"Nisem mislil, da bo letos toliko filmov in da bodo tako kakovostni," so njegove točne besede na to temo. 32. festival Liffe, ki bo v Ljubljani in Mariboru potekal med 10. in 21. novembrom, hoče – tako kot številni svetovni festivali –vrnitev v normalnejše razmere. Čeprav bodo del filmov ponudili tudi na spletni platformi, bi radi gledalce na vse pretege zvabili spet v dvorane, pred filmsko platno. "'Hibridna prireditev' je postala psovka", zapiše Popek v uvodniku k letošnjemu festivalu. "Dejstvo je, da v PCT-

pogojih nihče ne uživa, ampak če želimo v pravo normalnost, je treba izbrati. To ni izbira med Neovo modro in rdečo pilulo, temveč med domačim in javnim kinom." In Liffe prisega na kolektivno izkušnjo filmske umetnosti.

V naboru 80 celovečercev (pred epidemijo jih je festival vsako leto imel okrog sto) boste med drugim našli nekaj težko pričakovanih festivalskih uspešnic (Benedetta Paula Verhoevna, Spencer Pabla Larraína, Vzporedni materi Pedra Almodovarja, ...) nabor desetih prvencev v Perspektivah, gravž in grozo v Ekstravagancah (tudi Titan Julie Ducournau), poglobljeni fokus na gruzijsko kinematografijo, poslednje slovo od Jean-Paula Belmonda – in pa rekordno število ženskih filmskih avtoric.

V tradicionalnem predfestivalskem pogovoru nam je dolgoletni programski direktor zaupal, kako je letos doživljal velike svetovne festivale, ali so posledice epidemije v filmski industriji še vidne in razlog za odsotnost ameriške produkcije. In nam prišepnil tri naslove po svoji izbiri.

Lanski festival je bil, kot ste se izrazili, eksperiment. Kako se je torej občinstvo odzvalo na format VOD? Bo odslej možnost ogleda filmov prek spleta stalen del festivala? Bo Liffe odslej hibriden?

Lani smo bili – glede na omejen obseg festivala na samo 25 filmov – zelo zadovoljni. Pozitivne odzive smo dobili predvsem od ljudi, ki niso iz Ljubljane ali Maribora, torej iz mest, kjer gostuje Liffe. Lani je festival res prišel v času strogega lockdowna, ljudje so bili zaprti doma in so festival doživljali kot super stvar. Letos pa si prizadevamo ljudi vrniti v kino (pa tudi na koncerte in gledališke predstave).

Na splošno je zelo opazen odpor do formata VOD, festivali pa film tako ali tako dojemajo kot izkušnjo, ki jo je treba doživeti na velikem platnu. VOD je – sicer pričakovano – postal morda ne ravno osovražen, gotovo pa nebodigatreba, ki se ga otepajo tako lastniki pravic kot tudi lokalni distributerji in seveda sami festivali. Letošnja izdaja bo še hibridna. Liffe bo imel v skupnem seštevku več kot 80 celovečernih filmov, kar je celo več, kot sem sprva načrtoval. Trenutno kaže, da na VOD-u ne bomo ponudili več kot 15 filmov (čeprav se o tem še dogovarjamo) – cela industrija se zavzema za vrnitev v kino. Pravzaprav smo že lani, ko festivala v fizični obliki sploh ni bilo, VOD–pravice lahko dobili samo za 25 filmov. Zato je tudi letos na sporedu nekaj takih filmov, ki smo jih načrtovali že lani, na primer kitajski, indijski in hongkonški. V številnih primerih sami režiserji ne pustijo, da bi se njihovi filmi predvajali na spletnih platformah, še posebej, če gre za filme s spektakularnimi vistami.

Lani ste izjavili: "V resnici bi bil najpravičnejši hibridni sistem festivala, ki bi odpravil večino zagat. Cena ogleda filma v kinodvorani bi bila standardna, cena na VOD-u pa nižja – ljudje bi se lahko sami odločili, katera oblika jim bolj ustreza." Ali je to model, ki mu zdaj sledite?

Letos bodo cene enotnejše: 6 evrov za vsako vstopnico (razen za retrospektive in Kinobalon), torej malenkost manj kot leta 2019. Na VOD-u bo cena 9 evrov, ker predvidevamo, da si bo vsak film ogledal več kot en gledalec. Cena za kino mora biti privlačnejša: naš cilj je, da pridete v kinodvorano. Glede na to, da se pri nas PCT- pogoji strogo izvajajo, mislim, da je strah pred okužbo odveč. Za zdaj je dovoljena stoodstotna zasedenost dvorane, in upamo, da se to ne bo spremenilo – zoprno bi bilo, če bi prodajali polno zmogljivost dvorane, potem pa bi tik pred zdajci prišla nova uredba. Položaj je malo neugoden, ker se ravno v teh dneh spet veča število okužb.

