Pisanje je v luči tega umetniškega creda zanjo postalo katalizator: kako ubesediti veliki strah njenega življenja? Rodila se je namreč z belo pego na roženici desnega očesa, kar je v njenem otroštvu privedlo do sive mrene, obveznega nošenja očesne preveze in resnega strahu pred slepoto. Že kot deklica se je tako počutila drugačno, kar so ji vrstniki brez oklevanja tudi dali vedeti.

Roman Gostiteljica (El huésped), ki je izšel leta 2006, je literarizirana izpoved njene izkušnje: v protagonistko Ano se naseli moteče bitje, parazitska siamska dvojčica, katere uničujoči vpliv se kmalu začne kazati v dekličinem družinskem okolju. Roman opisuje "dolgo slovo od sveta vida in srečanje s svetom slepih", pri čemer se Ana zbliža z mrežo ljudi, ki zaradi fizične ali psihične drugačnosti nikoli niso našli pravega mesta v svetu. Njihova "redka lepota" je skupni imenovalec revolucionarne akcije, ki jo načrtujejo v podzemlju Ciudada de Méxica.

Roman Gostiteljica je ob pisateljičinem gostovanju na festivalu Fabula v slovenščini izšel v prevodu Veronike Rot. Sicer pa to še zdaleč ni prvo srečanje slovenskih bralcev z Guadalupe Nettel. Pri založbi LUD Literatura sta izšli zbirki kratkih zgodb Bodljikave zgodbe in Zakonsko življenje zlatih ribic, pri Cankarjevi založbi avtobiografski roman Telo, v katerem sem se rodila in letos še Edinka, roman, ki je bil leta 2023 med finalisti za mednarodno Bookerjevo nagrado. Njen opus zaokroži še roman Después del invierno (Po koncu zime), za katerega je prejela nagrado herralde, in več zbirk kratkih zgodb.

"Že pri dvajsetih letih sem vedela, da me zanima pisanje o anomalijah in izobčencih oziroma posebnežih, bitjih, ki izstopajo iz množice zaradi svojih psihičnih in fizičnih lastnosti," je povedala v nekem intervjuju. Že v otroštvu je namreč v svetu okrog sebe iskala drugačnost in izvirnost. Morali bi dovoliti, da se nas dotakne drugačnost drugih, je povedala na nedavnem literarnem večeru v Ljubljani. Ne verjame v delitev na "normalnost" in "nenormalnost", vsaka drugačnost se ji zdi naravna in čudovita.

Več o njenem ustvarjanju pa v spodnjem intervjuju.

V Gostiteljici se Ana bojuje s Stvarjo ("Vedela sem, da v meni živi neka stvar brez predstavljive oblike"), za katero je prepričana, da bo nekega dne izbruhnila na dan in prevzela njeno identiteto. Povejte mi še, kaj o tej ideji Drugega, ki nam je neznan in sovražen, a je obenem neločljivo del nas. Za Ano je Stvar grožnja slepote, ampak lahko je seveda tudi kaj drugega. Se vračate v motivu doppelgängerja, k Jungovi senčni plati?

Tako je, vračam se k arhetipom. V vseh kulturah obstajajo zgodbe o podvojitvah: doppelgänger, Senca, človek-volk in tako naprej. Všeč so mi tudi zgodbe o siamskih dvojčkih pa o dvojčkih, kjer že v maminem trebuhu eden poje drugega. Zgodbe o tem, da bi na našem mestu lahko bil tudi nekdo drug, ljudi že od nekdaj intrigirajo. Zame je bilo nekaj naravnega, da sem za prvi roman izbrala to temo, ki sem jo dobro poznala – nisem pa čisto vedela, kako naj se je lotim.

Ko je leta 1994 v Mehiki prišlo do zapatistične vstaje, sem poslušala enega od njihovih političnih shodov v San Cristóbalu de las Casas. "Samo, ko se drznemo soočiti s tem, kar nas najbolj boli, s tem, česar se pri sebi najbolj sramujemo, si bomo kot država vrnili integriteto," so izjavili. Z integriteto so imeli v mislih etično hrbtenico naroda, pa tudi integracijo staroselske in nestaroselske populacije. Vprašala sem se, kako bi bilo, če bi se sama spoprijela s tem, česar se jaz najbolj sramujem, kar me najbolj boli. Zelo hitro sem prišla do teme slepote, ki je bila od nekdaj grozeča v mojem življenju in ki me je opredelila že ob rojstvu. Prisotna je tudi ideja, da sem okvarjena, ne cela, pomanjkljiva – ta občutek, da ji nekaj manjka ali pa ima nečesa preveč, muči tudi Ano.

