Fantazijsko lep film, magično zgodbo o mladeniču Juriju, ki iz bloka ustvari vesoljsko ladjo, najdemo tudi med priporočili, ki jih pred drevišnjim začetkom festivala posebej priporočajo slovenski filmski kritiki.

Kot vsako leto smo jih poprosili, da nam zaupajo, katerih filmov absolutno ne gre izpustiti iz programa. Nekaj jih stavi na iste naslove, vsak pa razloge za ogled ubesedi drugače.

Da boste lažje sestavili svoj liffovski seznam, so nam filmske namige zaupali kritiki Ana Šturm, Matic Majcen, Anja Banko, nekaj najljubših pa je že tradicionalno izpostavil tudi Simon Popek.

Ana Šturm:
Izbrisati zgodovino (Effacer l'historique, 2020, Benoit Delepine, Gustave Kervern)
Če ti ne moreš do filma, film pač pride k tebi domov, bi lahko bil moto letošnjega Liffa, ki ga bomo zaradi vsem znanih razlogov spremljali kar z domačih kavčev.

Sama se od naslovov, ki jih še nisem videla, najbolj veselim ogleda novega filma Thomasa Vinterberga (in Madsa Mikkelsena!) Nažgani, ki po režiserjevih besedah raziskuje pivske navade Dancev, pravkar pa je bil nominiran tudi za Evropsko filmsko nagrado. Če si boste ogledali samo en film, vam zagotovo najtopleje priporočam berlinskega zmagovalca, grenko-sladek omnibus Zlo ne obstaja, v katerem nas iranski režiser Mohammad Rasoulof skozi štiri zgodbe o smrtni kazni sooči z večnim vprašanjem človekovih vrednot. Sicer pa za najbolj pristno izkušnjo letošnje ekstraserijske spletne 2.0.2.0 izkušnje Liffa priporočam ogled francosko-belgijske komedije Izbrisati zgodovino, ki je bila prav tako prikazana (in nagrajena) na letošnjem predkoronskem Berlinalu. Že takrat nadvse aktualna in absurdnih situacij polna satira o e-odvisnosti in terorju uporabniških ocen (na to temo priporočam tudi odlično epizodo serije Black Mirror – Nosedive [2016]) je v dobre pol leta, ko se je praktično celotno življenje preselilo na splet, postala sicer malo bolj trpko smešna, a vsekakor še mnogo bolj relevantna. Naj vam izdam samo to, da film vsebuje enega izmed najzabavnejših prizorov letošnjega leta, na katerega se boste spomnili čisto vsakič, ko se bo mimo vas na kolesu peljal dostavljavec e-hrane. Dobra volja na vsakem sprehodu skozi mesto v bližnji prihodnosti vam je z ogledom tega filma torej zagotovljena.

Matic Majcen:
Dragi tovariši (Dorogi tovariši!, r. Andrej Končalovski)
83-letni režiser Andrej Končalovski se ponaša z enim najbolj razgibanih opusov v svetu filma. Kot študent je delal z Andrejem Tarkovskim, v 80. letih je režiral žanrske hollywoodske filme, zadnja leta pa v Rusiji ustvarja filme o zgodovinskih in družbenih temah, ki so mu najbolj pri srcu. Po vrnitvi v čas II. svetovne vojne v filmu Raj (2016) nam v svojem novem filmu Dragi tovariši na srce parajoč način demonstrira, kako se ideali preprostih ljudi sesujejo, ko neko ideologijo uporabi represivna oblast. Film sicer govori o komunizmu, a v resnici gre za univerzalno in večno pripoved o razkolu med ljudstvom in politiko.

Zlo ne obstaja (Sheytan vojud nadarad, r. Mohammad Rasoulof)
Letos je idealna priložnost, da se filmofili seznanijo s filmografijo iranskega režiserja Mohammada Rasoulofa. Ne samo zato, ker je s filmom Zlo ne obstaja na Berlinalu osvojil najpomembnejšo nagrado svoje kariere, temveč ker ta celovečerec obenem predstavlja sijajen uvod v njegovo ustvarjanje, ki je v 18 letih ponudilo 8 izredno dobrih filmov. Rasoulof je formalno izobražen sociolog, zato se venomer osredotoča na vprašanja morale in etike v današnji iranski družbi. V filmu Zlo ne obstaja pod drobnogled vzame vprašanje smrtne kazni, film pa potrdi, da so le redki režiserji sposobni tako celovito in prepričljivo opisati neki pereč družbeni problem.

Anja Banko:
Gagarin (Gagarine, r. Fanny Liatard, Jérémy Trouilh)
Francoska predmestja se skorajda tipološko kažejo v ostrih in prizemljeno realističnih, družbeno-kritičnih podobah. In tudi Gagarin bi lahko postal še ena tovrstna hugojevsko ali zolajevsko obarvana filmska kronika. Po prvemu kozmonavtu Gagarinu se je namreč imenovalo eno od pariških predmestij, ki je bilo z veliko vere v svetlo prihodnost zgrajeno l. 1963. Takrat je bleščeče, modernistično oklesane betonske stavbe in njihove upanja polne mlade prebivalce pozdravil nihče drug kot Jurij Gagarin sam. Desetletja pozneje je blišč vesolja in socialistične ideje predmestnih bivanjskih skupnosti zbledel. Gagarina so leta 2019 tudi dejansko porušili. Metaforičen prenos simbolnega naboja imena in osebe Jurija Gagarina v družbeno in filmsko realnost ključno pogojuje pripoved: glavni junak je mladi Jurij, ki je zaljubljen v idejo potovanja v vesolje, obenem pa neskončno navezan na prostorje Gagarina. Ko pride poziv za evakuacijo stanovalcev iz dotrajanih stavb, ostane tam Jurij skoraj popolnoma sam. Prostorje Gagarina pa zaživi, se spreminja in razširja po zakonih breztežnostnega prostora, dokler ne postane prava, popolnoma samozadostna vesoljska kapsula. Goli realizem podob predmestja se tako v romantično-sanjski viziji ukrivlja po intimnih zakonih hrepenenja, upanja in eskapizma, ki pa vendarle nikoli zares ne premagajo zakonov gravitacije. Gagarin je nežen in neizprosen nagovor, ki v kombinaciji realizma, posebnih učinkov in arhivskega materiala ustvarja prav posebno filmsko kapsulo, v kateri se na lestvici izrednega spajajo preteklost in prihodnost, družbeno in intimno, resnično in sanjsko.

Simon Popek:
Načeloma med favoriti ne izpostavljam filmov iz tekmovalne sekcije. Čeprav: Gagarin, ki bi v normalnih razmerah odprl festival, je res nekaj posebnega. Med ostalimi bi v trojico uvrstil Dupieuxov Mandibule, zelo ljub mi je tudi bosanski film režiserja Pjera Žalice Zberi se, babica. Moj lanski film leta pa je bil absolutno Martin Eden režiserja Pietra Marcella, močna politična drama po italijansko.