V uvodniku pišete o "učinku Jamesa Bonda", ki je ljudi vrnil v kinodvorane. Kljub uspehu posameznih blockbusterjev pa je filmov zaradi dolgega zastoja v kinematografih veliko, težko je vse uvrstiti na spored; obiskovalcev pa še vedno ni toliko kot v predpandemičnih časih. Smo še v obdobju postopnega vračanja v javno življenje ali pa je to nova realnost, ki je kinematografom naklonjena še malo manj kot pred pandemijo?

Del občinstva je seveda še vedno zelo previden. V Cankarjevem domu smo pravkar teden dni vrteli Sanremo režiserja Miroslava Mandića in bili zelo pozitivno presenečeni nad obiskom. Filmska distribucija v Cankarjevem domu ne slovi ravno po razprodanih dvoranah; ljudje niso vajeni tega, da so pri nas filmi na sporedu tudi zunaj festivalov. 60 ljudi na vsaki projekciji Sanrema v Kosovelovi dvorani se mi je zdel zelo pozitiven kazalnik: obstaja želja, iti v kino. Še enkrat ponavljam: sam sem optimist.

Kako je pandemija vplivala na svetovne filmske festivale? Velikani, kot so Cannes, Benetke in Berlin, so prav gotovo nedotakljivi – kaj pa drugi? Je status in obstoj množice manjših festivalov ogrožen?

Dolgoročno ne preživijo samo festivali, ki so vzniknili samo zaradi ogromne finančne podpore. Tipičen primer sta festivala v Abu Dabiju in Dubaju; za njuno ustanovitev pred 15 leti so dali šejki neznansko količino denarja. Nekoč sem bil tam: festivalu se je poznalo, da denar tako rekoč prinašajo z bagri, toliko ga je bilo. Ko so se po desetih, dvanajstih letih organizatorji naveličali svoje igračke, sta oba festivala še isto leto zamrla. Zdaj je podoben primer festival v El Guni v Egiptu, ob Rdečem morju: letos je peta izdaja in spet so bili vloženi milijoni evrov. Evropske zgodbe pa praviloma bolj temeljijo na tradiciji in kulturnem izročilu. Letos sem obiskal tudi nekaj manjših festivalov in ne verjamem, da bodo ugašali.

Liffe je v tem pogledu malce specifičen, ker je napol komercialen festival – 60 odstotkov svojega proračuna ustvari s prodajo vstopnic. Institucionalno zaledje Cankarjevega doma je dragoceno, pa vseeno. Vsaj malo moram misliti tudi na občinstvo: včasih na spored uvrstim tudi kak film, ki ga samo po svojem okusu ne bi. V zadnjih 15 letih je bil najbolj komercialen film, kar sem jih prikazal, Judy z Renée Zellweger v glavni vlogi. Pa še tisti film ni bil slab, čeprav je bil zelo oskarjevski in komercialno nastrojen. Zakaj pa ne, če bo občinstvo zadovoljno.

Ali je v letošnjem naboru kak film, ki ste ga v izbor uvrstili težkega srca, samo zaradi občinstva?

Ne, mislim, da ga ni. Letos se bo morda kdo vprašal, ali je bilo res treba na spored uvrstiti dramo Spencer o princesi Diani. Ampak režiral jo je čilski avtor Pablo Larraín, ki se je močno profiliral z neobičajnimi biografijami političnih popikon, kakršna je bila tudi Jackie O. Meni je njegov pristop zelo všeč.

Koliko se na največjih svetovnih festivalih še vedno čuti zamik v produkciji? Iz česa so letos primarno sestavili svoje programe – iz filmov, ki so bili dokončani že lani in zaradi pandemije ostali v "bunkerju", ali pa iz filmov, dokončanih po ponovnem zagonu produkcije?

Težko je reči. Samo v Cannesu se je natančno vedelo, kateri filmi so bili dokončani že lani – je pa res, da so nekateri avtorji načrtno zadrževali svoje nove filme; tak primer je Benedetta Paula Verhoevena. Mislim pa, da je produkcija potekala bolj ali manj normalno, filmi se niso snemali predvsem pri nas – vemo, iz katerih razlogov. Letošnja produkcija se mi zdi izjemna. Nisem mislil, da bo letos toliko filmov in da bodo tako kakovostni. Glede na obseg (letos imamo 20 celovečercev manj kot predlani) in glede na to, da smo nekaj filmov prihranili še od lani, sem imel kar težave s tem, kaj naj izpustim. Nekaj filmov, ki bi jih zagotovo predvajal že letos, sem moral pustiti ob strani in jih bomo predvajali naslednje leto.