Omenjate zapatistično vstajo leta 1994. Vem, da ste se gibanju tudi aktivno pridružili. Vas spomin na ideale tistega časa danes navdaja z razočaranjem ali optimizmom zaradi doseženega napredka? Občutek imam, da o sodobnem Ciudadu de México pišete s precejšnjo mero deziluzije v političnem smislu – češ da slepota v tem kontekstu pomeni, da narod namerno odvrača pogled od težav.

Ciudad de México je zame neke vrste pošast – ko rečem pošast, ne mislim nujno samo nečesa strašljivega, ampak tudi nekaj lepega, a nedoumljivega. To je živo, organsko orjaško bitje, ki izteguje svoje lovke. Včasih sem bolj odprta in radovedna do njega, poslušala sem ga dihati ob sebi – na primer takrat, ko sem pisala ta roman. Spet drugič pa si želim, da bi me bolj vzelo po svoje okrilje. Ko sem pisala ta roman, sem veliko hodila po mestu, raziskovala, se vozila z metrojem. Zdaj pa grem včasih v center ali v katero od teh raznolikih, vznemirjajočih četrti, večino časa pa preživim v svoji četrti, v svojem lastnem mehurčku.

Kaj raziskujete, ko se v romanu spustite v podtalje mehiške prestolnice? Poznamo številne urbane mite o "podzemnih ljudeh", ki naj bi živeli v drobovjih mrež podzemnih železnic. Ste raziskovali, koliko je v tem resnice, ali pa vam je šlo predvsem za temo prehoda med svetlobo in temo, zavestjo in podzavestnim, svetom živih in podzemljem? Je pod zemljo vse, kar kot družba kolektivno potlačimo v podzavest?

Pravzaprav je oboje res! (Smeh.) Jasno, da vse skupaj lahko berete tudi kot metaforo, ki sem jo tudi namerno uporabila. Res pa je tudi, da v tunelih metroja pod mestom obstaja cel kup podzemnih organizacij, če hočete; tam živijo berači, prodajalci raznih čudnih predmetov ipd. So kot različne majhne mafije. Dogaja se tudi skrivna prodaja najrazličnejših stvari – tako kot na temnem spletu lahko tudi pod Ciudadom de México kupiš vse živo, od resnično grozljivih do absurdnih reči. To se mi zdi fascinantno. Nimam vedno moči ali poguma, da bi se spuščala tja, sem si pa želela pisati o teh stvareh.

V knjigi Telo, v katerem sem se rodila, pišete o tem, kako zelo je na vas vplivalo to, da ste se rodili z napako na očesu. Drugi otroci so se spravljali na vas, zato ste jih iz maščevanja uporabili kot like v svojih nasilnih zgodbicah. Kakšna je bila vloga pisanja pozneje v vašem življenju?

Vedno, od malih naprej nog sem imela rada književnost – od trenutka, ko sem ugotovila, da obstaja cel svet zgodb, celo neobvladljivo vesolje knjig. To je postalo ključno za moje preživetje. Skozi najtežja obdobja v svojem življenju sem se lahko prebila zato, ker sem imela vedno družbo knjige. In to ne katere koli knjige, ampak knjige, ki je govorila točno o tem, kar se mi je dogajalo. Bralci se bodo prepoznali v tem, kar skušam povedati: obstaja neka čudna oblika naključja, ki mu André Breton reče subjektivna usoda – to, da prikličemo stvari, ki jih potrebujemo. Tako je s knjigami: ko sem se spoprijela s smrtjo tesnega prijatelja, me je našla knjiga, ki je govorila točno o tem. Ko sem spremljala očeta v njegovem boju z rakom, ista zgodba. Rečem, da "me je našla", ker nisem iskala knjig s tako tematiko, same so mi prišle v roke. To se mi zdi nekaj krasnega.

