Ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe bo 9. novembra uvedel film 11 minut poljskega režiserja Jerzyja Skolimowskega, ki bo temeljiteje predstavljen tudi v retrospektivni sekciji Posvečeno. V fokusu bo spet romunski film - ker smo ga pobliže spoznavali leta 2007, je sklop naslovljen Romunski film 2.0 - tematska retrospektiva pa bo posvečena 20-letnici Slovenske kinoteke. Za glavno nagrado, vodomca, se bo potegovalo deset filmov v sekciji Perspektive.

Poljski "double bill" za večer ob odprtju festivala
Skolimowski velja za zagrizenega nekonformista. Njegov zadnji film 11 minut iz leta 2015 je svež in dinamičen, konča pa se spektakularno, obljublja programski direktor Simon Popek. Gre za filmsko sestavljanko usod ljudi iz sodobne Varšave, ki se združijo. Kot predfilm bo Liffe predvajal kratkometražec Vsi ti glasovi v režiji Davida Henryja Gersona, pri katerem je kot soscenarist sodeloval Martin Horvat; film je letos dobil študentskega oskarja ameriške filmske Akademije.

V sekciji Posvečeno bodo na ogled štirje filmi, ki jih je Skolimowski posnel na Poljskem in z njimi sooblikoval tamkajšnji novi val, ter trije, ki jih je ustvaril po prebegu na Zahod.

Jedro festivala ostajajo Perspektive, izbor prvencev in drugih celovečercev obetavnih (ne pa nujno tudi rosno mladih) režiserjev, ki se potegujejo za nagrado vodomec. Nemški film 24 tednov (r. Anne Zohra Berrached) tematizira vprašanje splava v težavnih okoliščinah, hrvaška drama Ne glej mi v krožnik pa je portret mlade ženske, ki mora po tragediji stopiti na čelo družinske celice. Edina animacija v sekciji, Rdeča želva (r. Michael Dudok de Wit), je prva mednarodna koprodukcija slovitega japonskega studia Ghibli, srbska Vlažnost (r. Nikola Ljuca) pa prinaša neizprosen portret sodobne družbe. Gotovo bo marsikoga v kino zvabila legendarna igralska diva Mirjana Karanović - pri 59 letih prvič v vlogi filmske režiserke. Dobra žena je psihološki portret ženske, ki se mora soočiti z resnico o preteklosti svojega (ne tako zelo) popolnega moža.

Kot posebnost tekmovalnega programa je Popek omenil "halucinativni" Porto, film v ZDA delujočega portugalskega režiserja Gabeja Klingerja, posnet na 35-milimetrskem filmskem traku. Povabil je na projekcijo v Slovensko kinoteko, kjer ga bodo prikazali s pomočjo starega projektorja, sicer pa bo na festivalu predvajan v digitalni različici.

Pozor: Nočne ptice, Nočni razgledi in Nočno življenje
Za marsikoga je gotovo najzanimivejša - in z največ prepoznavnimi naslovi posejana - sekcija predpremier. Nicolas Windig Refn, ki je pred štirimi leti polariziral občinstvo s kriminalno dramo Samo bog odpušča, se vrača s "filmom o lepoti", dramo Neonski demon; tokrat so ekstatične kritike recenzentov skoraj soglasne. S podobno neoporečnim slovesom se kitijo Nočne ptice ameriškega režiserja (in modnega oblikovalca) Toma Forda, ki je s filmom z Amy Adams in Jakom Gyllenhaalom v glavnih vlogah v Benetkah osvojil veliko nagrado žirije. Filma seveda ne gre zamešati z Nočnimi razgledi (r. Bertrand Bonello), ki obravnavajo (fiktiven) teroristični napad v francoski prestolnici, ali pa celo z Nočnim življenjem Damjana Kozoleta, ki dobi eno liffovsko projekcijo pred uvrstitvijo na redni spored slovenskih kinematografov. Slovenski film med predpremierami zastopa tudi posebna projekcija dokumentarca Moj narobe svet - Ježek v režiji Petre Seliškar. Ježku se bodo poklonili tudi s koncertom, ki ima za zdaj še status "koncerta presenečenja".

Na sporedu bodo še v Cannesu nagrajena Ameriška ljubica britanske režiserke Andree Arnold ter Jaz, Daniel Blake v režiji Kena Loacha, najnovejši dokumentarec Wernerja Herzoga Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu ter po Popkovi presoji potencialni kandidat za oskarja, Loving v režiji Jeffa Nicholsa.

Najboljši film zadnjih desetih let?
Še višjo hvalo Popek prihrani predvsem za dva filma: po njegovem v Cannesu spregledano veliko vrnitev Paula Verhoevena, dramo Ona z Isabelle Huppert v naslovni vlogi, in pa za celovečerec Toni Erdmann v režiji Maren Ade. Iz kina boste odšli objokani od čustev in radosti, obljublja Popek, češ da je Toni Erdmann ne samo najboljši film zadnjega leta, ampak morda kar desetih ali pa petnajstih let.

Zakaj v slovenskem filmu nihče ne gre v kino?
Tematska retrospektiva Film gre v kino bo posvečena 20-letnici delovanja Slovenske kinoteke, vanjo pa so združeni filmi, v katerih je prisoten motiv obiska kina oz. gledanja filmov. Zakaj slovenski filmski junaki nikoli ne hodijo v kino, se je v nekem eseju že pred leti spraševal Marcel Štefančič, ko je pa to vendar najbolj naravno početje pod soncem? V izbor se je uvrstilo nekaj kultnih klasik, denimo Kino paradiž Guiseppeja Tornatoreja in Zadnja kino predstava Petra Bogdanovicha, pa tudi skriti aduti: prvi celovečerec Damjana Kozoleta, Usodni telefon, ter Sherlock Jr., burleska Busterja Keatona iz davnega leta 1924.

Bogat festivalski program, ki za posebnosti poskrbi predvsem v sekcijah Kralji in kraljice ter Ekstravaganca, že nekaj let širi tudi pester in obfestivalski program za otroke in mladino. Letos so kot novost v sodelovanju s festivalom Kinotrip sestavili tudi mladinsko žirijo, ki bo med petimi filmi s programa izbrala svojega favorita.

V treh sekcijah bo v sklopu Evropa na kratko predstavljen tekmovalni nabor 19 kratkih filmov, ki so ga pripravili v društvu Kraken. Na sporedu bodo tudi filmi, nominirani za nagrado lux, posebej pa se bodo poklonili 30-letnici nastanka kultnega filma Davida Lyncha Modri žamet. Poleg Lyncheve mojstrovine bo na sporedu še dokumentarec Petra Braatza, Blue Velvet Revisited, ki je pred davnimi 30 leti nastal na snemanju v Severni Karolini.

Z današnjim dnem si je vstopnice za ogled filmov že mogoče zagotoviti v predprodaji. Poleg v Ljubljani in Mariboru bodo filmi z Liffa v manjšem obsegu letos prvič prikazani tudi v celjskem kinu Metropol in novomeškem Anton Podbevšek teatru.

Popek je za konec festivala, ki bo 19. novembra, izbral divjo obešenjaško komedijo Moja divja noč v režiji Alexa de la Iglesie, enega redkih predstavnikov španske kinematografije na letošnjem festivalu.