S takim nežnim, potrpežljivim šarmom operira cela butanska festivalska uspešnica Lunana: jak v razredu.

Sorodna novica Z zgodbo o cesarici Sisi se zaganjajo koluti 33. festivala Liffe

Butan je tista himalajska deželica, stisnjena med Indijo in Kitajsko, ki napredka ne meri z BDP-jem, ampak z "bruto narodno srečo" – pristop, ki temelji na budizmu in ki naj bi na prvo mesto postavljal duševno zdravje in zadovoljstvo državljanov. S tem holističnim konceptom je prežet tudi režijski prvenec Pawa Choyninga Dorjija. Butan, ki je s svojo skoraj neobstoječo filmsko industrijo šele drugič v zgodovini prijavil celovečerec za mednarodnega oskarja, je s vfilmom Lunana letos dejansko osvojil nominacijo (kipec je na koncu sicer zasluženo odpotoval na Japonsko za dramo Drive My Car.) Roko na srce, bil je najšibkejši v letošnji peterici. Najbrž je njegov uspeh mogoče delno pripisati globalni pandemični izkušnji, ki je – vsaj začasno – povzročila obrat navznoter in nekakšno kolektivno iskanje kontemplativnega, manj potrošniškega življenja. Zakaj se konec koncev ne bi po odgovore obrnili na narod, ki se ima za "najsrečnejšega na svetu"? (Film se sicer implicitno dotakne tudi tega, da so take klasifikacije predvsem turistična gesla – sami Butanci kljub vsej domnevni sreči vseeno sanjajo o življenju v tujini ...)

Lunana ni film, ki bi postregel s presenečenji ali nepričakovanimi preobrati: pred nami je linearna, navdihujoča moralka o tem, kako je treba srečo iskati v bukoličnih lepotah narave in preprostega življenja. Če je to gledalcu jasno že skoraj od začetka, bo mladi učitelj Ugyen (Sherab Dorji) nauk lahko začel absorbirati šele, ki se izprazni baterija njegovih brezžičnih slušalk.

Ugyen, ki je z mislimi večino časa v Avstraliji (tja se namerava preseliti, da bi začel svojo pevsko kariero), mora pred emigracijo še oddelati svoj dolg državi, zadnje leto petletne učiteljske pogodbe. Vladna birokratinja, ki ga opiše kot "najmanj motiviranega učitelja, kar jih je kdaj videla", ga za ta čas premesti v zakotni zaselek v Himalaji, Lunano (število prebivalcev: 56, nadmorska višina: 4800 metrov), kjer naj bi učil v "najbolj odročni šoli na svetu". Ja, Ugyen je butanski odgovor na sitnega Joela Fleischmana v Severnih obzorjih, ki ga je iz New Yorka izpljunilo v Cicely na Aljaski. (Ob strani raje puščamo vprašanje, zakaj bi Butan za tako odgovorno nalogo izbral svojega najslabšega učitelja.)

Po osemdnevnem trekingu v hrib, med katerim mu nikoli ne zmanjka sape za godrnjanje (to je vizualno najboljših 30 minut filma), se Ugyen znajde v naročju skupnosti, kjer otroci še nikoli niso videli avta in kjer je ogenj treba netiti z jakovimi iztrebki (zažigati papir "bi bilo kot kuriti denar", mu razložijo). Vsi prebivalci izkazujejo neverjetno gostoljubje in globoko spoštovanje do učiteljskega poklica, ne glede na to, kako mulasto in otročje se Ugyen obnaša. Ker sebe vidi kot nekakšnega urbanega japija, se ob pogledu na špartanske razmere - latrina na dvorišču, neobstoječe telefonsko omrežje - nemudoma sklene odpraviti nazaj v dolino. Jasno, da mu bodo prisrčni vaški otroci s Pem (Pem Zam) na čelu - in pozneje tudi potencial romantične zveze - odtajali srce in omajali trdno namero. Za nekoga, ki svoj poklic tako zelo sovraži, je Ugyen v njem presenetljivo dober: otrokom priskrbi tablo, jih uči umivati zobe in z njimi prepeva tradicionalne pesmi o jakih, ki jih je še včeraj preziral.

Čeprav vaščani radi ponavljajo poetično misel, da je "učitelj tisti, ki se lahko dotakne prihodnosti", je Lunana predvsem film o tem, česa se Ugyen lahko nauči od svojih sedemletnih varovancev. In, mimogrede: jak v razredu ni metaforična, pač pa čisto dobesedna referenca: v znak hvaležnosti Ugyenu podarijo jaka, ki sliši na ime Norbu in je očitno preobčutljiv za zunanje vremenske razmere; med učnimi urami v ozadju pohlevno žveči slamo.

Kulisa osupljive goske pokrajine, ki jo s širokimi kadri sijajno uokviri direktor fotografije Jigme Tenzing, podčrta izzive življenja v skrajnih razmerah; prizori slikovitih meglenih juter, širokih planjav in zasneženih vrhov delujejo kot nevsiljiva turistična razglednica krajev, ki jih večina od nas nikoli ne bo videla v živo. (Film so posneli na izvirni lokaciji, v izjemno zahtevnih pogojih.)

Zgodba o osebnem potovanju do notranjega miru se spotoma dotika tudi vprašanj globalnega segrevanja, narodne identitete in pomena skupnosti. Sherab Dorji, za katerega je bila to prva filmska vloga, je dovolj zadržan in naraven, da film nikoli ne zdrsne v čisto pocukranost - niti, ko se Ugyen zbliža s pastirico jakov Saldon (Kelden Lhamo Gurung). Osrednja ljubezenska zgodba pač ne bo med Ugyenom in Saldon, pač pa med Ugyenom in čredico otrok z nalezljivo širokimi nasmeški, ki so bolj ali manj platonični ideal učenca: žejni znanja, hvaležni in spoštljivi. Najbrž je zanimiv podatek tudi to, da je večina igralske zasedbe, ne samo otroci, dejanskih prebivalcev gorskega zaselka - mnogi med njimi niso nikoli niti videli filma, kaj šele, da bi v njem nastopali. Škoda je le, da scenarij nikoli ne nadgradi zanimive iztočnice o tem, ali je res v zmoti vsakdo, ki sanja o življenju v tujini. Odgovori morda niso vedno tako črno-beli in enaki za vse.

Ocena: 3,5