"Nikdar bolj sam kot konec julija, ko misliš, da je vse na dosegu: vsak čut je ostrejši, kot nož, še oster od vročine," recitira ljubimec (Slaven Doslo) svoji poročeni, starejši in dobro situirani ljubici (Tamara Krcunović) melanholično pesem Ivana V. Lalića, ki naredi te postkoitalne trenutke znatno bolj lirične.

Ta uvoden kader, intimen, ljubeč, topel, je v ostrem kontrastu s preostankom filma, ki ga prevevata občutek tesnobe in klavstrofobičnosti.

Vlažnost pod drobnogled postavi srbsko elito, tisti en odstotek. Zmagovalci tranzicije, ki danes ne vedo, za kaj točno so se borili in kako bi obdržali podobo, ki so jo toliko časa gradili. Tipični predstavnik te elite je Peter (izvrsten Miloš Timotijević), urejen, postaven moški v 40 letih, ki skrbi za svoje telo, ima odlično službo, ženske ga oblegajo, le zakon je postal približno taka rutina kot snifanje črtic na še eni izmed preštevilnih hedonističnih zabav. Zdi se, da ga nič ne more spraviti iz tira – dokler čez noč ne izgine njegova žena Mina (zgoraj omenjena Krcunovićeva).

Film ceste po Beogradu
Film nato kronološko predstavi Petrov teden, prestavljanje z ene zabave na drugo, družinske obveznosti, plezanje po karierni lestvici in skrivanje pred vsemi, da se mu je žena vdrla v tla, pri čemer ga negotovost pospešeno razjeda in spreminja v komaj še obvladljivo se razvalino.

Film so nekateri opisovali kot triler, drugi kot politični komentar sodobne Srbije, Ljuca sam kot film ceste po Beogradu, v resnici pa gre tako za oster portret neke dekadentne, prazne družbe kot za premišljeno in inteligentno psihološko dramo, v kateri Ljuca, očitni oboževalec Davida Lyncha in Izgubljene ceste, napetost mojstrsko stopnjuje in stopnjuje, da bi jo nazadnje lahko že rezal z nožem.

"Ta film ni, da uživaš v njem, ampak da se mu prepustiš," je gledalcem na Liffu, kjer je Vlažnost doživela slovensko premiero, položil na srce Ljuca, ki je s svojim prvencem, ki ga je v glavi gradil skoraj desetletje, navdušil že občinstvo na berlinskem filmskem festivalu, srbski kritiki pa o filmu pišejo kot o najboljšem prvencu zadnjih desetih let. In, roko na srce, čeprav je bilo na Balkanu posnetih kar nekaj odličnih filmov na temo povojnih refleksij, od Tanovićevih del do Krogov, je Vlažnost pravi svež vetrc s svojo osredotočenostjo na današnjo Srbijo in zgodbo, ki se zdi tako univerzalna, čeprav jo unikatno dela prav njena jasna umeščenost.
Z Nikolo Ljuco smo se pogovarjali po zadnji projekciji Vlažnosti na Liffu.

V zadnjih letih gledamo, okvirno rečeno, dva tipa srbskih filmov – prvi se še vedno ukvarja z vojno in njenimi (psihološkimi) posledicami, drugi pa v ospredje postavlja izgubljeno povojno mlajšo generacijo. Vlažnost je osvežujoče drugačen film in nam predstavi drug obraz Srbije, za katerega smo vedeli, da obstaja, pa ga do zdaj nikdar še nismo videli tako v ospredju. Se strinjate?
Strinjam se, veliko ljudi mi je to reklo, ampak to se je zgodilo šele, ko sem napisal scenarij, in takrat sem dojel, da ljudje na ta film gledajo kot na nekaj popolnoma drugačnega. Ampak to je prišlo spontano, nisem načrtno pisal filma, ki se ga ne bi dalo ukalupiti. Pri scenariju, ki sem ga pisal s Stašo Bajac, sem izhajal iz srca, kakšna zgodba naju zanima, kaj bi si midva želela gledati in kateri del Beograda bi si midva želela raziskati. In tako je prišla povsem spontano ta generacija zmagovalcev tranzicije, teh uspešnih, tistega enega odstotka, ki obstajajo povsod po svetu. In v to sredino sem postavil tega konkretnega moškega, konkretno žensko in njun odnos oz. neobstoj njunega odnosa. Sam nisem odrastel ob jugoslovanskem filmu, ga sicer cenim, ampak ni to tisto, kar je meni zelo blizu.