O telesnih razlikah ne govorite samo v zvezi s slepoto. Babica vam je na primer že v otroštvu nadela vzdevek "ščurkona", in potem ste začeli povsod opažati razne žuželke. Tudi sicer s svojim pisanjem zavestno širite naše ustaljene predstave o tem, kaj je "normalno" in "lepo". Mi poveste kaj več o tem konceptu "disruptivne lepote"?

Oglasi, televizija, cel mainstream nam prodaja neko vrsto lepote, ki je rahlo predvidljiva in ki jo lahko najdemo v tisočih ponovitvah. Potem pa se pojavi nekdo, ki, objektivno gledano, ne spada v nobeno od ustaljenih kategorij lepote, pa te vseeno izjemno gane in ti povzroči močno estetsko občutje, naj bo to s svojo telesno pojavo ali osebnostjo. Po mojem je to zelo povezano s stvarmi, ki nas delajo unikatne – točno s tem, kar se najbolj trudimo skriti pred očmi drugih. Razvijemo razne nenavadne taktike, da bi se zavarovali pred okolico, na primer majhen tik ali rahlo neobičajno držo telesa, kakršno koli anomalijo pač. To se mi zdi ganljivo in me fascinira; ravno take stvari poskušam osvetliti s svojim pisanjem. Vedno govorim tudi o "lepoti pošasti", ker so to ravno tiste majhne stvari, ki nas preobrazijo v "vsakdanje pošasti" oziroma predstavljajo "rahlo pošastnost". In ravno to se mi zdi najlepše in je tema mojega pisanja.

Protagonistke vaših del pogosto zaznamuje samost. Zakaj se vedno znova vračate k tej ideji? Je samost za vas sinonim za samoto, ki je nujna za ustvarjanje, ali pa za osamljenost, izoliranost, trpljenje zaradi izločenosti?

Kot družba smo zelo napredovali; to velja tako za Evropo kot za Latinsko Ameriko in ZDA. Včasih smo se različnosti zelo bali – razlika nekoga drugega nam namreč zrcali našo lastno različnost. Ljudje se najbolj od vsega bojimo izključenosti; kdor je izrinjen iz skupine, nima nobene zaščite. To je atavističen strah, ki ga za seboj vlačimo že dolga stoletja. V 21. stoletju pa smo se bolj odprli za različnost, tako v psihološkem kot telesnem pogledu, manjšine igrajo pomembnejše vloge ... To se seveda ni zgodilo po naključju, potreben je bil boj manjšin, tudi manjšine ljudi z invalidnostjo. Bile so na fronti boja za sprejemanje človeške raznolikosti. Hvala bogu, da se stvari spreminjajo, bil je že skrajni čas.

Odraščali ste v Mehiki sedemdesetih in osemdesetih let. Generacija vaših staršev je skušala prelomiti s tradicijo, na novo zastaviti pravila starševstva in odnosov. Verjetno to ni veljalo samo za vaše starše, ki so vas (pre)hitro seznanili z nekaterimi življenjskimi dejstvi in celo eksperimentirali z življenjem v komuni. Kakšna generacija je zrasla iz take vzgoje? So otroci, ki so prezgodaj izvedeli, da Božiček ne obstaja, postali cinični odrasli?

Moja generacija je izjemno skeptična, brez kakršnih koli iluzij, dejansko rahlo cinična. To se mi je dolgo zdelo nekaj pozitivnega, češ da smo neverjetno lucidni, kot nekakšen dokaz naše inteligence. Zdaj, leta 2025, ko vidim, kaj se dogaja z okoljsko krizo, z vrnitvijo raznih fašističnih in totalitarnih teženj, zaradi vse močnejšega gibanja, ki hoče ženske vrniti nazaj pred štedilnik, zaradi tega, ker so ogrožene svoboščine, ki smo si jih v preteklosti že priborili, pa me zelo žalosti, da se je moja generacija zadovoljila z arogantno držo, da preprosto "ne verjamemo v nič", da "smo vse to že videli". Bojim se, da smo v večini krivi za različne krize, s katerimi se trenutno spoprijema svet.

Z bratom sta se sredi osemdesetih preselila v Aix-en-Provence, kjer je vajina mama po ločitvi vpisala doktorat; živeli ste v izrazito multikulturnem predmestju. Pisali ste o tem, kakšen vtis je na vas naredilo, ko ste prvič slišali Octavia Paza v Franciji brati pesmi v španščini. Ste v tujini torej začeli počutiti kot Mehičanka, kako je ta izkušnja izseljenstva vplivala na vašo identiteto?

