Potem ko nam je svoj izbor že zaupal Matic Majcen, sta svoje namige razgrnili še Ana Jurc in Kaja Sajovic, ki bosta v času festivala z recenzijami, intervjuji in drugimi vsebinami polnili MMC-jev Liffu posvečeni podportal. Kot je v navadi, je vsaka pripravila svojo peterico, ki se jo po njunem mnenju splača uvrstiti na seznam obveznih ogledov.

Izbor Ane Jurc:
Družina (r. Rok Biček) in Ivan (r. Janez Burger)
Dveh slovenskih filmov ne priporočam zato, ker bi bilo treba podpirati domači film (čeprav ga je treba!) ali kakih drugih načelnih razlogov. Gre preprosto za to, da sta tako Bičkov kot Burgerjev izdelek izjemna celovečerca, in to brez abotnih kvalifikatorjev ("za slovenski film" ipd.). O tem, kaj je Maruša Majer dosegla v Burgerjevem Ivanu, ste najbrž prebrali že vse - in v resnici ni dovolj presežnikov, ki bi jih lahko nanizali za njen portret travmatizirane, mučene ženske, ki po Burgerjevi zaslugi nikoli ne zdrsne v voajerizem ali eksploatacijski torture porn. Bičku je, na drugi strani, uspel neverjetni, veliki met naturalističnega dokumentarizma, ki občutljivo tematiko obravnava sicer brez odvračanja pogleda, a z ogromno mero humanizma. Po moji oceni absolutno eden od filmov leta - pripravite pa se na to, da nima absolutno nič skupnega z Bičkovo veliko uspešnico Razredni sovražnik.

Moški ne jočejo (Muškarci ne plaču, r. Alen Drljević)
Še ena slovenska koprodukcija, tokrat v režiji bosanskega avtorja Alena Drljevića (nikoli ne bi uganili, da je to šele njegov prvi celovečerec). Sebastian Cavazza je v takih mednarodnih koprodukcijah sicer reden gost (Halimina pot, Ti me nosiš, Na poti), a pod Drljevićevo taktirko v večji vlogi končno dobi priložnost, da pokaže svoj nezanemarljiv igralski razpon. Sicer pa izjemen ni samo Cavazza, ampak cela (zvezdniška) igralska zasedba iz različnih republik nekdanje Jugoslavije; med njimi ni niti enega šibkega člena. Moški ne jočejo je eden od mnogih filmov, ki pretresajo daljnosežne posledice in globoke rane vojne, a je obenem povsem originalen obračun s tradicionalnimi predstavami o moškosti in družbenih vlogah na Balkanu. Dokaz, da "tradicionalni" mačizem niti slučajno ni škodljiv samo za ženski spol, in resnično katarzična izkušnja. Robce prinesite s seboj.

Mlada ženska (Montparnasse Bienvenue, r. Leonor Serraille)
Film, ki je osvojil zlato kamero - priznanje za najboljši režijski prvenec v kateri koli sekciji festivala - na letošnjem festivalu v Cannesu. Poročila in napovednik obljubljajo kinetičen, s pripetljaji natrpan portret tridesetletnice, ki v življenju morda nima trdnih oprijemov in varnega pristana, premore pa čustveno "žilavost", ki ji pomaga preživeti eno kolobocijo za drugo. Letošnji Liffe premore kar nekaj filmov, ki tematizirajo žensko identiteto, strahove in iskanje sebe, in veselim se absolutno vseh. Thelma Joachima Trierja, Krotko dekle Sergeja Loznice in Daphne Petra Mackieja Burnsa so prav tako na mojem seznamu.

Brez ljubezni (Neljubov, r. Andrej Zvjagincev)
Redkokomu brezkompromisna, hladno umerjena kritika sodobne ruske družbe uspe tako neoporečno kot mojstru Andreju Zvjagincevu; njegov Leviatan je bil eden od vrhuncev Liffa pred tremi leti. V novem celovečercu režiser očitno sledi podobni matrici družinske drame pred kuliso ruske družbe in s strukturo proceduralnega trilerja. Avtorjeva družbena kritika ni ostro uperjena (zgolj) v Putinovo teokracijo in zato privzema univerzalen ton.

Obdobje senc (Miljeong/Age of Shadows, r. Kim Jee-woon)
Moja najljubša sekcija Liffa ostajajo Ekstravagance, ki praviloma ne razočarajo, vsaj kar se tiče odklona od mainstreama - in prav žanr grozljivke je tisti, katerega se v repetitivnih obrazcih Hollywooda najprej zasičiš. Upajmo torej, da bo svež vetrc pričaral sicer prav tako v Hollywoodu aktivni korejski wunderkind Kim Jee-woon. (Morda se spominjate, kako nas je pred nekaj leti na Kinodvorovi Noči grozljivk travmatiziral z maščevalnim horrorjem Videl sem hudiča.) No, Obdobje senc, južnokorejski kandidat za tujejezičnega oskarja v letu 2017, obravnava obdobje japonske kolonialne vlade nad Korejo, za marsikoga še vedno občutljivo temo. Obenem je to prva produkcija za megalomanski studio Warner v Južni Koreji in v tem pogledu morda kažipot za prihodnost novih trendov v industriji. Pričakujemo torej šik, razkošen vohunski triler, ki se vsaj malce spogleduje s šundom, če že ne z grozo in gravžem avtorjevih prejšnjih filmov.

