Werner Herzog že od začetka sedemdesetih let preteklega stoletja predstavlja vzorčno utelešenje neukrotljivega filmskega umetnika, ki ne samo, da ga ni bilo nikoli strah še tako ekstremnih produkcijskih izzivov, temveč so bili njegovi filmi praviloma tudi žanrsko težko opredeljlivi. Naj je šel plezat na vrh delujočega ognjenika v filmu La Soufrière (1977), vleč ladjo čez hrib sredi Amazonskega pragozda v Fitzcarraldu (1982), pojest svoj čevelj v kratkem filmu Werner Herzog pojé svoj čevelj (Werner Herzog Eats His Shoe, 1980, Les Blank) ali konec koncev plezat na vrh planiške velikanke, da bi dobil nekaj posnetkov Walterja Steinerja v filmu Velika ekstaza rezbarja Steinerja (Die Große Ekstase des Bildschnitzers Steiner, 1974) - Herzog je pri ustvarjanju svojih filmov predstavljal divjo ustvarjalno silo, ki se je pogosto znašla celo nad tistim, kar imenujemo umetnost, že skorajda na meji čiste norosti.

A vsi se enkrat postaramo in niti Werner Herzog ni izjema. 74-letni Nemec je pred nekaj leti posnel svojo zadnjo mojstrovino Divje modro onostranstvo (The Wild Blue Yonder, 2005), briljantno, neulovljivo mešanico distopične fikcije in znanstvenega dokumentarca, nato pa je v Jami izgubljenih sanj (Cave of Forgotten Dreams, 2010) še opravljal pomembne korake pri vpeljavi 3D-tehnologije v art film. Pri njegovem prejšnjem filmu Puščavska kraljica (Queen of the Desert, 2015) pa so mnogi njegovi oboževalci že dvigali obrvi. Herzog je s tem filmom sicer res želel obuditi svoje zlate dneve in je zvezdniško zasedbo z Nicole Kidman in Jamesom Francom na čelu vlekel na večurno pot čez puščavo, pa vendar - film je namesto epske zgodovinske drame deloval kot izredno konvencialna filmska romanca, ki je bila za povrh tudi daleč od režijske brezhibnosti. Za nekoga, ki se je v karieri kolerično upiral vsakršnemu žanrskemu etiketiranju in je razliko med fikcijo in dokumentarcem označil za povsem nebistveno, predstavlja takšna skorajda hollywoodska žanrska ukrojenost že nič manj kot izdajo lastnih umetniških načel.

S to popotnico je Herzog na letošnjem festivalu v Sundanceu premierno predstavil svoj novi dokumentarni film Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu (Lo and Behold, Reveries of the Connected World, 2016), ki bo zdaj predvajan še na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu. V njem nas režiser v seriji ločenih poglavij vodi po različnih vidikih svetovnega spleta kot pojava, brez katerega si življenja na začetku 21. stoletja ni več mogoče predstavljati. V filmu Glej in se čudi najdemo marsikaj tipično herzogovskega. Eden izmed predstavljenih znanstvenikov mu denimo zaupa, kako ga celotna družba razglaša za norega, Herzog pa v tem takoj prepozna edini normalen glas v ponorelem svetu, še enega v dolgi vrsti režiserjevih arhetipskih odpadnikov, ki nosijo glavno breme praktično vseh njegovih filmov. Potem je tu nesramežljivo subjektiven pristop do pripovedovanja, tega pa Herzog nadgrajuje z uporabo glasbe, ki prek besedila poda dodaten komentar spremljajočim vizualijam. Na ta način tokratni izdelek že rahlo posega v filmsko esejistiko, a ne toliko, da bi nas kadar koli zares postavil pred večji dvom glede samega žanra. Glej in se čudi je namreč precej običajen dokumentarni film, s katerim Herzog po Puščavski kraljici znova kaže precej konvencionalen obraz, ki očitno v poznem obdobju kariere postaja njegova stalnica.

A če je Glej in se čudi v žanrskem in estetskem smislu neizstopajoč film, pa je toliko bolj fascinantna njegova tematika, ki pokriva polje informacijske tehnologije in umetne inteligence. Očitno je, da smo v teh letih v obdobju, ko se dokumentarni filmi o teh temah vse bolj kopičijo in zaradi daljnosežnosti tovrstnih problemov vse bolj prehajajo v mainstream. Po filmih Laure Poitras Citizenfour (2014) o Edwardu Snowdnu ter Risk (2016) o Julianu Assangeu je vsekakor treba omeniti, da je februarja le nekaj dni po Herzogovem filmu premiero doživel še odlični dokumentarec Alexa Gibneyja Zero Days (2016), ki o grozljivih razsežnostih spletne tehnologije govori na izčrpno obdelanem primeru računalniškega virusa Stuxnet. In če že izpostavimo še en daljnosežen film na to tematiko, potem nikakor ne smemo mimo biografskega filma Transcendent Man, ki je preko predstavitev življenja izumitelja Raya Kurzweila že leta 2009 tako odločno pogledal v prihodnost, da se Herzog po prebojnosti niti sedem let pozneje ne more kosati z njim.

In točno to je tisti korak, ki Herzogovemu filmu manjka, da bi se ob bok omenjenim filmom postavil kot filmski mejnik o stranpoteh spletne tehnologije. Njegov film se namreč raje površinsko sprehaja od tematike do tematike, namesto da bi izčrpno pokril eno izmed njih. Vsi njegovi sogovorniki odpirajo polja, ki so tako zanimiva, da bi si brez težav zaslužile svoj celovečerni film. Te teme so preprosto preveč pomembne in v tem trenutku še vedno premalo obdelane, da bi jih lahko pokrili kot bežno pohajkovanje po izložbenih oknih znanosti.

Glej in se čudi ni tako daljnosežen kot Transcendent Man, niti tako dobro pripovedovan kot Zero Days, temveč je zgolj poučen in ponekod zabaven pregled tematik, ki jih izčrpneje že pokrivajo omenjeni fillmi, druge pa nedvomno še bodo. Vsekakor pa je pri Herzogovem filmu spodbudno, da filmski veteran še vedno goreče išče tematike, ki ga v zreli dobi življenja fascinirajo, mu odpirajo oči in ki jih nato raziskuje z mladostniško radovednostjo, ta pa ga vodi v neznane kotičke vednosti. Glej in se čudi je film velikih tematik, a majhnih ciljev, film, ki se poistoveti z običajnimi ljudmi, ki se ne morejo načuditi, v katero smer gre človeška civilizacija. Čeprav Herzogu s temi očmi tematike ne uspe obdelati tako izčrpno kot njegovi mlajši režiserski kolegi, pa je tak poljuden, bolj subjektiven in rahlo humoren pristop do razmišljanja o človekovi prihodnosti morda celo bolj učinkovit pri nagovarjanju čim širšega spektra filmskih gledalcev.

Ocena: 4, piše Matic Majcen