Ko si zunaj Mehike, še posebej v Franciji, hitro ugotoviš, da nimaš samo mehiške, ampak tudi latinskoameriško identiteto – o tem sva se včeraj pogovarjala s Carlosom Pascualom. Številni pisatelji, denimo Mario Vargas Llosa, César Vallejo, Carlos Fuentes, Octavio Paz in Julio Cortázar, ki so živeli v Franciji ali Španiji, so imeli to isto izkušnjo – počutili so se kot del latinskoameriške izseljenske skupnosti. Z drugimi državami na celini nas dejansko povezujejo številne izkušnje. Lep občutek je, kar naenkrat začutiti neko novo pripadnost.

Zadnja leta, ko živim v domovini, ugotavljam, da je tudi Mehika izjemno kompleksen organizem. Zadnjič sem to poskušala razložiti nekomu tukaj, v Sloveniji: tako, kot je bila Jugoslavija skupnost različnih narodov, je Mehika sicer država s skupnim imenom in močno nacionalno identiteto, a vseeno združuje več različnih ljudstev z različnimi jeziki, kulturami, oblačili, fiziognomijo ... Nikoli niso prosili, da bi bili del Mehike, razumete? Ta naša mehiška identiteta je na neki način umetna tvorba, ki so nam jo na neki točki vsilili in so nas z njo pitali od osnovne šole pa vse do univerze in po televiziji. V nas utrjujejo mehiško identiteto, da bi pozabili na vse naše druge identitete. V zadnjih letih sem se zavedela, kako umeten je dejansko ta koncept nacionalne države.

Pred kratkim je v slovenščini izšel tudi vaš roman Edinka. Navdahnila ga je resnična zgodba vaše prijateljice, ki so ji zdravniki napovedali, da bo njena hčerka zaradi hude okvare takoj po porodu umrla, pa ni. Kako se človek sploh loti tako velike zgodbe nekoga, ki mu je blizu? Ste si dali dovoljenje, da resnične dogodke pregnetete in predelate v imenu dobre literature?

V tem konkretnem primeru sem že na prvi strani vključila zahvalo svoji prijateljici, ki mi je dovolila povedati njeno zgodbo. Jasno, da pred svojo dobro prijateljico ne bi skrivala, da pišem o njej - vnaprej sem jo morala prositi za dovoljenje oz. za njeno mnenje. Sicer je zelo zadržana oseba, a je po premisleku privolila, ker je hotela, da bi zgodbe in družine, kakršni sta njeni, dobili večjo vidnost. To je bila njena oblika družbenega boja, tako rekoč. Ko mi je dala zeleno luč, sem jo prosila še, ali jo lahko intervjuvam. Sedeli sva tako kot midve zdajle, z diktafonom, in pripovedovala mi je, kako je občutila vse, kar se je dogajalo. Še sama mi je rekla: Ampak lahko si tudi izmišljuješ, veš? Če želiš, nas lahko v knjigi vse pobiješ, to mora biti tvoja zgodba. Ampak s tem sem imela težave, ker sem čutila tako globoko spoštovanje in občudovanje do njene izkušnje, zato sem hotela ustvariti čim bolj zvest odraz resnice. Skrajno delikatna, skoraj sveta zgodba se mi je zdela. Ko je prebrala prvi osnutek, je komentirala, da bi si na mojem mestu več izmislila. V polje fikcije pa spadajo nekateri stranski liki, na primer njena prijateljica – zato pa roman ni kronika, ampak literarno delo.

Zgodbo pripovedujete s perspektive protagonistkine najboljše prijateljice Laure, ki je tako trdno odločena, da noče imeti otrok, da si da podvezati jajcevode. Zakaj ste hoteli vključiti tudi njen zorni kot? Pri zgodbah o materinstvu družba ženskam brez otrok pogosto daje občutek, da ne smejo imeti mnenja, češ da "ne morejo razumeti".

