Družina Angulo: o krvnih vezeh med njimi pričajo dolgi, vranji lasje in na enak način razmetani zobje, o nekonvencionalni vzgoji pa že imena - Bhavagan, Govinda, Jagadiša, Krišna, Mukunda in Narajana. Obstaja še sedmi otrok, deklica Višnu, ki očitno ni članica "tropa" in v kader zatava samo po pomoti. Kar seveda ni težko, saj smo - z družino Angulo vred - skoraj uro in pol strpani v utesnjeno, zadušljivo stanovanje na Lower East Sidu.

Šest bratov sta njuna starša - perujski oče, nekdanji harekrišnovec, ki je tako antiestablišment, da iz načelnih razlogov "ne more" hoditi v službo, in mama, hipijevka iz osrednjega zahoda - šolala doma. Pravzaprav sta ju, iz strahu pred orjaškim mestom, kjer ti prodajajo droge v dvigalu in kjer so že v mesecu po njihovem prihodu umorili dva človeka v spodnjem nadstropju, bolj ali manj za stalno zaprla v stanovanje. Ključ ima samo oče. "Kakšno leto gremo ven tudi do devetkrat, kakšno leto samo enkrat," razlaga eden izmed bratov (ki se jih film, z izjemo najstarejšega, ne trudi pretirano ločevati med seboj.) "V nekem letu nismo šli ven sploh nikoli."

Avtorica dokumentarca, Crystal Moselle, veliko vprašanj pusti, da obvisijo v zraku: kako si je, denimo, sploh izbojevala prost vstop v temačno votlino, kjer obiskovalcev očitno niso vajeni? Iz zapisov o filmu izvemo, da so bratje pritegnili njeno pozornost, ko jih je uzrla na enem od njihovih redkih izletov v zunanji svet. S sončnimi očali in črnimi oblekami so bili več kot jasna referenca na Stekle pse. Izkaže se, da je to pravzaprav njihov osrednji hobi in zaposlitev: iz svojega urbanega zapora (v duhu) bežijo z obsesivnih gledanjem hollywoodskih filmov, transkribiranjem njihovih dialogov in uprizarjanjem svojih najljubših prizorov, s kartonastimi pištolami in doma narejenim Batmanovim kostumom vred. "Tako se počutim, kot da živim ... na neki način." (Najraje imajo očitno Tarantina: kulskih vlog za moške v njegovih filmih ne manjka.) Za Google še niso slišali. (Kako torej vedo, da "je Državljan Kane vedno na lestvicah vseh najboljših filmov v zgodovini", kot nam pojasnijo? Kako so razvili zelo podoben filmski okus, kot bi ga imeli mladi fantje na svobodi? Njuna starša prav gotovo ne delujeta kot filmska kuratorja, ki bi skrbela za tovrstno izobrazbo. Taka in podobna vprašanja se porajajo na vsakem koraku.)

A Volčja druščina ni film o ujetosti in omejitvah, pač pa o novih začetkih - "trop" namreč spoznavamo ravno v nekakšnem obdobju tranzicije. Odmikajo se od svojega postaranega, zblojenega in zapitega očeta Oscarja, ki se mu film približuje v počasnih koncentričnih krogih, in stopajo na samostojno pot. Prvi korak v to smer je naredil najstarejši, Mukunda, ki je nekega dne med očetovo odsotnostjo sklenil, da preprosto mora na ulico. V doma izdelani maski Mika Myersa, logično, da ga oče ne bi spoznal, če ga slučajno sreča ... Posledična aretacija in izlet v psihiatrično bolnišnico se izkažeta za pozitivno izkušnjo, saj fant tako vsaj stopi v nekakšen stik s svetom - pa čeprav s hospitaliziranimi samomorilskimi najstniki.

Kako, če sploh, jih je zasičenost s popkulturo pripravila na resnično življenje? se implicitno sprašuje režiserka, čeprav se sama skoraj v celoti posveti dinamiki znotraj družine. Otroci so, denimo, srborito zaščitniški do svoje tihe, medle mame, ki priznava, da ne sme preveč zavzeto stopiti na stran svojih otrok, češ da so Oscarjeva "pravila" zanjo kvečjemu še strožja kot za sinove. (Kakšne katarze v obliki iskrenega očetovega kesanja od filma ne pričakujte. "Nekaterih stvari se pač ne da preboleti," se zavedajo tudi otroci.)

Crystall Moselle na film definitivno ujame nelagodno, utesnjeno izkušnjo življenja z Angulovimi: zdi se, da nikoli ne veš, kdaj bo napetost v prenatrpanih prostorih prerasla v konfrontacijo. Predvsem avtoričina naklonjenost do teh nenavadnih fantov, ki enkrat zvenijo kot nežni, občutljivi otroci, drugič kot največji tarantinovski frajerji ("Hočem biti znan kot model, ki ni šel nikoli v morje. Ki si ni na plaži niti sezul čevljev"), pomaga, da se naelektrenost razbremeni z zafrkantskim preigravanjem filmskih odlomkov. Zaradi pristnega odnosa, ki ga čutimo med protagonisti in avtorico, gledalec ne dobi občutka, da se kamera voajersko naslaja nad sociološkim frikšovom, ki mu je priča - čeprav je teren za kaj takega precej spolzek.

Po drugi strani pa avtoričina vljudna, antropološka distanciranost, ki protagonistom pusti, da povejo samo toliko in tisto, kar želijo, zabriše linearnost (velik del dogajanja je povedan v retrospektivi, s pomočjo starih družinskih posnetkov) in zamegli fokus zgodbe. Jasno je, da Mosellova noče biti moralizirajoča prezenca ali kakor koli vplivati na dogajanje, a zdi se, da filmu manjka osredotočenost na specifična vprašanja in na posamezne osebnosti, ne le na šesterico kot enoto. (Morda je to zavestna odločitev: fantje konec koncev med odraščanjem niso bili navajeni, da bi kdo upošteval njihovo individualnost ali jih celo vprašal, kaj si od življenja želijo.) Bolj kot na kakšen markanten režijski pristop se avtorica zanaša na moč zgodbe, ki jo je odkrila in uspela spraviti pred svojo kamero; Volčja druščina ni nadrealističen žanrski hibrid, h kakršnim v svojih filmih stremi Joshua Oppenheimer.

In v resnici je Volčja druščina fascinanten film, predvsem zaradi neverjetne naravne karizmatičnosti in sramežljive iskrenosti svojih protagonistov. (Hej, če bi vsak mulc zgolj ob "hollywoodski dieti" zrasel v tako inteligentnega, milega in artikuliranega posameznika, kakršni so bratje Angulo, to niti ne bi bil slab recept ...) Film premore ogromno mero humanizma, naše fascinacije z arhetipom "divjega otroka" pa ne eksploatira preveč cinično. Na trenutke se vseeno zdi, da se moramo zadovoljiti s (sicer fantastičnim) oponašanjem Ledgerjevega Jokerja, kjer bi potrebovali malo več zunanjega konteksta in uvida v specifično situacijo.

Ocena: 4; piše Ana Jurc