Kot se je boleče razkrilo v zadnjem letu prek veliko prepoznega obračuna z iztirjenimi spolnimi zlorabami kot mehanizmom nadvlade v odnosu med spoloma, se neenakopravni odnos med spoloma ni odražal le prek dejstva, da so režiserke v filmski industriji kričeča manjšina, pač pa še bolj prek največkrat vsaj podcenjujočega in izrazito nespoštljivega odnosa moške večine do kolegic.

Res je sicer, da je tovrstna patologija izraziteje priplavala na dan v samem središču filmske industrije, v že sicer nadvse konservativnem in tradicionalistično naravnanem Hollywoodu. A tudi nacionalne kinematografije in avtorska produkcija niso bili popolnoma odporni proti tovrstnim vplivom. Spomnimo se le na domače razmere izpred desetletja in na to, kako redko smo lahko videli delo kake režiserke. Svojski odraz tega pa nam je pogosto in kljub dejstvu, da je ta predvsem stvar izbora in ne toliko neizbežna posledica vladajočih razmer, nudil tudi sam festivalski program, znotraj katerega niso bila dela režiserk prav nič pogostejša.

A k sreči so se v zadnjih nekaj letih tudi na tej ravni stvari občutno spremenile. Kar je več kot očitno tudi ob preletu letošnje festivalske ponudbe, saj dela režiserk najdemo skoraj v vseh sekcijah - od Perspektiv dalje. In pri tem še zdaleč ne navduši le golo število teh del, ki bi ne nazadnje lahko bilo le posledica selektorjeve "politične korektnosti", pač pa bolj in izraziteje dejstvo, da so nam režiserke tokrat ponudile nekatera izmed najsijajnejših del festivala. Eno takih je nedvomno delo madžarske režiserke Ildikó Enyedi, film O telesu in duši, s katerim je avtorica osvojila berlinskega medveda.

Silovitost kontrastov, kakršnega je Enyedi dosegla že z umestitvijo ljubezenske zgodbe v okolje klavnice, vizualna izpiljenost njenih podob ter sveže intrigantna refleksija na temo večnega dualizma duše in telesa so le nekateri izmed elementov, s katerimi nas navduši ta sijajna madžarska cineastka. Morda ne na popolnoma isti ravni, a gotovo blizu, je tudi delo druge "veteranke", ene izmed ikon sodobnega avtorskega filma – Britanke Sally Potter, katere Zabava nas znova popelje v središče ustvarjalnega procesa, tokrat gledališkega (spomnimo se na primer njenih Lekcij iz tanga), in nam prek nekakšne ljubezenske politične komedije ponudi njena razmišljanja o sodobni britanski družbi.

Na drugi strani, med mladimi upi sodobnega avtorskega filma, pa moramo vsekakor izpostaviti Francozinjo Léonor Serraille, ki se s svojim izvrstnim debitantskim filmom, Mlado žensko, za katero je v Cannesu prejela nagrado za najboljši prvenec, zlato kamero, predstavi v tekmovalni sekciji Perspektiv. Ta svojski film o odraščanju nam ponudi srečanje z enim najbolj karizmatičnih ženskih likov zadnjih let.

Da pa so režiserke zmožne enako silovito brcniti konvencionalnost in resnobnost, nam z bizarnim filmom Naj trupla porjavijo dokazuje Helene Cattet, ki se predstavi v sekciji Ekstravaganca. Dekleta so močno prisotna tudi v sekciji Evropa na kratko in Kinobalon, kar le še podkrepi občutek, da so v letošnji festivalski ponudbi – glede na domiselnost, kompleksnost, vizualno intrigantnost in idejno raznovrstnost njihovih del – njihova dela vsaj enakovredna delom moške večine. Kar preprosto moramo večkrat in glasno priznati.