Mislim, da imajo ženske, ki so se odločile, da ne bodo imele otrok, zelo legitimne razloge; zlahka se postavim v njihove čevlje. Literatura teh likov ne obravnava dovolj pogosto in dovolj poglobljeno. V romanih se veliko pogosteje pojavljajo ženske, ki so že matere ali pa to postanejo v zgodbi. Ženske, ki tega niso hotele, so dolgo veljale za pošastne, nenormalne, navzkriž z naravo, in kar je še takih pridevnikov. Hotela sem jim dati glas, tudi zato, ker je vse več žensk, ki sprejmejo to odločitev. Zabavno se mi je zdelo uporabiti ta skoraj militantni glas ženske, ki je proti otrokom, a seveda lahko razume in občuti trpljenje svojih bližnjih.

Knjiga odpre tudi temo feminističnega gibanja: Laurina mama, starejša ženska, se vključi v lokalno skupino aktivistk, kar nakazuje, da je gibanje postalo večgeneracijsko in vključujoče. V preteklosti smo slišali veliko o mačistični družbi in femicidu v Mehiki. So feministični protesti v zadnjih letih dosegli kake spremembe, pripomogli k občutku skupnosti?

Predvsem v velikih mestih se stvari začenjajo spreminjati in tudi ozaveščenost je večja, kar je lepo videti. Ampak dejstvo ostaja, da smo ženske ogrožena skupina. V Mehiki se vsak dan zgodi 11 femicidov. Jasno, da se je zaradi tega med nami vzpostavila solidarnost, kar velja za vse skupnosti v nevarnosti. Zdaj obstajajo signali, s katerimi lahko brez besed drugi ženski sporočiš, da potrebuješ pomoč, in večina žensk to gesto zdaj pozna. Protesti, ki jih omenjate, so bili prav tako močno sporočilo; sodelujoče so postavile ogromen "protispomenik" v spomin vsem umorjenim ženskam. Medtem ko so ga postavljale, je potekalo branje pričevanj: Moj očim je pretepal mojo mamo, moja sestra je bila umorjena na tak in tak način ... To je bila res pomenljiva simbolična gesta. Jasno, da vse to vpliva na družbo in jo preoblikuje, a boja še ni konec. Moški svojega nadrejenega položaja ne bodo kar tako spustili iz rok. Ključna bo tudi izobrazba.

Kaj torej v tem kontekstu menite o filmu Emilia Pérez? Je dobrodošlo, da opozarja na problem femicida v Mehiki? Ali pa se strinjate z mnogimi, mnogimi rojaki, ki jih je razburilo Audiardevo nepoznavanje tematike in Mehike na splošno?

Bila sem zelo radovedna in si Emilio Pérez seveda ogledala. Predvsem se mi zdi, da je to zelo grd film. (Smeh.) Res je neverjetno cringe. Besedila pesmi so slaba, glasba je slaba, vse skupaj je tako neverjetno površno, da se ni potrudil niti najti igralk, ki bi govorile tekoče špansko ... Če posnameš film o, ne vem, Sloveniji, in igralci v njem govorijo polomljeno slovenščino, stvar ne bo posrečena, mar ne? Onkraj dileme, ali je film žaljiv za Mehičane ali ne, se mi predvsem zdi zgrešen kot umetniško delo.

Še posebej, odkar ste bili nominirani za mednarodnega bookerja, ste svetovno znani. Ste na svojih knjižnih turnejah po svetu naleteli na različne recepcije svojega dela, glede na to, da obravnavate teme obstrancev in anomalij? So to stvari, o katerih kje niso pripravljeni govoriti povsem odkrito?

Ja, absolutno. Vedno obstaja del populacije, ki si želi napredek v smeri bolj egalitarne, strpne družbe, v kateri bi bili zastopani in slišani vsi glasovi. Obstaja pa tudi drugi del, ki trenutno marsikje, npr. v ZDA, prihaja zelo do izraza – v angleščini temu rečejo backlash. Ta del ne bo zlahka sprejel tem, o kakršnih pišem tudi jaz, ampak mislim, da ima ravno književnost moč, da se ljudi dotakne. Ne more prepričevati na enak način kot politiki ali sociologi, nagovarja pa čustva. Literatura ima neverjeten potencial za ustvarjanje empatije. Morda sem prevelika optimistka, ampak mislim, da se za določene teme lahko senzibiliziraš s pomočjo umetnosti, še posebej književnosti.