Kaj oz. kdo pa vam je potem zelo blizu? V Vlažnosti se denimo čuti močan vpliv Davida Lyncha ...
Da, Lynch, Antonioni, Bergman, ameriški film 70. let (Coppola, DePalma), pa Wes Anderson, Von Trier, Almodovar, Ang Lee ... Precej različne stvari, ampak jim je v resnici skupno nekaj, kar je osrednje med ljudmi in neke ekstremne situacije, ki so lahko psihološke, ljubezenske, celo politične, ampak da se ukvarjajo predvsem z ljudmi in značaji, s psihologijo, z družbo in politiko ter igranje s tem ... Pa da je film formalno vpadljiv, to je tisto, kar je meni pomembno. Ljubim formo. Seveda ta brez vsebine ne pomeni nič, ampak rad imam filme z izrazito vizualnostjo. To me prvo pritegne.

Ste tudi vi izkusili to drugo plat Srbije, to družbo, ali ste eden tistih "groznih intelektualcev", ob katerih se Petrova sestra tako boji, da ne bi njen sin zrasel v enega izmed njih?
(Smeh) Verjetno bi prej rekel, da sem eden teh zadnjih, čeprav se trudim, da ne tarnam, ampak ustvarjam, da nekaj povem. Kar pa zadeva to generacijo – ko sem bil še zelo mlad in ko so bili v letih 1996 in 1997 protesti, so me starši peljali nanje. In tam so bili vsi ti mladi, ki so takrat ravno končevali srednjo šolo, in študenti, ki so bili nekakšni vodje protestov. Oni so bili moji idoli, ta njihova energija je bila tista, ki me je kot 12-letnika motivirala in privlačila. Ampak kaj se je zgodilo s temi ljudmi, ko jih je dobil histerični zahodni kapital po padcu Miloševića? Sam sem bil član Odpora, pri 14 letih so me prijeli kot terorista, tako da sem nekako blizu vsemu temu, ampak sem bil vseeno premlad, da bi me to na tak način spremenilo. Saj sem se trudil, da bi bil oster do njih, ne pa tudi, da jih obsodim, ker ne maram moralizirati v filmih. Ne maram kazati s prstom in sebe povzdigovati nad njih.

Lik Nizozemke Karin deluje kot neko tuje ogledalo Srbiji. V prizoru na zabavi v počitniški hiši poda mnenje, da so vsi na tej zabavi "manijaki". Se strinjate z njo? Je to vaše videnje srbske elite?
Je, je, ker je vse grozljivo prisiljeno, ker je ogromno sublimiranega besa, nezadovoljstva, veliko vloženega, da se ustvari neka celostna podoba, ki večini ljudem ni blizu. Pravzaprav so najbolj normalni tisti ljudje, ki na prvi pogled delujejo malo neumni in neprilagojeni. Zato ker se je nemogoče počutiti popolnoma prilagojenega v taki družbi, v družbi, ki je tako surova in se vede na tak nemogoč in nedostojen način. In tudi Karin je oseba, ki je od nečesa pobegnila, prav tako je tujka v nekem mestu, ki ni njen, in zato ima to neko ostrino do vsega. In prek nje (in prek fanta v klubu) smo neke stvari povedali neposredno.

