še vedno nisem našel in mislim, da tudi ne bom. Ampak nič hudega, najbrž je ravno v tem moja moč, to me dela unikatnega. Je pa seveda zelo boleče, ker pomeni, da družba nima rešitev za tegobe in dileme, ki jih prestajaš – po navadi moraš odgovor poiskati sam.

Hidžra je med drugim tudi zgodba o odraščanju – in to v okolju, ki vas je vedno identificiralo s pomočjo negativnih kategorij: "ne dovolj Italijan", "ne dovolj Pakistanec", "ne dovolj možat" ipd. Kako sploh formirati lastno identiteto v odklonilnem okolju?

Mislim, da družba moško identiteto v veliki meri gradi s pomočjo negativnih kategorij: ne bodi kot punca, ne joči, ne bodi šibek, ne bodi gej in podobno. Pravzaprav to velja za vse večinske, normativne skupine: heteroseksualce, belce, moške, cisspolne ljudi, heteroseksualce ... Dolgo sem se skušal definirati prek tega, kar nisem, zdaj pa bi rad odmeril prostor samo temu, kar sem. Vseeno mi je, kaj vse nisem. Nihče ne more biti vse.

Povejte mi kaj o razlogih za nastanek te knjige. Je bil roman samo naravna nadgradnja dnevnika, ki ste ga pisali v otroštvu? Ste se ga lotili z namenom introspekcije in katarze ali pa zato, da bi morda komu drugemu ponudili točko identifikacije, kakršne sami niste imeli?

Nikoli nisem hotel napisati zgodbe o sebi, nikoli nisem hotel biti taka diva. Premislil sem si, ker sem prihajal v stik z otroki, ki so mi bili podobni. Še posebej se spomnim učenca iz Bangladeša, ki je v Italijo prišel z enajstimi leti; na pogled je bil izrezana kopija mene pri teh letih. Rekel sem si, da lahko uporabim vso bolečino, ki sem jo pretrpel, da je tej generaciji morda ne bi bilo več treba prestajati. Bolečina, ki sem jo prestal zaradi homofobije in rasizma, ni unikatna, ampak zelo kolektivna izkušnja. V tem pogledu moja zgodba ni samo moja.

Od najzgodnejše mladosti v Pakistanu naprej nikoli niste bili v dvomih glede tega, kdo ste. Čeprav si je mladi Saif neskončno želel biti ljubljen in sprejet, se nikoli ni skušal spreminjati ali konformirati, da bi se to zgodilo.

Vedno sem vedel, da so mi všeč moški. Danes kot pedagog vem, da že otroci vedo, kaj jih privlači; privlačnost je naravna in biološka. Družbeno smo se odločili, da nekatere oblike privlačnosti niso sprejemljive, druge pa spodbujamo. Ampak kot otrok tega seveda nisem vedel. Hotel sem samo pokazati privlačnost, ki sem jo čutil; sam nikoli nisem imel težav s tem, da so mi bili všeč moji prijatelji, ne prijateljice. Ko sem odrasel, sem izvedel, da je moja usmerjenost za družbo in vero "težava" in nesprejemljiva. Veliko kvirovskih zgodb se vrti okrog travme "joj, ne vem, kdo sem, kaj naj s sabo" – to zame nikoli ni veljalo. Veliko ljudi ne gre skozi tovrstne dvome, strah jih je samo tega, da jih bo okolica sovražila. Družba se mora spremeniti, ne pa mi.

Kljub konfliktu z zapovedmi religije pa v knjigi izrazite svojo globoko vero v Boga. Zapišete tudi: "Bog Alah je tako za Pakistance kot za Italijane moški. Zame ni tako. Ne morem verjeti v Boga, ki ne bi bil ženska."

V evropski, krščanski kulturi je Bog izrecno moškega spola. V islamu ni tako: muslimani pravimo, da ni niti moškega niti ženskega spola. Ampak ko muslimani govorijo o njem, uporabljajo zaimke za moški spol, češ da je ta oblika nevtralna, vključujoča. Prav, sem rekel, jezik se razvija in ljudje ga uporabljamo na različne načine – zakaj ne bi torej uporabljal ženskega zaimka kot nevtralno obliko? "Oh ne, to pa ne! – so začeli takoj paničariti. (Krili z rokami.) To je maskulinizem, nič drugega.

Kar se moje osebne vere tiče: če obstaja nekaj onkraj nas, mislim, da to pač ni moški. Rodil sem se iz združitve spermija in jajčeca – z očetovim telesom nimam nobene povezave, z maminim telesom pa sem bil povezan devet mesecev, preden sem se sploh rodil. Ne zanimajo me patriarhalni stereotipi, češ da so ženske ustvarjene za nego in skrb za otroke, sploh ne govorim o tem, pač pa o telesni povezavi. Če je mama med nosečnostjo v stresu, to vpliva na zarodek. Vsako človeško bitje je torej na unikaten način povezano z ženskim in ne z moškim telesom. Vsi smo povezani prek ženskih teles in Bog je na začetku te verige, kot pravagina.

