Najbolj zagreti filmofili so program Liffa verjetno že prečesali, a dodatni namigi nikoli niso odveč. Za pomoč smo se najprej obrnili na filmskega kritika in poznavalca Matica Majcna, ki vsakoletno filmsko bero po navadi preseje že na berlinskem, canskem in/ali beneškem festivalu (prav zadnji ga je letos še posebej navdušil).

Ne pozabite na MMC-jevo premiero
Preden brez dodatnega okolišenja razkrijemo Matičevo peterico "obveznih", pa spomnimo še, da se bomo z njim (in z Andrejem Gustinčičem) o filmu Pokvarjeno predmestje pogovarjali tudi po MMC-jevi premieri, 9. 11. v Linhartovi dvorani. Kako do brezplačne vstopnice?

Priporočila Matica Majcna za Liffe 2017 pa so:

Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017, r. Martin McDonagh)
Film Trije plakati pred mestom je po septembrski premieri v Benetkah hitro postal znan po veliki vrnitvi igralke Frances McDormand na veliko platno. To dejstvo sicer povsem drži, a film v resnici ponuja še mnogo več. Gre za enega tistih brezhibnih ameriških filmov, ki jim uspe fantastičen scenarij združiti z izvrstnimi igralskimi izvedbami, ob tem pa gledalcu ponuditi tako čustveno globino kot zvrhano mero humorja. Skratka, film, ki ga ga lahko gledaš znova in znova, in to vse ob dejstvu, da za njim sploh ne stoji Američan, temveč irsko-britanski dramatik Martin McDonagh, ki je izhodišče za film našel v prigodi iz lastnega življenja, ko je med vožnjo po nekem majhnem mestecu videl serijo plakatov z nenavadno vsebino. Trije plakati pred mestom je eden filmov letošnjega leta, ki bi utegnil zaznamovati tudi naslednjo podelitev oskarjev.

Foxtrot (2017, r. Samuel Maoz)
Izraelski režiser Samuel Maoz je navdih za svoj film Foxtrot prav tako kot McDonagh našel v anekdoti iz svojega življenja. Ta je sicer mnogo bolj travmatična – nekega dne so mu sporočili, da je avtobus, s katerim se v šolo vozi njegova najstniška hčerka, eksplodiral v terorističnem napadu. Uro pozneje je izvedel, da je po spletu naključij ravno tisti dan zamudila na avtobus, s čimer se je srečno izognila tragični usodi. Maoz je iz tega izklesal večplastno dramo o usodi in naključjih, ob tem pa ponudil še kritiko izraelske vojne mašinerije, ki je bila na velikem platnu le redkokdaj videti tako absurdno. Film je poln bravuroznih vizualnih prijemov in pripovednih presenečenj, ne manjka pa niti ščepca Quentina Tarantina.

Pokliči me po svojem imenu (Call Me By Your Name, 2017, r. Luca Guadagnino)
Adaptacija romana Andréa Acimana ima v smislu filmskega razpoloženja veliko skupnega s prejšnjim filmom režiserja Luce Guadagnina Nemirna obala (A Bigger Splash, 2015). Tudi tukaj nam Italijan pričara rajsko poletno pokrajino, v kateri liki uživajo v darovih narave ob visokih temperaturah, ko je poležavanje ob vodi edina logična rešitev. Pripoved pa je tokrat vendarle umeščena v drugačno časovno obdobje, saj nas Guadagnino popelje v rozasta osemdeseta, kar je popolnoma v skladu s trenutnim popkulturnim zeitgeistom. Pokliči me po svojem imenu je izvrsten mladinski film o gejevski ljubezni, v katerem režiser gledalcem mojstrsko poustvari občutek o minljivosti vsega lepega v kratkih človeških življenjih.

O telesu in duši (Teströl és lélekröl, 2017, Ildikó Enyedi)
Madžarska kinematografija nam je v tem stoletju ponudila že nemalo filmskih mojstrovin, kakršne so Taksidermija (2006), Torinski konj (2011), Savlov sin (2015) in oskarjevski dobitnik Poj (Mindenki, 2016), ne pozabimo pa niti, da je Denis Villeneuve svojega Iztrebljevalca 2049 prav tako posnel v Budimpešti. Tem naslovom lahko zlahka dodamo tudi film O telesu in duši, dobitnika letošnjega zlatega medveda v Berlinu, zgodbo o na videz čustveno otopelem dekletu, ki na nenavaden način najde ljubezen v novi službi v klavnici. Film so na eni izmed projekcij v Berlinu zaradi eksplicitnega prizora morali prekiniti, ker sta dva gledalca omedlela, a naj to ne predstavlja ovire pred morebitnim ogledom filma, saj gre za še en vrhunski izdelek iz nam sosednje države.

Projekt Florida (The Florida Project, 2017, Sean Baker)
Ameriški režiser Sean Baker je svoj kultni »iPhone film« Tangerine (2015) nasledil z nekoliko ambicioznejšo produkcijo, a poanta ostaja enaka. Baker še naprej sledi odrinjenim slojem ameriške družbe in jih s kombinacijo humorja in socialnih vprašanj prikazuje kot resnične junake današnjih ZDA. Projekt Florida je na neki način ameriška različica Loachevega Jaz, Daniel Blake, v njem pa nam režiser prikazuje primer matere samohranilke, ki spada v kategorijo t. i. nevidnega brezdomstva, vse bolj razširjenega pojava, zaradi katerega je revščina v ZDA v resnici veliko bolj razširjena, kot je to razbrati iz uradnih statistik. Baker je tokrat v ospredje postavil znano igralsko ime, Willem Dafoe namreč v tem filmu ponudi eno svojih boljših filmskih vlog, okrog njega pa je še vedno kopica naturščikov, tako značilnih za Bakerjeve filme. Prav zaradi izvrstnih otroških igralcev kljub težki tematiki filmu ne manjka barvitosti in dobre volje, kar je tudi ključno sporočilo filma – otroci so pač takšni, da si svoj Disneyland lahko zgradijo tudi na zanikrnih dvoriščih obcestnih motelov.