Zelena soba se, tako kot Saulnierjev prvenec, oklene znanega, neštetokrat preigranega podžanra grozljivke - tokrat gre za preživetje v krempljih iztirjenih kmetavzarjev - a mu k sreči doda več kot samo izrazito razpoloženjsko barvno paleto: intenziteto brezizhodnega položaja privije do maksimuma, pri tem pa se ob gravžu in krvi tudi izjemno zabava.

Vse skupaj se začne seveda precej nedolžno: punkskupina Ain't Rights (Anton Yelchin, Alia Shawkat, Callum Turner in Joe Cole) se prebija skozi svojo turnejo po zakotnih klubih dvomljivega ugleda, a so očitno brez denarja in angažmajev; krasti morajo bencin in premišljevati, kako bodo prišli do naslednjega obroka. Ko je odpovedan še eden od tiste peščice koncertov, za katere so bili dogovorjeni, jim ne preostane drugega, kot da sprejmejo ponujeno zamenjavo - nastop v neonacističnem klubu sredi gozda. Proti pričakovanjem koncert za skinheade celo speljejo brez incidentov; zaplete s šele v zaodrju, ko po nesreči vstopijo v t. i. "zeleno sobo" in naletijo na krvavo prizorišče umora. Menedžer Gabe (Macon Blair) jih "za njihovo varnost" nemudoma zaklene noter, lastnik bara Darcy (Patrick Stewart) pa medtem že sestavlja načrt za sanacijo celotnega položaja.

Če nočete izvedeti ničesar o nadaljnem zapletu filma, pred ogledom raje ne berite naprej.

Četverica, ki si je sicer podredila enega izmed nacijev in ima zdaj v rokah talca, skuša skozi zaklenjena vrata z Darcyjem skleniti nekakšen dogovor, po katerem bi odnesli celo kožo; niso tako naivni, da bi verjeli njegovim zagotovilom, da vsi skupaj čakajo samo na prihod policije. Jasno jim je, da njihovi ječarji kujejo strategijo, kako jih učinkovito eliminirati, in da imajo z vsakim trenutkom manjše možnosti preživetja.

Če izvzamemo subkulturo naših protagonistov in njihovih preganjalcev, se na prvi pogled zdi, da je Saulnier zgolj korak za korakom rekonstruiral katerega izmed kultnih žanrskih filmov sedemdesetih, ki jih lahko začnemo naštevati kar s Hooperjevim Teksaškim pokolom z motorko - podobno, kot je z Otožnim razdejanjem sledil klasični epopeji osebnega maščevanja. A razlike vendarle niso zgolj v postmodernističnem stiliziranju: biografskega ozadja četverice, ki se je znašla v škripcih, sicer ne poznamo, a kljub temu niso zreducirani na klasične žanrske figure tipa "neumna blondinka" in "arogantni alfa samec"; njihove reakcije so v skladu z ravnanjem posameznika, ki se nenadoma znajde v skrajnih okoliščinah, kar seveda izzove gledalčevo empatijo. Drugače povedano: njihovi poskusi pobega so obupani, a ne butasti, in kljub bizarnosti položaja je njegov razvoj popolnoma organski in realističen. Zasluge gredo tudi fotografiji Seana Porterja, ki ujame avtentično zahojenost in umazanijo podzemnega kluba, a nas ne zmede s pretirano temačnostjo.

Z eksplicitnim nasiljem in žmohtnimi posledicami mesarjenja Saulnier ne skopari (pa naj gre za krvoločne bojne pse, mačete ali strelno orožje), in zelo hitro postane jasno, da se ne gre zanašati na stereotipna pričakovanja o tem, kdo v tovrstnem filmu preživi in kdo ne - pa čeprav je v igralski zasedbi kar nekaj znanih obrazov. (Zelo se izkaže Imogen Poots v vlogi pripadnice nacističnega kluba, ki se po naključju znajde v sobi z našimi pankerji; o tako suverenih ženskih likih lahko v mainstream kinematografiji večinoma samo sanjamo.)

Na drugi strani enačbe pa, zanimivo, prav tako ne najdemo iracionalnih, blaznih psihopatov, pa čeprav so skinheadi z rdečimi vezalkami sposobni nepredstavljivega zla. Film svoje antagoniste morda motri skozi optiko, o kakršni je v zvezi z "banalnostjo zla" pisala Hannah Arendt: to niso živali (če odštejemo njihove pitbule), pač pa hierarhična organizacija, v kateri vsak opravlja dane ukaze in stremi k odobravanju vodje (Stewart očitno uživa v nonšalantni, neobrzdani krutosti svojega lika). Zelena soba, ki ji ne manjka subtilnih nians in celo črnega humorja, je tako precizna, inteligentna in samozavestna reinvencija žanra B, Saulnier pa verjetno pred tem, da posname svoj prvi res visokoproračunski film.

Ocena: -5; piše Ana Jurc