Pa še nekaj je: ženske so boljše v razreševanju konfliktov, pa čeprav moški zase verjamemo, da smo bolj nagnjeni k logičnemu razmišljanju. Ampak novejše študije kažejo, da se mirovna pogajanja, če so vanje vključene ženske, razrešijo 40 odstotkov bolje, kot če jih vodijo moški. Če hočeš mir, se obrni na ženske. Sploh pa je že Ariana Grande napisala pesem God is a woman – Ariani Grande pa že ne bomo oporekali! (Smeh.)

V knjigi opišete, kako sta vas najprej mama, veliko pozneje pa tudi oče naposled sprejela, čeprav sta vašo spolno usmerjenost dolgo zavračala. Zdi se, kot da je bilo to za vas dovolj, da ste lahko preteklost pustili za seboj in jima odpustili. Najbrž je za tako odpuščanje brez zamer potrebnega veliko dela.

Preden so bili moji starši moji starši, so bili ljudje. Oba sta imela svojo lastno zgodbo, lastna prepričanja, strahove in želje – potem pa se jima rodim jaz, nekonvencionalen otrok. Obstaja dogma, da morajo starši brezpogojno ljubiti svoje otroke, ampak v resnici to ni v skladu z biologijo, ni naravno. Mačka včasih poje svojega mladička, če se ta rodi z napako. Narava je kruta, raje si je ne jemljimo za vzor.

Ko razmišljam o svojih starših kot osebah, lažje razumem, da človek lahko naredi napako. Raje kot o odpuščanju govorim o "milosti". To pomeni: "Vem, da nista prav ravnala z mano, ampak pogovorimo se in pojdimo naprej, za dobro vseh." Kot skupnost se iz napak učimo, to se mi zdi pomembno in to mi daje moč. Milost ni za druge ljudi, milost je za moje dobro.

Včasih mislimo, da je bolečina, ki nam jo prizadenejo drugi, odraz nas – ampak v resnici so žaljivke samo projekcije in negotovosti tistega, ki nas je prizadel. Ne gre niti za to, da bi bil srečen – srečen sem samo, kadar sem sam – gre za to, da skušam razumeti omejitve ljudi, njihovo človeškost. Sovraštvo in zamera nimata nobenih pozitivnih učinkov na tistega, ki ju neguje. Nasprotno, raziskave kažejo, da zamere in jeza povečajo proizvodnjo kortizola, kortizol pa negativno vpliva na elastičnost kože in pripomore h gubam. Jaz pa dam veliko na nego kože! Nočem zapravljati denarja za drage kreme, potem pa si škoditi s sovraštvom do drugih. Naj grejo k vragu! Raje sem lep. Skratka, odpuščanje je dobro za kožo.

Je izid knjige v čem spremenil vaš odnos s starši? Sta jo prebrala?

Že pred knjigo smo imeli dober odnos. Moja mama je ni prebrala, ker ne bere v italijanščini, oče je poslušal avdioknjigo (se namrdne), brat jo je prebral. Saj so vse vedeli že prej. No, bil je en zelo specifičen dogodek, za katerega moj oče prej ni vedel, zdaj pa ve. O tem se sicer nisva pogovarjala in se tudi ne želim pogovarjati. Ničesar ne potrebujem od njega, ne potrebujem njegove potrditve. Ni pomembno, da ljudje vedo, kaj točno sem prestal – zdaj govorim o spolni zlorabi –, ker od tega ne bo nobene koristi. Nisem imel podpore, ko se mi je to zgodilo, ker sem bil sam in nisem imel nikogar, na kogar bi se lahko obrnil. Zdaj mi pa to ne pomaga več. Vse potrebno delo sem opravil sam in s pomočjo terapije. Iz tega zdaj črpam moč; naj ljudje ne mislijo, da mi s pogovorom zdaj lahko koristijo.

Prepričana sem, da ste v Italiji kdaj naleteli na stališče, da ste lahko "hvaležni", da vas je v svojo sredo sprejela "odprta zahodna družba", češ da bi se vam kot kvirovski osebi v Pakistanu godilo veliko huje. Ampak iz vaše zgodbe je očitno, kako negostoljubna in sovražna je lahko ta "svobodna družba".

Zahod, še posebej Evropa, se ima za najprogresivnejši, liberalen del sveta. Kakšna ironija. Naj vam dam nazoren primer: Italijani so Giorgio Meloni izvolili leta 2022. V Pakistanu so Benazir Buto izvolili že leta 1988, potem leta 1993 in bi jo še leta 2007, če ne bi bila umorjena. Veliko ljudi mi je reklo, naj bom hvaležen, da živim v svobodnem svetu, ne da bi se pri tem zavedali, da tukaj prestajam zelo specifično obliko zatiranja, in sicer rasizem. Če se vrnem v Pakistan, bom morda, morda bolj zatiran, kar se tiče homofobije, tega ne zanikam – ampak z rasizmom se mi pa ne bi bilo treba ukvarjati. Bodimo zelo jasni, ko se govori o svoboščinah: Evropejci so zelo nevedni glede preostalega sveta, ogromno stereotipov gojijo, še posebej o muslimanih in o svetovnem jugu. Zdaj se samo še smejim, ko mi kdo reče kaj takega. Rad spravim razne "Karen" v zadrego.