Edini eksplicitni politični komentar v filmu, ki je sicer prežet s političnimi in družbenimi podtoni, je, da je v Srbiji vse na prodaj. Kaj to pomeni za aktualno identiteto Srbije? Kje je država?
Veliko je ideoloških manipulacij, predvsem glede dogajanja okoli druge svetovne vojne, veliko se manipulira z vlogo Jugoslavije, da bi se ta dediščina uničila, zanemarja pa se vse v povezavi s partizanskim in narodnoosvobodilnim bojem, medtem ko se poveličuje četniško gibanje, ki je v resnici sodelovalo z nacisti, z okupatorji, vse to pa se poskuša relativizirati. In v tej relativizaciji ne obstajata ne neka prava identiteta ne odnos do nečesa, kaj je tvoje, kaj poseduješ, ker ne veš, kaj to je. In tako je zelo lahko manipulirati z ljudmi, da je treba vse prodati. Namesto da bi se potrudili, poprijeli za delo in reševali tovarne, jih prodajamo. Imeli smo tovarne, ki so bile izjemno močne, zdaj pa se prek te hitre privatizacije, ki se je zgodila čez noč, prodajajo za drobiž. Za nekaj dinarjev. In to me močno boli. Ta odnos, da je to v redu. Sam se nimam za konservativnega v tem smislu, ne političnem, ne nacionalnem, ne spolnem, ne ideološkem, me pa motita ta razprodaja države in izgubljanje identitete. Kriminalno. In sploh ni pomembno, kdo je na čelu – Vučić, demokrati ... Vsi so isti, vse se vrti okoli isti ljudi.

Kako pa se to stanje odraža v filmu in umetnosti na splošno? Zdi se namreč, da ustvarjalni duh prav nič ne peša ...
Da, vem, vsi to pravijo, da je pri nas toliko tega ... Se strinjam. In ko govorim s kolegi iz Nizozemske, mi govorijo, kako so nizozemski filmi slabi, ker tam vsi živijo dobro. Kaj pa vem, ne vem, ali je res potrebno, da slabo živiš, da ustvarjaš umetnost. Mislim, da nikjer ni vse popolno in da vsi živimo v neki fantaziji – kot pravi Freud, edino huje od tega, da se vam fantazije ne uresničijo, je, da se vam. Tako da vedno imamo težave, vedno smo v boju z nečim, samo moramo se ukvarjati z nečim in biti pri tem iskreni. Ljudje tako zelo iščejo komedije, v kino hodijo, da tam ne bi razmišljali ... Pojdite v savno ali pa se rekreirajte, če se hočete sprostiti! Umetnost pa ni za sproščanje, ampak je njen cilj, da nekaj spremeni, da nekaj izzove v nas. Zavedam se, da so ljudje utrujeni od sistema, v katerem živijo, ampak kdo jim je kriv za to. (smeh)

Film se ukvarja tudi z dekonstrukcijo "pravega", potentnega srbskega moškega, alfasamca, ki v filmu postaja vse bolj in bolj nemočen. Kako je danes z mitom močnega srbskega moškega? Še obstaja?
Joj, da, obstaja, obstaja, ampak je tako negotov in tako nestabilen ... ta mit obstaja, a je zasnovan na neki fiktivni podobi očeta, ta oče pa danes ne obstaja. Ta oče, ta država, potem pa si ti "heroji" mit izmišljajo in se rehabilitirajo ljudje, ki niso naredili ničesar dobrega, zdaj pa postajajo nekakšni vzori. Poglejte primer teh navijačev, ki razbijajo po tekmah, pa ugotoviš, da so samo v službi državnih služb varovanja. Obstaja velika negotovost v to in vsi vedno iščemo ta lik očeta ... Srbi bi si še vedno želeli, da imajo za gospodarja nekega velikega fevdalca, ki bo vse uredil, kar pa izhaja ravno iz te popolne negotovosti in da tudi ta stereotip "pravega" moškega ne obstaja brez ženske, brez nekoga drugega, da ne obstajaš samo sam s sabo.