Izbor Kaje Sajovic:

Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017, r. Martin McDonagh, VB/ZDA)
Za ljubitelje črnega humorja Martina McDonagha (Morilca na kolektivca, Sedem psihopatov) in Frances McDormand obvezen ogled. Komična drama z mračnimi podtoni v ospredje postavlja mamo, ki skuša zdramiti lokalno policijo, da bi končno našla morilca njene hčerke, v ta namen pa naroči kopico oglasnih panojev, ki pasivnoagresivno napadajo neučinkovite organe pregona. Scenarij je po besedah tistih, ki so film že videli, oster kot britev, film z enim daljših naslovov letos pa odlikuje tudi izvrstna igralska zasedba.

Projekt Florida (The Florida Project, 2017, r. Sean Baker, ZDA)
Projekt Florida je na letošnjem Liffu to, kar je bil na lanskem Ameriška ljubica (American Honey) - skratka, neozaljšan, iskren, realističen in empatičen pogled na socialno dno dežele sanj. Da je mladi režiser Sean Baker v tematiki zverziran, je dokazal že z neodvisnim filmom Tangerine (2015), ki ga je v celoti posnel na iPhone. Projekt Florida je bil zato med kritiki težko pričakovan in Baker ni razočaral - film ima na Rotten Tomatoes 95 odstotkov pozitivnih recenzij. Dogajanje je postavljeno v zanikrni motel nedaleč od floridskega Disneylanda, zgodba pa se vrti okoli mlade samohranilke Halle in njene šestletne hčerke. Projekt Florida je prepričljiv portret odraščanja na obrobju, študija izjemno dodelanih likov in vsakdana tistih, ki jih mainstream ameriški film redno zaobide.

Thelma (Thelma, 2017, r. Joachim Trier, Norveška)
Eden bolj zanimivih filmov na letošnjem Liffu je prav gotovo lezbična znanstvenofantastična psihološka srhljivka, pod katero se je podpisal stari znanec Liffa Joachim Trier (Oslo, 31. avgusta, Glasnejša od bomb). Zgodba se vrti okoli Thelme, sramežljivega dekleta iz religiozne družine, ki se z norveškega podeželja poda študirat v Oslo, kjer jo povsem pritegne lepa študentka Anja, a romantične podtone zmotijo Thelmini skrivnostni napadi in odkritje, da ima dekle nadnaravne sposobnosti. Kritiki film opisujejo kot seksi, hipnotično srhljivko, ki v ospredje postavi dolgo potlačene strasti - skratka, malce podobno kot lanski Surovo, a brez kanibalizma. Za ljubitelje skandinavcev.

Brez ljubezni (Neljubov, 2017, r. Andrej Zvjagincev, Rusija)
Med kopico res obetavnih ruskih filmov na letošnjem Liffu je težko izbrati favorita, a sem se odločila za preverjenega Zvjaginceva, ki je nazadnje navdušil z Leviatanom (2014). Brez ljubezni festivalskih prizorišč ni zamajal tako silovito kot Leviatan, vseeno pa je letošnji ruski kandidat za oskarja zagotovo eden od močnejših filmov na letošnjem Liffu. Zvjagincev z zgodbo o ločitvi zagrenjenega para in izginotja njunega sina poda kritičen pogled na Rusijo, nacionalizem in konservativne družbene norme. Čeprav film nima epskih razsežnosti Leviatana, pa podaja tesnobno sliko družinskega življenja in ruske družbe, tako da so ga nekateri primerjali z Bergmanovimi Prizori iz zakonskega življenja.

Nikoli zares tu (You Were Never Really Here, 2017, r. Lynne Ramsay, VB/ZDA)
Eden teže pričakovanih filmov letošnje festivalske sezone je prav gotovo Nikoli zares tu, najnovejši izdelek škotske režiserke Lynne Ramsay, ki je nase opozorila s pretresljivo, močno dramo o šolskem pokolu Pogovoriti se moramo o Kevinu. Kar šest let smo morali čakati na vrnitev Ramsayjeve, da je postregla s prav tako intrigantnim in neustrašnim Nikoli zares tu, ki pa trpi za določenimi scenarijskimi pomanjkljivostmi. Nikoli zares tu tako morda ni najbolj dovršen film letošnjega Liffa, je pa vsekakor obvezen ogled vsaj za ljubitelje vedno magnetičnega Joaquina Phoenixa, ki v filmu igra nekdanjega vojaka, ki ga najemejo, da poišče izginulo najstnico Nino, za katero se zdi, da so jo ugrabili trgovci z belim blagom. Phoenix je za to vlogo v Cannesu prejel zlato palmo za najboljšo moško vlogo.

In še: Pokliči me po imenu, Fino se imamo, Obupana, Srečen konec, Foxtrot.