Tudi letos smo se namreč obrnili na filmske kritike, da nam zaupajo, kaj si nameravajo ogledati na 32. Liffu ali pa kateri so tisti filmi, ki so jih že videli in jih priporočajo v ogled. Filmska kritičarka Ana Šturm je sicer tudi glavna in odgovorna urednica revije Ekran, posvečene filmu in televiziji.

Vabljeni k branju njenih priporočil z letošnjega Liffa!

Sorodna novica Del občinstva na Liffu bo zaradi ukrepov ostal brez sedeža, a pripravljajo nadomestne projekcije

Bergmanov otok (r. Mia Hansen-Løve)
Bergmanov otok sem si ogledala na letošnjem Viennalu, in če bi me v tem trenutku nekdo vprašal, kaj je zame popoln film, bi mu odgovorila, da je to ta film. Mia Hansen-Løve v središče svojega očarljivega in deloma avtobiografskega metafilma postavi režiserski par, iskanje navdiha, ustvarjalnost in veličastno zapuščino Ingmarja Bergmana. Film, v katerem nastajata dva nova scenarija, film, v katerem gledajo filme, se o njih pogovarjajo, hodijo v filmske muzeje, na filmske safarije in oglede znamenitih filmskih lokacij. Film v filmu, v katerem snemajo nov film. Film, v katerem so vsako drevo, kamen, kuhinjski stol in strešna opeka prežeti s filmom. Film za filmske odvisnike. In za vse tiste ki bodo, verjetno zaradi tega filma, to šele postali. Komaj čakam, da ga vidim še enkrat.

Morena (r. Antoneta Alamat Kusijanović)
Festival slovenskega filma je letos postregel z izjemno letino filmov. Nekaj najboljših svojo pot do (upam številnih!) gledalcev nadaljujejo tudi na Liffu (Prasica, slabšalni izraz za žensko, Inventura, Stakehouse, Kazenski strel). Iz Portoroža pa je z mano najdlje in najgloblje v podzavesti ostala slovenska manjšinska koprodukcija, prvenec hrvaške režiserke Antonete Alamat Kusijanović, Morena. Ta na slikovitem, od sonca presvetljenem in v vse odtenke modre potopljenem ozadju južne Dalmacije skozi pogled muhastega in upornega dekleta na pragu odraslosti preigrava teme globoko zakoreninjenih patriarhalnih odnosov, nerazrešenih družinskih konfliktov, želje po globokem vdihu svobode in prevzemu nadzora nad lastno prihodnostjo. Morena nam nikoli ne ponudi jasnega razpleta ali odgovora, pač pa s svojim ves čas tesnobno naelektrenim ozračjem zareže v našo psiho in v njej zaseje nelagoden nemir.

Kala Azar (r. Janis Rafailidou)
Kala Azar je bil prvi film, ki sem ga po več kot polletnem zaprtju kinodvoran videla na velikem platnu, in sicer na festivalu Crossing Europe v Linzu. Ta vizualno bogat, enigmatičen in izjemno senzoričen film s svojo nenavadno parabolo o ozaveščenem in za naravo in živali občutljivem paru, ki vodi nekakšen pogrebni zavod za hišne ljubljenčke, v središče postavlja človekov odnos do živali in izziva naše antropocentrično razumevanje sveta. Podobe zapuščene, apokaliptične pokrajine, zgoščeno ozračje, ki zaudarja po razkroju – tako živalskih trupel kot civilizacije – in nespregledljiva ekscentričnost Kale Azar suvereno nadgrajujejo tradicijo grškega čudnega vala. Prvenec vizualne umetnice Janis Rafailidou je svojevrstno filmsko delo, ki ga gledalec doživlja intenzivno, z vsemi čuti in s celim telesom.

Kaj vidimo, ko se ozremo v nebo? (r. Alexandre Koberidze)
Reka se ležerno vije skozi mesto, popoldansko sonce se med prosojnimi zavesami ljubi z vetrom, listi na bujno zelenih drevesih trepetajo od skrivnosti. V brezskrbnem poletju utripajoče gruzijsko mesto Kutaisi, z rdečim in belim mostom ter potepuškimi psi, ki iščejo lokale za ogled nogometnih tekem, predstavlja čarobno kuliso za usodno srečanje nesojenih ljubimcev. Kaj vidimo, ko se ozremo v nebo?, lirični eksperiment gruzijskega režiserja Aleksandra Koberidzeja, je nežno igriva, počitniško sproščena in formalno inovativna ljubezenska zgodba s fantastičnim pridihom. Ta rahločutni filmski čudež me je navdušil na letošnjem filmskem festivalu v Paliću.

Nori Pierrot (r. Jean-Luc Godard)
Septembra letos nas je razžalostila novica o smrti Jeana-Paula Belmonda, ki je na začetku 60. let z Godardevim prvencem Do zadnjega diha postal osrednji obraz francoskega novega vala in z njim modernega filma. Igralcu, ki je nastopil v celi vrsti ikoničnih vlog, se s štirimi prvovrstnimi klasikami (Belmondo veličastni, Leon Morin, duhovnik, Špicelj in Nori Pierrot) v sekciji Posvečeno Belmondo letos poklanja tudi Liffe. Belmondo je z Godardem v svoji karieri sodeloval še dvakrat, v muzikalu Ženska je ženska in v filmu Nori Pierrot, ki predstavlja enega od vrhuncev francoskega novega vala, hkrati pa tudi že njegov zaton. Gre za radoživo, popartistično delo, ki žanrske poteze kriminalke nadgradi z razmišljanji o literaturi, filmu, umetnosti in absurdnosti sodobnega sveta. Film za vse čase.