Omenjate Giorgio Meloni: ste opazili kakšne spremembe v družbenem ozračju, odkar je na oblasti stranka, ki temelji na protipriseljenski retoriki, homofobiji ipd.? Se ljudje na družbenih omrežjih in v živo počutijo bolj opolnomolčeni, da izražajo taka stališča?

Absolutno. V zadnjih dveh, treh letih se ne spravljajo samo na druge rase, ampak na vse manjšine. Ljudje so ocenili, da je popolnoma varno javno izražati sovraštvo do tujcev, LGBTQ-skupnosti, žensk … Normativna večina se do tega počuti upravičena, vedo, da zanje ne bo posledic.

Je posledično močnejši tudi odpor?

Pravzaprav ni nekega silnega, učinkovitega odpora. Jasno, da obstajajo tudi leve in sredinske stranke, ampak ljudje so bolj ali manj izgubili upanje, se mi zdi. Moje mesto, Bologna, je bilo od nekdaj skrajno antifašistično in je še vedno močno, ampak skrbi me, kako bo v prihodnjih letih. Morda bom šel kar nazaj domov, v Pakistan. Ne bom šel v vojno za državo, ki me od nekdaj sovraži!

Od enajstega leta naprej ste odraščali v Bellunu, "v najbolj deževnem kraju Italije", stisnjeni med gore. Ko ste pozneje potovali na jug, v Apulijo, ste kar naenkrat našli podobnosti s svojo domovino. So ljudje na jugu res toliko bolj topli, gostoljubni?

Tudi v arhitekturi je veliko podobnosti. Na severu Italije imajo vse hiše take strehe kot tukaj, v Sloveniji, ko greš na jug, pa so ravne, lahko se vzpneš na streho in se tam družiš. Obstajajo tudi kulturne podobnosti med jugom Italije in Pakistanom, veliko bolj človeški in odprti so kot na severu. Očetu sem že očital, zakaj ni šel bolj na jug, če je že moral priti v Italijo; lažje bi se prilagodili.

Je pa zdaj tudi v Bologni več krajev, kjer lahko kupim svoje začimbe – smo pač multikulturna država, pa čeprav nekateri tega nočejo sprejeti. Deset odstotkov prebivalstva je multikulturnega, med mladimi je ta odstotek še višji. Belci ne delajo več otrok, tako da gre trend v našo smer.

"Smo predhodniki novega sveta," zapišete v knjigi. "Mi smo prihodnost. Mi smo družba jutrišnjega dne. Tista, ki se ji ni moč izogniti. Čas tistih, ki tega ne znajo, je potekel. Svet sedaj pripada mešancem." Mislite, da bo s povečanjem migracij koncept "čistih" etničnih držav dokončno zamrl?

Mislim, da. Državne meje so fiktivne črte, ki so si jih izmislili ljudje; v nacionalne države ne verjamem. Italija je bila pred letom 1861 drugačna tvorba, Pakistan sploh ni obstajal pred letom 1947, Pakistanci pa so – moj prapradedek je bil iz Indije, jaz sem iz Pakistana, pa sva bila oba rojena v istem kraju, na isti ulici, v isti hiši. Edino, kar obstaja, so ljudje, ki poseljujejo planet, in vsi smo kontaminirani. "Čisti" Italijan ne obstaja, vsi smo pomešani in znanost nas uči, da vsi prihajamo iz temnopolte ženske. Ali če imate raje vero: vsi prihajamo iz istega para, Adama in Eve. Smo torej lahko zares tako zelo različni? V bližnji prihodnosti nas bodisi čaka vojna, ki nas bo vrnila sto let v preteklost in še zaostrila nacionalizem, ali pa konec sistema nacionalnih držav. No, obstaja še tretja možnost: "Saif Raja, predsednik vesolja." Če že ne verjamem v države, bom kar predsednik vsega. Zelo vključujoč sem s svojo oblastjo. (Smeh.)

Hidžra je še na začetku svoje poti, slovenski prevod je čisto prvi prevod knjige v kakšen tuji jezik. Imate kake načrte zanjo?

Upam, da dobi še kakšen prevod, predvsem v angleščino, ker imajo angleško govoreče države veliko južnoazijsko diasporo. Nič ne bi imel proti španskemu prevodu, ker bi se rad vrnil v Španijo in obiskal Mehiko. Upam, da jo izdajo v Braziliji, to bi bila super turneja. Brazilci so krasni ljubimci. Knjige pišem, da bi spoznal moške. (Smeh.)

Pišete že kaj novega?

Ja, ukvarjam se že z naslednjim romanom, ki pa ne bo avtobiografski. Seveda bodo v njem elementi iz mojega lastnega življenja, ker moram pisati o stvareh, ki jih dobro poznam. Zanima me tema moških, ki morajo pozabiti stare nauke o tem, kaj pomeni biti moški, čeprav si tega morda ne želijo.