In čeprav je tudi med sodobnim občinstvom v kinih ostalo le še malo tistih, ki so ga kot aktualni fenomen takratne filmske produkcije spremljali neposredno, pa ga zaradi njegovega izjemnega pomena za zgodovino filma ter končno tudi preproste ugotovitve, da nam je prav to obdobje podarilo največ divje raznovrstnih, do zadnjega diha samosvojih in naravnost čarobno čudovitih filmskih ustvarjalcev in ustvarjalk, še danes pozna velika večina obiskovalcev kinematografov.

Vsaj tako se zdi, dokler v pogovorih ljubiteljev filma prevladujejo izrazi naklonjenosti in nostalgičnega "obujanja spominov". Ko pa posamezniki želijo tovrstne pogovore speljati v malce bolj resne vode, ki terjajo tudi kakšno konkretnejšo opredelitev, se kmalu izkaže, da danes poznavanje novovalovskih gibanj žal ne seže prav veliko dlje od stereotipiziranih predstav. Razlogov za tako stanje je seveda več: med njimi je tudi inflatorna raba izraza novi val, saj se danes ta uporablja za označitev skoraj vsakega novega trenda, ki prekine z ustaljenimi estetskimi praksami ali pa nastopa nove generacije ustvarjalcev v kontekstu neke nacionalne kinematografije.

Prav zaradi tega velja ponudbo, kakršno imamo v okviru programa letošnjega Liffa v Slovenski kinoteki – morda res ne celovito, a več kot korektno reprezentativno retrospektivo češkega novega vala, ki obsega trinajst celovečernih del ter nam predstavi večino ključnih etap tega drznega in hkrati magičnega obdobja češke kinematografije – brez pomislekov in brezpogojno zgrabiti z obema rokama.

Že zato, da ne bi zamudili priložnosti za neposredni, strnjeni in celoviti vpogled v eno najpomembnejših in najvznemirljivejših poglavij zgodovine evropskega povojnega filma. Še pomembneje pa se zdi, da prav v možnosti takega - neposrednega in celovitega vpogleda v neko kinematografijo prepoznamo svojsko priložnost, da si to kinematografijo prisvojimo, da jo spoznavamo in odkrivamo prek lastnega, ne pa tujega, prevzetega pogleda, predvsem pa, da jo poskušamo razumeti in dojeti v kontekstu sveta, ki mu pripada, ne pa tistega, v razmerju do katerega je v najboljšem primeru le bledi odsev.

Tako bomo lahko s pomočjo del, ki so vključena v retrospektivo, tudi samo spoznali, da novi val vendarle ni le "boj očetov in sinov" ter da se vznika tovrstnih gibanj v nekdanji vzhodni Evropi še zdaleč ne da pojasniti le z otoplitvijo takratne družbenopolitične klime.

Prav na primeru Češkega novega vala je to morda še najbolj očitno. Avtorji, ki so bili del njega, se na primer nikoli niso spustili v povsem neposreden in brezkompromisen obračun s (pol)preteklo in aktualno družbenopolitično danostjo. In prav tako ne poznajo tako radikalnega preloma s "filmom očetov", kakršnega je manifestirala večina ostalih novovalovskih gibanj. Prej bi lahko rekli celo nasprotno: češki novovalovci tradicije še zdaleč niso brezpogojno zavrgli, pač pa so z njo imeli resnično svojsko in zapleteno razmerje.

O tem ne nazadnje priča že izjemna priljubljenost žanra komedije med novovalovskimi cineasti, ki se nadvse razvidno odrazi tudi v izboru filmov, ki ga je pripravila Slovenska kinoteka, saj nam ta ponuja vrsto klasičnih del češke komedije, od zgodnjih Formanovih filmov (Črnega Petra in Plavolaskinih ljubezni), prek čudovitega dela Jana Nemeca O slavnostih in gostih, pa vse do nepozabnih, toplih in srčnih Menzlovih komedij, kot sta Strogo nadzorovani vlaki in Muhasto poletje. In čeprav je res, da so se omenjeni cineasti pri tem v veliki meri oprli na bogato domačo tradicijo komedije, predvsem tiste gledališke (v prvi vrsti dveh avtorjev, Jiríja Voskovca in Jana Wericha, ki sta delovala v 30. letih), a tudi literarne (Forman je kot enega izmed virov navdiha večkrat omenil Haškovega Švejka), pa ni nič manj res, da so to dodobra prevetrili in prilagodili sodobnim časom. In prav zaradi tega ta dela veljajo za primerke številnih biserov v okviru zgodovinskih novih valov.

Iz oddaje Gremo v kino.