Navdih za vprašanje iz uvoda je seveda kultni roman - in ena najlepših romantičnih zgodb vseh časov - Ali androidi sanjajo električne ovce?, ki ga je leta 1968 napisal Philip K. Dick in po katerem je bil leta 1982 posnet film Iztrebljevalec. Tako Herzoga, ki velja za romantičnega preroka novega nemškega filma sedemdesetih let prejšnjega stoletja, skozi film Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu (Lo and Behold, Reveries of the Connected World) vodi najprej že kar otroška zvedavost, ki se kaže skozi njegova občasna, bolj kot intermezzo delujoča vprašanja svojim sogovorcem.

Herzogu na filmu pri svojem spopadu z medmrežjem, ki je, kot pravi "nedvomno ena največjih revolucij, kar jih je človeštvo doživelo", na vprašanja odgovarjajo na eni strani strokovnjaki in na drugi posamezniki, ki jim je medmrežje na tak ali drugačen način radikalno spremenilo življenje. Po sinočnji projekciji filma na festivalu Liffe pa sta na vprašanja MMC-jevih novinarjev Ane Jurc in Aljoše Mastena o samem filmu ter o začetkih in razvoju medmrežja odgovarjala Borka Jerman Blažič, ena izmed "jugoslovanskih spletnih pionirk", ki je pred 25 leti poskrbela za to, da smo Slovenci med prvimi v regiji dobili povezavo v medmrežje, in s filmski kritik Matic Majcen.

Dokumentarec Glej in se čudi sestavlja deset poglavij, v katerih drsimo skozi različne vidike, predstavljene prek Herzogovih sogovornikov, saj gre v bistvu za klasičen dokumentarec govorečih glav. Vendar, kot sam pove, ni novinar in nima vnaprej pripravljenih seznama vprašanj, gre za pogovor pred kamero. Nekatera izmed poglavij nosijo tudi precej poetične naslove, kot so Veličastnost medmrežja, Temna stran ali Konec medmrežja. Tako gre sicer za nabor tem, kot so rojstvo in prvi koraki medmrežja ter, kako je to "krenilo v svet", govor je o informacijskih tehnologijah in umetni inteligenci, pa o zasvojenosti in spletnem nadlegovanju.

Vendar ker gre za zelo obširne teme, se zdi ta deseterica poglavij šele kot zastavek za nadaljnje razčlenjevanje. Nekako pa spominja (ali celo aludira?) na pomanjkanje pozornosti, ki je značilno za sodobno družbo, ko pogosto brez prave poglobitve skačemo z enega spletnega mesta na drugega, z ene informacije na drugo, tako da tako rekoč zaradi dreves pogosto ne vidimo gozda. In tako kot pove eden izmed znanstvenikov v filmu, kot civilizacija zapadamo v vse večji upad kritičnega mišljenja.

Werner Herzog jo torej tokrat, tako kot se je v preteklih dokumentarcih spopadal z naravno pokrajino, mahne skozi goščavo neulovljive virtualne pokrajine, vanjo pa se zazira povsem subjektivno. Kot sam pove, je bilo vse, kar je izvedel med ustvarjanjem filma, zanj presenečenje, in navrže še pomenljivo dejstvo, da je sam prvič uporabil telefon, ko mu je bilo sedemnajst let. "Nenavadna stvar pri tem je, da običajno, v zgodovini kulture, zasnujemo nove zgodbe in pripovedi, za katere potem začnemo razvijati orodje. Ali imamo vizije čudovite nove arhitekture - kot sta muzej v Bilbau ali operna hiša v Sydneyju - in tehnologija omogoča uresničenje teh sanj. Najprej vsebina, ki ji sledi tehnologija. V tem primeru pa imamo tehnologijo, vendar nobene jasne zamisli, kako jo zapolniti z vsebino," meni Herzog.