Žal mi je, a letos je naše število projekcij omejeno zaradi obveznih enournih razmikov med predstavami. To pomeni, da je vsak dan v vsaki dvorani na ogled ena projekcija manj, kar v skupnem seštevku nanese 70 projekcij oz. približno 25 filmov manj. Imamo pa izjemno kakovostno produkcijo, tako kot slovenski film, ki ima letos zelo dobro bero – to je bilo razvidno že na Festivalu slovenskega filma Portorož.

Torej bomo morali na določene filme čakati še eno leto dlje, ker niso bili odkupljeni za redno distribucijo?

To so predvsem filmi neznanih avtorjev, ki jih ne bi v Sloveniji nihče pričakoval, ali pa prvenci – zato ni resnične škode, če počakajo leto dlje. Festivala v Benetkah in San Sbastianu potekata zelo pozno, takrat, ko že končujem program Liffa. Predvsem v San Sebastianu se predstavi ogromno močnih južnoameriških filmov, ki pa jih težko dobim za naš festival, če niso že od prej odkupljeni za slovensko distribucijo. Lahko jih pa na spored seveda uvrstim naslednje leto. Na "zalogi" imam dva izjemna prvenca iz Cannesa, ki si ne zaslužita, da bi ju uvrstil v sekcijo Panorama – prikazana morata biti v tekmovalni sekciji, ki pa je na Liffu omejena na deset naslovov.

Vseeno pa ste pripeljali kar nekaj filmov z beneškega filmskega festivala, tudi dobitnika zlatega leva, dramo o splavu Happening režiserke Audrey Diwan.

Seveda, imam to srečo, da so veliki filmi iz Benetk za distribucijo pri nas odkupljeni že od prej ali pa si odkup zagotovijo takoj, ko dobijo katero od večjih nagrad. Benetke so zame velik bazen, je pa treba vedeti, da je to festival, s katerim se začenja oskarjevska sezona. Marsikateri film premiero na Zahodu zamakne na december, da ima boljše možnosti za nagrade, in tako za nas ne pride več v poštev. Letos je bil tak primer film The Lost Daughter, režijski prvenec Maggie Gyllenhaal, posnet po predlogi Elene Ferrante. Posnela je res dobro, mračno psihološko srhljivko – ampak ne samo, da v ZDA prihaja na spored šele decembra, vmes jo je odkupil še Netflix. Na tej točki se pa zgodba konča. (Smeh.) Še vedno si prizadevam enkrat dobiti Netflixov film, zato sem z njimi v komunikaciji.

Pa je res smiselno odkupovati filme, ki bodo že čez nekaj tednov ali mesecev na voljo v Netflixovem katalogu?

Mislim, da ljudje tega večinoma niti ne bi vedeli; tovrstnih filmov na Netflixu v resnici sploh ne moreš najti, ker te algoritem zasuva z nadaljevankami ali filmi tipa Irec, Mank ... Preseneča me, da sploh kupujejo majhne filme. Očitno imajo nekega programerja z izoblikovanim okusom. Lani so mi, denimo, speljali ameriški prvenec Residue, ki pa ga na slovenskem Netflixu do danes nisem našel. To so pač ti veliki igralci, ki ti uničijo sanje. (Smeh.)

Potem so tu še visokoproračunski filmi, ki so nastali v Netflixovi produkciji, pa bi bili v nasprotnem primeru najbrž kot nalašč za na festival, na primer The Power of the Dog v režiji Jane Campion.

To je izjemno vizualen film, za katerega si težko predstavljam, kako bo videti na malih zaslonih. Gre za vestern v klasičnem pomenu besede, spektakularno posnet film. Ki pa ga žal ne moremo dobiti.

Kateri film ste izbrali za uvodno projekcijo in zakaj?

Letos je ves festival v duhu ženskih ustvarjalk. Pripravili smo retrospektivo Prepovedane ženske, pa tudi v preostalih sekcijah je ogromno režiserk – mislim, da so podpisane pod 25 od 80 filmov, kar je za Liffe rekord. Od desetih filmov, ki se potegujejo za vodomca, so jih polovico režirale ženske. Za odprtje sem izbral film Pravi moški (Ich bin dein Mensch) nemške igralke in režiserke Marie Schrader, zgodb o moškem androidu, ki ga v upravljanje dobi antropologinja z nalogo, da ugotovi, ali ga lahko spremeni v idealnega partnerja. Učinkovita, inteligentna drama – tip uvodnega filma, ki je hkrati kakovosten in komunikativen.

