Filmska upodobitev romana Pulitzerjevega nagrajenca Richada Forda, Wildlife (1990), na linearen in nezavajajoč način dokumentira postopen razkroj zakona para iz delavskega razreda; to je zgodba, kakršnih je bilo predvsem v ameriški književnosti že nešteto. S cinizmom pretresa nezmožnost generacije sredine 20. stoletja, da bi se merila z nedosegljivimi standardi sreče potrošniške družbe. Čeprav Paul Dano predlogo obravnava s preciznostjo in eleganco, pa bi si želeli, da vanjo vtisnil malo več kakega specifičnega, avtorskega značaja.

Piše se leto 1960. Jerry (Jake Gyllenhaal) na lovu za boljšim življenjem svojo ženo (Carey Mulligan) in sina pripelje v majhno, slikovito mestece v Montani, ki za fotogeničnimi pročelji skriva melanholično zdolgočasenost. (Direktor fotografije Diego García to vzdušje podčrta z več prizori osvetljenih prostorov, videnih od daleč, kot na tistem slavnem platnu Nighthawks Edwarda Hopperja.) Vsak rdeč sončni zahod, vsak prijeten someščan je videti, kot da tik pod površjem skriva globoko bolečino.

Jerry in Jeanette Brinson sta fotogeničen, očarljiv par, karizmatična posameznika, ki znata že v površinskem pogovoru očarati vsakogar. Jasno je, da sta v Montano prispela z velikimi sanjami o ameriškem snu in neskončnih možnostih, ki naj bi se ponujale vsakomur, ki je pripravljen delati. A ni treba preživeti dolgo v njuni družbi, preden opaziš prve razpoke v oklepu: Jerry, ki ima za seboj že malo morje neuspešnih novih začetkov in spodletelih služb, pestuje globoko ranjen ponos. Jeanette s pretirano prešernostjo predlaga, da bi si našla priložnostno delo, kar Jerry razume samo še kot dodatno razžalitev. Na vrat na nos sprejme nevarno, podplačano – ampak maksimalno "možato" – delo boja proti gozdnim požarom in se brez besed za nedoločen čas poda v divjino.

Jeanette, ki je kar naenkrat ostala sama s sinom, besno išče način, kako spet najti svojo lastno identiteto in samostojnost. Išče jo v izzivalnejših oblačilih, v obujanju spominov na čase, ko je bila lepotica na rodeu, v flirtu s starejšim, premožnim ločencem. Trinajstletni Joe (Ed Oxenbould) – kamera se kar naprej vrača k bližnjim posnetkom njegovega otroško praznega obraza in prestrašenega pogleda – je priča in pogosto najpriročnejša tarča materine zajedljivosti; nanj stresa pritajeno jezo, ki jo čuti do odsotnega moža. Fant mora slišati in videti stvari, ki jim še ni dorasel, obenem pa je premlad, da bi preprečil neizbežni brodolom zakona svojih staršev. Warren, Jeanettin ljubimec, se pred našimi očmi naslika kot groteskno, gnusno bitje, saj ga dojemamo s perspektive dečka, ki v njem vidi grožnjo svoji družini.

Ed Oxenbould uteleša nedolžnost in ranljivost otroka, ki prvič stopa v stik z resničnim svetom in nekompetentnostjo nekoč vsemogočnih odraslih, Jake Gyllenhaal pa obvlada mrkogledo resnobnost človeka, ki ga bo zdaj zdaj razneslo od potlačenega besa. A nobenega dvoma ni, čigava vloga je težišče filma: Carey Mulligan je kot Jeanette zmes zagrenjenega sarkazma in krhkosti, (nameren?) približek likom iz dram Tennesseeja Williamsa. Včasih je že najmanjša gesta, samo dvig obrvi dovolj, da se iz osorne spremeni v nemočno pojavo; zdi se, kot da preizkuša različne osebnosti, različne temperamente, ki bi ji morda lahko pomagali preživeti. Pri vsem tem pa se zaveda, da niti bogat ljubimec niti dobra služba ne moreta pogasiti njenega ennuija.

Divje življenje je zgodba o neštetih odtenkih sivine, ki se zgodijo na presečišču bolečine in ljubezni. Scenarij, ki sta ga spisala zakonca Paul Dano in Zoe Kazan, je tiha pripoved o grenkih razočaranjih in majhnih tragedijah, ki jih prinaša vsakdan – to niso shakespearjanske tragedije, ki bi se končale z vsesplošno morijo. Morda se na prvi pogled zdi, da Divje življenje najbolje povzame motiv uničujočega ognja, ki se v različnih oblikah pojavi v zgodbi – a v resnici je boljša metafora kupček pepela, skupek vsega, kar za seboj pustijo naša majhna, usahljiva življenja.

Namerno počasni tempo dogajanja bo prav gotovo koga spravil ob živce: Paul Dano je pazljiv, potrpežljiv režiser, ki pa si – vsaj s prvencem – ni privoščil velikih tveganj. Če se ne bi mogel nasloniti na izjemno karizmo svojih odraslih protagonistov, bi Divje življenje najbrž obveljalo za medel prehod v svet režije, še posebej od igralca, ki je v svoji prvi veliki vlogi lahko mirno stopil ob bok Danielu Day-Lewisu (Tekla bo kri, 2007).

Ocena: 3+; piše Ana Jurc