"Če bi bil to Discoveryjev dokumentarec, ga ne bi videli na festivalih"
Glede pristopa tematiki Matic Majcen pove, da se je danes 74-letni filmar skozi svojo kariero upiral kakršnemu koli žanrskemu etiketiranju, razločevanje med fikcijo in dokumentarnim pristopom pa imel za nepomembno, saj se je vselej označeval za iskalca resnice. Zato je po Majcnovem mnenju, še posebej če upoštevamo Hercogov lanski film Puščavska kraljica (Queen of the Desert), pri katerem gre za povsem konvencionalno filmsko romanco, ki mu torej letos sledi ta tudi bolj ali manj konvencionalni dokumentarni pristop, že kar ločitev od lastnih umetniških načel. Vseeno pa Majcen poudari, da sega v področje filmske esejistike, predvsem s subjektivnim pristopom in uporabo glasbe.

Glede tega, da je Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu doživel premiero na festivalu Sundance in da smo si ga včeraj ogledali na Liffu, pa ne gre mimo tega, kdo se podpisuje pod film, ki bi sicer lahko bil tudi Discoveryjev dokumentarec. Kuratorji festivala bi željo Discoveryjevih producentov, da se njihov film prikaže na dotičnem festivalu, zagotovo gladko zavrnili, Herzoga pa so seveda sprejeli z odprtimi rokami. Vprašanje, kdo je avtor, pač še vedno ni nepomembno, še posebej, če si je ta skozi svoje dolgoletno ustvarjanje pridobil status nekakšnega nosilca resnice.

Pogled onkraj uporabniške izkušnje
Če se večina posameznikov redko ozre onkraj uporabniške izkušnje, pa je Borka Jerman Blažič tista, ki je ima ne le vpogled v tisto, na čemer je bilo "medmrežje zgrajeno in kar ga nosi", saj ga je tako rekoč pripeljala v Slovenijo. V letu 1989 je za takratno Jugoslavijo registrirala domeno .yu, ne prav veliko pozneje pa še za Slovenijo domeno .si. Na drevišnjem pogovoru je izčrpno predstavila korake, ki so bili potrebni za vzpostavitev medmrežja pri nas - in ti koraki so imeli predvsem veliko opravka z birokracijo in politiko, v kateri je seveda bila na jugoslovanskih tleh v tistem času konkretno zapletena. Jerman Blažičeva je poudarila še, da so na začetku medmrežje uporabljali predvsem inženirski in akademski krogi, predvsem za delo pri projektih in razvoju informacijsko-komunikacijske tehnologije. Pri Herzogovem filmu pa jo je zmotila predvsem prevelika zasidranost na tleh in v kulturi ZDA, pa tudi nekatere nedoslednosti glede dejstev.

Pogled na nase in vase
Glede sanjanja medmrežja samega je pač tako, da se pojavi z naraščanjem kompleksnosti na določeni točki začnejo zazirati same vase - tako kot na primer znanost, ki se je na neki točki v zgodovini ločila od filozofije, na določeni stopnji kompleksnosti spet začne postajati filozofija, saj se mora ozreti sama nase. V filmu se Herzog sestane tudi s Kevinom Mitnickom, enim najslavnejših hekerjev, ki poudari, da imajo lahko organizacije še tako dovršeno tehnološko zaščito, še vedno so njihovi sodelavci tisti, ki so glavna grožnja varnosti podatkov. Pove, da če mu uspe zmanipulirati eno samo osebo iz neke organizacije, mu je tako rekoč že uspel preboj v njihov sistem. In tako je konec koncev vselej človeški dejavnik tisti, ki je odločujoč. Herzog se v filmu sprehodi od razmerja medmrežja z veličastnimi trenutki v znanosti do nikoli pozabljenih bolečin zaradi nadlegovanja na osebni ravni. Dejansko pa v edinih dveh okoljih, prikazanih v filmu, kjer ni dostopa do medmrežja, Herzog pred objektiv postavi skupnost, ki se druži ob petju in igranju kitare, bendža, violine ... In z enim takih prizorov se film tudi konča.

Bo posameznik v prihodnosti sploh še potreboval fizično bližino soljudi, se glasi vprašanje, ki ga Herzog na koncu filma zastavi več svojim sogovornikom. Dejstvo pa je tudi, da smo se pripadniki človeške vrste sposobni kdaj tudi težko razumljivo emocionalno navezati na svoje kose tehnologije, nekateri tudi bolj kot na soljudi. Eden od strokovnjakov poudari še, da se morda pač zgolj nam zdi nekaj srhljivega, če pripadniki prihodnjih generacij ne bodo imeli več potrebe po fizični bližini sočloveka.