V tekmovalni sekciji, Perspektive, letos najdemo slovenski celovečerec (Inventuro Darka Sinka) in dve slovenski manjšinski koprodukciji (Morena, Telesce). Kako to, da je zmagovalni film FSF-ja Prasica, slabšalni izraz za žensko, pristal med Predpremierami (in torej nima možnosti za nagrado), čeprav je prav tako prvenec?

Morda bi bilo ekscesno, v Perspektive uvrstiti štiri filme, povezane s slovenskimi ustvarjalci. Bolj tehtnega odgovora nimam. Glede na to, da sem takoj po festivalu v Cannesu potrdil udeležbo obema manjšinskima koprodukcijama in tudi Inventuro videl že relativno zgodaj, spomladi, sem dosegel že zgorno mejo. Je pa Prasica izjemen film, ki sem ga želel uvrstiti na festival; zaslužil bi si tudi tekmovalno sekcijo. Omeniti moram še slovenski mladinski božični film Kapa, ki je na sporedu v sekciji Kinobalon in bo na Liffu doživel premiero. Če prištejemo še kratke filme Olma Omerzuja, Špele Čadež in Roka Bička, lahko rečemo, da imamo res ogromno domače produkcije. Vendarle smo mednarodni festival in moramo paziti na razmerja.

Po lanskem letu in Izgnanstvu Visarja Morine v Perspektivah spet gostite kosovski film, Kje je Venera? avtorice Norike Sefa. S Kosova torej trenutno prihajajo zanimiva, sveža ustvarjalna imena?

Kosovo imam v načrtih za sekcijo Fokus v enem od naslednjih let. Kot kaže, imajo ne samo kakovost, ampak tudi količino novih filmov, med katerimi je ogromno del avtoric. To se morda zdi presenetljivo, glede na to, da Kosovo dojemamo kot mačistično okolje – to filmi teh režiserk tudi tematizirajo. Ampak ženske na Kosovu ustvarjajo celovečerne igrane filme, kategorijo, v kateri se najpozneje najde denar za mlade avtorice. Vemo, da Slovenija do leta 2000 ni imela igranega celovečerca v ženski režiji.

Japonski avtor Ryusuke Hamaguchi letos nastopi kar v dveh sekcijah: film Drive My Car je bil nagrajen za scenarij v Cannesu (videli ga bomo v Predpremierah), O naključju in domišljiji pa je dobil veliko nagrado žirije v Berlinu (na sporedu bo v Kraljih in kraljicah).

Mislim, da smo enega od njegovih filmov v preteklosti že predvajali. Hamaguchi je izredno plodovit avtor, ki ustvarja tudi zelo dolge filme: triurni Drive My Car, ki je ekranizacija kratke zgodbe Harukija Murakamija, zanj niti še ni tako zelo dolg, po navadi snema štiri- ali peturne filme. Letos mu je uspel veliki preboj z dvema filmoma, in oba sta zelo dobra, ampak precej specifično japonska. Priporočam ju pravim ljubiteljem arthouse filma.

Ekstravaganca je letos majhna sekcija, omejena na štiri filme z različnih koncev sveta. Prvič v zgodovini Liffa pa ste v Ekstravagance, izbor filmov za ljubitelje izrazitega žanra, uvrstili aktualnega dobitnika zlate palme. To je Titan Julie Ducournau.

Titan bi lahko bil tudi med predpremierami, ker je bil odkupljen za distribucijo, a gre za resnično radikalen žanrski izdelek: ljudje so zapuščali dvorane in jih še vedno zapuščajo, pa čeprav zdaj približno že vejo, v kaj se spuščajo. Res je nenavadno, da je tak film zmagal na najprestižnejšem festivalu, mnogi smo bili šokirani – pa ne, ker si film zmage ne bi zaslužil. Cannes ni še nikoli nagradil česa podobnega. In zdaj prikazovalci ne vejo, kaj naj s tem filmom počnejo: sloves zlate palme pritegne ogromno gledalcev, obenem pa je jasno, da Titan ne bo mainstreamovska uspešnica. Podobno se je pred enajstimi leti zgodilo s tajskim filmom Stric Boonmee se spominja, ki je prav tako povzročil nekaj zmede.