Vlažnost daje velik poudarek na to, da se v Srbiji o nekih očitnih stvareh ne govori. Da je Mina izginila, se ne govori. Peter se pretvarja, da je vse normalno, in večkrat ponovi, kako ima vse pod nadzorom – čeprav nima. Koliko je tega v Srbiji? Da se molči o očitnem? Srbe namreč dojemamo kot neposredne ljudi, kot ljudi, ki se ne bojijo reči tistega, kar mislijo ...
Vse to je samo na površju, ko pa pride do resnih stvari, se o njih striktno ne govori. Ne govori se o vojnih zločinih, ne govori se o družinskem nasilju. Pred dvema letoma je neki moški v vasi pobil 15 ljudi, prve izjave pa so bile, kako je to neverjetno, da je bil izjemno dober in pošten človek, pa čeprav se ve, da je 20 let tepel svojo ženo. To je ta molk. In na ta molk lahko gledamo zelo ozko ali pa zelo široko. Mislim, da gre v resnici za kompleks, ko govorimo o tem mitu, ki ga vzdržujemo – pa naj gre za mit kraljeviča Marka, viteza Miloša Obilića in druge mitske in zgodovinske junake ali pa neke popolnoma izmišljene like. In tu se izgubljajo ljudje. Neki kolega je pripomnil, da sem dal filmu naslov Vlažnost, ker ta tipični možati moški ne da ničesar ven iz sebe razen znoja. (smeh)
Rekli ste, da je zanimivo, da so film tujci interpretirali zelo drugače – Američani menijo, da gre za film o zakonskih težavah, Avstrijci, da gre za film o razredni segregaciji, Belgijci mislijo, da se ukvarja z eksistenčnim vprašanjem ... Je to torej film, ki bi ga lahko posneli kjer koli, ali vseeno mislite, da je tipično srbski?
Sam bi še vedno rekel, da je nezmotljivo srbski, bi se pa taka zgodba lahko zgodila kjer koli. Ampak bi imel film mnogo drugačnih nians. Ljudje film zato doživljajo kot univerzalen, ker je tako konkreten. Ko je specifičen v nekem kontekstu in trenutku, s tem postane univerzalen. Čim bolj so filmi stvarnejši, tem bolj sočustvujemo in se z njim povežemo. Ampak meni se zdi, da Vlažnost pooseblja prav Beograd. Rad imam, da je film bogat, da se o njem razpravlja, da film ljudem ostane tudi po ogledu in o njem razmišljajo, ne pa film, kjer jim je vse servirano na pladnju.

Vlažnost je vaš prvi film in brala sem, da tako dobrega prvenca v Srbiji niso videli že najmanj deset let. Take pohvale so lahko dvorezni meč – namreč, zdaj morate posneti drugi film, pričakovanja pa so visoka. Kaj načrtujete?
To je tisto, ko pravijo, da prvi film ustvarjaš vse življenje, drugi pa tri leta (smeh). Scenarij za drugega sem začel pisati že, ko sem dokončeval Vlažnost, že pred vsemi temi (pozitivnimi) odzivi. Preprosto še naprej sem se ukvarjal s seboj in s tistim, kar me pri filmu zanima, tako, da me odzivov ni strah.

In o čem ta vaš naslednji film govori?
Filmu je naslov Igrale se Delije, gre za tradicionalno srbsko pesem, govori pa o dveh parih trenerjev fitnesa, nekakšen psihološki seksualni triler, ki se na koncu izkaže za pravzaprav zelo politični film.

Nihče vam ne verjame, da je film stal tako malo, kot je - kamera, zvok, scenografija, igralci, še zlasti Miloš Timotijević, vse je vrhunsko. V čem je skrivnost? Tudi Slovenci, ki se nenehno pritožujemo nad našimi filmi, bi se tega želeli naučiti.
Za to se lahko predvsem zahvalim temu, da je celotna ekipa verjela v ta film in do njega pristopala z entuziazmom, ker so delali nekaj drugačnega, kar jim je bilo zanimivo. Nekaj je tudi na tem, da so zaupali meni in scenariju, vsak dinar pa je bil vložen v ljudi - vsi mi na glavnih funkcijah nismo bili plačani, plačali pa smo igralcem in tehnični ekipi, pa še to bolj simbolično vsoto. Ko snemaš prvi film, se veliko stvari dobi poceni – nekdo ti denimo odstopi neki prostor, a le za en dan, tako,da smo celotni načrt snemanja temu prilagodili. Priprave so bile dolge in naporne, za prvi film pa tako ali tako nikdar ne dobiš visokega proračuna. Je pa res, da če bi imel večjega, bi ga samo razdelil več za honorarje, za samo snemanje kaj dosti več niti ne bi potreboval, film kaj dosti drugače ne bi bil videti. Film je videti točno tako, kot sem si ga zamislil. Morda bi imeli vmes kak dan odmora več ali pa bi šli na dopust po koncu snemanja (smeh).
Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si