Sorodna novica Paul Verhoeven bo tokrat razburjal s filmom o lezbijstvu med nunami

Paul Verhoeven: nekoč škandalozen in prepovedan filmar, danes slavljeni enfant terrible umetniškega filma ‒ in to je Nizozemcu uspelo, ne da bi kdaj zares kompromitiral ali spreminjal svoj avtorski pristop (odsotnost sprememb po drugi plati pomeni tudi odsotnost rasti). Verhoevnova polemičnost in občutek za provokacijo, ki sta nekoč vzbujali upor, danes navdušujeta stroko. Benedetto na primer z režiserjevimi Slačipuncami (1995) druži lik ambiciozne protagonistke z močnim libidom, ki zna uspeti v sovražnem okolju ‒ s to razliko, da novemu celovečercu očitno ne bo treba tako dolgo čakati na kultni status.

Canski festival je do zadnje kapljice izpil promocijski potencial Benedettine zmesi golote, nasilja, satire in parodiranja katolicizma. Postavlja pa se vprašanje, ali je naloga avtorskega filma res v tem, da svojo provokacijo zapakira v točno take parametre, kot jih občinstvo od njega pričakuje, in nato svoj zavitek še priročno označi z etiketo "šokantnega". Benedetta, ki gledalcu pred očmi ponosno maha z lesenim dildom, izrezljanim iz kipca Device Marije, je v resnici veliko manj pogumen film kot Ona, s katerim se je Verhoeven proslavil v Benetkah leta 2016.

Vrnimo se v zgodnje 17. stoletje, v Toskano (tako interieri kot prizori na mestnem trgu, za katere se na trenutek zdi, da namerno ne skrivajo svoje lažne narave filmske kulise, so zmes klišejev upodobitve umazanega, temačnega srednjega veka). Nune samostana Pesci zaposluje predvsem eno samo vprašanje: je sestra Benedetta svetnica ali lažnivka? Odgovor na to vprašanje, kot si najbrž lahko predstavljate, ne bo enoznačen, tako kot tudi film sam ni homogena enota, pač pa zmes različnih registrov in žanrov. Na trenutke je pred nami klasična grozljivka o obsedenosti: hripavi glas Kristusa, ki prihaja iz Benedettinih ust, bi lahko bil neposredna navezava na Friedkinovega Izganjalca hudiča. Spet drugje se Verhoeven spogleduje s filmom giallo oz. njegovim podžanrom "nunsploatacije", pa s politično srhljivko zarote in erotično komedijo ‒ ne da bi se kateri koli od teh idej dokončno zavezal.

Naklonjeno branje v filmu razbere kritiko patriarhalne strukture religije (v tem primeru pač katoliške), ki ženska telesa v isti sapi fetišizira in zaničuje. ("Tvoje telo je tvoj največji sovražnik; v njem se ne bi smela počutiti prijetno," razloži nuna novinki, približno deset let stari Benedetti, ko se prvi večer pritoži nad hrapavostjo samostanske tunike. Nunska zaveza siromašnosti je sicer precej selektivne narave: film večkrat izpostavi, da se življenja Bogu ni dalo posvetiti brez precejšnjega finančnega vložka, ki ga je Benedettina bogata družina pač zmogla.

Predloga za film je bilo delo zgodovinarke Judith C. Brown iz leta 1986, Immodest Acts, z zgovornim podnaslovom Življenje lezbične nune v renesančni Italiji. Iz firenških arhivov je namreč izkopala dokumentacijo o zaslišanjih v dvajsetih letih 17. stoletja, na katerih je Cerkev preverjala verodostojnost vizij Benedette Carlini, mlade opatinje provincialnega samostana. Zelo podrobno so bili popisani tudi "dokazi" o obtoženkini ljubezenski aferi z mlajšo nuno, kar je bil tudi ključni navdih za scenarij, ki ga je Verhoeven napisal z Davidom Birkom.

18 let po vstopu v red je Benedetta (Virginie Efira) v samostanskem življenju popolnoma doma. Njeno rutino zamaje prihod mlade in neizobražene Bartolomee (Daphne Patakia), ki je v samostan pobegnila pred svojim posiljevalskim očetom in bratoma. Takojšnja privlačnost med ženskama se hitro stopnjuje v prepovedano spolno zvezo, kar je povezano tudi z vse pogostejšimi Benedettinimi videnji demonov in Jezusa, "njenega ženina". Te vizije so (namerna?) ekstravaganca kiča, od zelo očitno računalniško animiranih kač do vijoličnega kometa na nebu, prizori spolnosti pa sugerirajo vse kaj drugega kot erotični zanos žensk, ki prvič odkrivata telesno ljubezen. Bližje so premišljeni koreografiji in osnovni intenci filmov za odrasle. Prav tako Verhoevna zabava skatološki humor okrog prdcev in preglasnega izločanja na latrini. (Prav tako najbrž nikjer drugje ne boste videli prizora noseče nune, ki iz dojke brizgne mleko proti nejevoljni Charlotte Rampling.)

Ko naša protagonistka na rokah in nogah dobi še Kristusove rane, se glas o njeni svetniškosti začne širiti. Še najbolj skeptična je mati prednica, sestra Felicita (Charlotte Rampling), še posebej, ker Benedettin vzpon po hierarhični lestvici ogroža njeno službo ("Verjemite, noben čudež se ne zgodi v postelji," je njen sarkastični odziv na dekletovo pričanje). In res: predstojnik Benedetto kmalu poviša v opatinjo, saj se zaveda, da so čudeži in svetnice pač dobri za posel.

Verhoeven tako izriše vijugasto karierno pot ženske, ki je uspela v svetu, kjer tako na Zemlji kot v nebesih vladajo ‒ moški. Ko se v dogajanje vplete še papeški nuncij (Lambert Wilson), na katerega se sestra Felicita obrne z obtožbo bogokletstva, gledalec začne skoraj proti svoji volji navijati za junakinjo, ki je vse prej kot etično in moralno neoporečna. Igralski dosežek Virginie Efira je v tem, da vprašanje o Benedettini svetniškosti pušča odprto, zelo nedvoumno pa poda protagonistkino vero vase. Njeno brezkompromisno uporništvo je v sijajnem kontrastu s hladnim pragmatizmom Charlotte Rampling. Nikoli ni nobenega dvoma o tem, katera dva lika sta nosilca osrednjega konflikta; rablji in inkvizitorji jima ne sežejo do kolen.

Nehvaležno je biti na strani tistih, ki filmarje užaljeno obmetavajo z obtožbami "praznih provokacij", ampak težko si predstavljam, koga ‒ razen določenega segmenta dušebrižnikov, ki se bodo zgražali, ne da bi film videli ‒ bi Benedetta lahko resnično šokirala ali razžalila. Pod vsem pompom okrog "lezbičnih nun" se skriva ‒ formalno in vsebinsko ‒ popolnoma konvencionalen film avtorja, ki hoče pri 83 letih predvsem samemu sebi dokazati, da je še vedno relevanten.

Ocena: 2/3