Kaj je bilo vzrok za odločitev za retrospektivo gruzijskega filma? Je bil povod to, da je Začetek (rež.: Dea Kulumbegashvili) pobral celo vrsto nagrad v San Sebastianu, Kaj vidimo, ko se ozremo v nebo? (rež.: Alexandre Koberidze) pa nagrado Fipresci v Berlinu? So Gruzijci nov trend svetovnih festivalov?
Gre za neverjetno dvoletno produkcijo: vsi filmi, ki jih predvajamo na festivalu, so nastali leta 2019 ali pozneje. Pred nekaj leti smo že imeli retrospektivo filmov nekdanjih sovjetskih republik, od Latvije prek Ukrajine in Belorusije do Gruzije. V tej regiji se že dalj časa odvijajo zanimive stvari, in kadar se pojavi tako močna generacija avtorjev, je to treba zagrabiti in ustvariti zaokrožen cikel.

Kaj je bila rdeča nit retrospektive Prepovedane ženske? Niso namreč vsi filmi nastali v ženski režiji.

Prepovedane ženske so tematska retrospektiva, za katero sem odločil, kot sem omenil, ker je cel festival v znamenju avtoric. Obsega deset filmov, ki so bili v zgodovini prepovedani. Pet je takih, ki so jih režirale ženske, pet pa je filmov moških režiserjev, a z močnimi ženskimi liki, ki so bili nezdružljivi z normami v tedanjih družbah.

Nisem se hotel omejiti samo na socialistični blok, ker bi bil to prelahko. Večji izziv je bilo najti filme, ki so bili prepovedani v zahodnih demokracijah, kot je, denimo, Viridiana (1961) Luisa Buñuela, ali pa še en španski film, Zločin v Cuenci (1980) režiserke Pilar Miró. Ta še vedno velja za edini španski film, ki je bil prepovedan po padcu Francove diktature. Susan Sontag je doživela prepoved svojega dokumentarca o Izraelu Obljubljene dežele (1974), in tako naprej. Seveda so tudi vzhodnoevropske režiserke iz komunističnega bloka šestdesetih in sedemdesetih let, kot so Vera Chytilová, Larisa Šepitko in Kira Muratova. Izbor zaokroži Maškarada Boštjana Hladnika – vedno rad poiščem slovenskega ali jugoslovanskega predstavnika izbrane teme.

Katera celina je trenutno najzanimivejša za film?

Evropa je za Liffe vedno osrednja regija, jasno je, da z naše celine naberemo največ filmov. Letos sem v program uvrstil samo tri ameriške filme, kar se ni zgodilo še nikoli. Najprej sem mislil, da bosta celo samo dva, potem pa sem našel še Labodji spev Todda Stephensa, ki ni bil na nobenem od velikih festivalov. Deloma sta za odsotnost ameriških filmov kriva Netflix in oskarjevska sezona, kot sem že omenil: na ta račun so izpadli trije filmi.

Letos sem se zelo trudil z južnoameriškimi filmi. Tam je bila produkcijska suša zaradi covida očitno res huda, filmov sploh ni bilo na razpolago, ne gre za to, da ne bi bilo dobrih.

Verjetno ni treba spraševati, kaj je bil razlog za retrospektivo Jean-Paula Belmonda. V ciklu so samo štirje filmi, med njimi ni Godardovega Do zadnjega diha.

Program sem že zaključeval, ko je prišla vest o Belmondovi smrti: retrospektivo je bilo treba sestaviti ad hoc. Glede na to, da Do zadnjega diha redno predvaja Slovenska kinoteka, bi ga uporabil samo, če Belmondo ne bi posnel še toliko drugih dobrih filmov. Hotel sem zaobjeti cel njegov razpon: eno novovalovsko klasiko, eno srhljivko, en intimen, retrospektivni film z začetka kariere in eno značilno bondovsko, akcijsko ekstravaganco, po katerih je slovel v poznejših letih. S filmom Belmondo veličastni bomo tudi sklenili festival – pri nas še desetletja ni bil prikazan.

Lahko priporočite tri filme z Liffa po lastnem izboru?

Kaj vidimo, ko se ozremo v nebo? je čudovit gruzijski film, zame eden od najlepših filmov leta. Oba slovenska filma sta me prijetno presenetila: Prasica, slabšalni izraz za žensko bi v normalnih razmerah morala postati uspešnica. Ne verjamem, da bo veliko potovala po festivalih, imajo pa taki filmi močno podporo pri lokalnem prebivalstvu. Na tretje mesto postavljam enega od Belmondovih filmov, morda Špiclja, Melvillov film noir, ki je vreden ogleda na velikem platnu.